Hits: 163
»… Poklical sem te po imenu: Moj si!« (Izaija 43,1)
To mi danes sporoča Gospod. Danes me kliče po imenu. Vendar ne šele danes in ne šele včeraj. Poklical me je že, preden sem obstajal, pred mojim spočetjem. On me je želel; on me je poklical v življenje; on mi je dal ime; on je vame položil poslanstvo, ki naj bi ga v življenju izpolnil. Njegov ljubeči, opogumljajoči in zaupni klic me spremlja iz dneva v dan; me pelje po cestah življenja; mi daje srečati družino, prijatelje, skupnost … – včeraj in tudi danes. Njegov klic ni nikoli zgolj zame; vedno me vodi k sočloveku, v skupnost …
»Nato je šel na goro in poklical k sebi, katere je sam hotel. In odšli so k njemu. Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostoli, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone. Postavil jih je torej dvanajst: Simona, ki mu je dal ime Peter, Jakoba, Zebedejevega sina, in Jakobovega brata Janeza, katerima je nadel ime Boanergés, to je Sinova groma, Andreja, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Tadeja, Simona Kananeja in Juda Iškarijota, ki ga je izdal.« (Evangelij po Marku 3,13–19) (Primerjaj Evangelij po Mateju 10,1–4; Evangelij po Luku 6,12–16)
Izbral jih je, katere je sam hotel. Jezus izbira svoje sodelavce, na katere bo postavil svoje delo, svojo cerkev. To ključno Jezusovo dejanje (Mr 3,13–19) je povezano z odlomkom (Mr 1,16–20), ko pokliče prve štiri (Simona, Andreja, Jakoba in Janeza), in izročitvijo poslanstva (Mr 6,7–12), ko pošlje dvanajstere po dva in dva. Vprašanje je, zakaj je Jezus izbral prav njih. So bili kaj posebnega, so bili bolj sposobni? Po poklicu so bili ribiči, popravljavci mrež, cestninarji, navadni neizobraženi možje … Jezusa to ni zanimalo. Šel je na goro, poklical tiste, ki jih je hotel, katerim je zaupal in so verovali vanj, in sami so se odločili in prišli k njemu.
Postavil jih je dvanajst. Postavil je dvanajst temeljev, apostolov, na katerih bo zrasla cerkev. Novih voditeljev ljudstva mora biti po številu dvanajst – kakor nekoč Izraelovih rodov.
Imenoval jih je apostole, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat. Ker jim je zaupal, jim je dal novo imenovanje. Dobili so nov življenjski poklic. Želel je, da bodo od sedaj naprej vedno z njim. Njihova naloga pa bo oznanjevanje Božjega kraljestva. On jih bo učil in pošiljal. Še več, dal jim je »nadnaravno« oblast, da bodo izganjali hude duhove.
Kako je lepo, ko se kdo spomni tvojega imena. Poznati osebo pomeni biti na odskočni deski, s katere lahko skočiš v zaupen odnos z nekom. Tudi Jezus kliče svoje učence po imenu. Njemu zadostuje ime, saj vsakega učenca že dobro pozna. V Božji logiki ne obstaja anonimnež, vsak je osebno poklican. Gre za posamično izvolitev, za poklic v najglobljem smislu te besede, kar pomeni ›poklicati ven iz‹. Kot na velikih športnih prireditvah trener skliče najboljše igralce za določeno vlogo, tako Bog v zgodovini odrešenja kliče človeka in mu v cerkvi zaupa njemu lastno nalogo. In kot pri vsaki dobri moštveni igri tudi moj poklic ni le za mojo osebno uresničitev, ampak predvsem v prid tistim, ki trenutno še niso poklicani. Vsak poklic v svetopisemskem smislu je tak zaradi ljubezni do nepoklicanih. To še posebej drži za Jezusa Kristusa, ki je določen in poklican, da ko postane eden izmed obsojenih, zanje tudi umre in vstane, »po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči. To je Jezus Kristus, naš Gospod.« (Pismo Rimljanom 1,4) Istočasno je v Jezusu Kristusu vidno, da ga Oče ljubi kot izvoljenca, saj se je Sin popolnoma podredil Očetovi volji, ki vsebuje odrešenje človeškega rodu.
Vsak od nas se lahko veseli klica, ki ga prejme od svojega ljubečega Očeta. Prisluhnimo mu in radost poklicanosti bo napolnjevala naša srca v vso večnost.
Molitev:
GOSPOD, preizkusil si me in me poznaš. Poznaš moje sedenje in moje vstajanje, od daleč razumeš moje misli. Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen. Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, GOSPOD, si jo že spoznal v celoti. Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko. Prečudovito je zame spoznanje, previsoko je, ne morem ga doseči. Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven. Če bi dvignil peruti jutranje zarje, če bi prebival na koncu morja, tudi tam bi me vodila tvoja roka, držala bi me tvoja desnica. Zares, ti si me ustvaril, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna. Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!
Poglej, ali je pri meni pot bridkosti in jo odpravi daleč stran od mene ter vodi me po večni poti neločljive povezanosti s teboj! Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.