Hits: 6
»Tedaj so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi ga ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: ›Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?‹ Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: ›Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!‹ Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: ›Čigava sta ta podoba in napis?‹ Dejali so mu: ›Cesarjeva.‹ Tedaj jim je rekel: ›Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.‹ Ko so to slišali, so se začudili, ga pustili in odšli.« (Evangelij po Mateju 22,15–22)
Vprašanje, ki ga Jezus dobi od farizejev, lahko razumemo tudi v političnem kontekstu. Poglejmo pa, kako gleda Jezus na politiko. S svojim odgovorom se je izmuznil iz nastavljene zanke, hkrati pa se je opredelil glede vprašanja, ali je prav, da cesarju plačujejo davek, ali ne. Če pomislimo, da je bila cesarjeva oblast okupatorska, vprašanje ni čisto obrobno. Gre za vprašanje pravičnosti. Ali je pravično, da cesar pobira davke v deželi, ki ni njegova? Iz tega najbrž sledi nadaljevanje: Ali je prav, da veren Jud plačuje davek tujcu in še poganu po vrhu, ali ne?
Tokrat sem prvič povezal vprašanje o davku z vprašanjem, kako da Jezus ni v svojem učenju nikoli nakazal potrebe po spremembi takrat uveljavljenega sužnjelastniškega sistema. Kako da ni govoril o krivičnosti takšne ureditve? In če se že ni loteval tega, če že ni kritiziral tuje nadvlade, zakaj je bil tako oster v kritikah farizejskih drž? Poglejmo, kaj pravzaprav hoče sporočiti. Farizejem nekje pravi takole: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli.« (Evangelij po Mateju 23,2–5)
Jezus s temi besedami nakazuje svojo držo do vsake ureditve. Ni težava v tem, kar je zunaj, težava je v tem, kar kaže notranjost. Zato jim pravi: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti.« (Evangelij po Mateju 23,27–28) Tako Jezus kritizira farizeje in pismouke, ki za Božjo postavo skrivajo svojo pokvarjenost. Kljub pokvarjenosti verskih voditeljev pa Jezus jasno loči med vrednostjo verskega izročila in njimi samimi. Zato pravi: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« (Evangelij po Mateju 5,17)
Ob vsem lahko rečemo, da Jezus pogled ves čas usmerja v notranjost. Nas pa zanaša, da bi se sklicevali na zunanjost ali pa se za njo skrivali. Kaj v tej luči pomeni dati »cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«? Lahko bi rekli, da je vse, kar je zunanje, cesarjevo. To je na nek način nepopolno, a hkrati potrebno. Še tako dobra ureditev bo tudi nepopolna. Kar je zunaj, je cesarjevo in za zunanje je treba poskrbeti tako ali drugače. Božje pa je tisto, kar je notranje, to je naše srce. Na to pa se Bog še posebej ozira. Zdi se, da Jezus v današnjem odlomku poudarja, obrača pogled farizejev od kritike ureditve h kritiki njihove notranje pokvarjenosti. Ve, da ga hočejo ujeti. Njihovo srce je pokvarjeno. Še tako dobra zunanjost, še tako dobra politična ureditev ne more ozdraviti pokvarjenega srca.
Takole pravi Jezus o ločitvi med zunanjim in notranjim: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. … Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.« (Evangelij po Marku 7,14–23) (primerjaj Evangelij po Mateju 7,17–25)
Podobno načelo lahko uporabimo tudi pri darovanju darov. Jezus nam danes govori: Ni vprašanje le vrednost daru, ki ga vidimo, vprašanje je, s kakšnim srcem dajemo. Dajati iz ljubezni, pa naj bo malo ali veliko. Če bomo skrbeli za srce, bodo tudi darovi obilni, če pa bomo na srce pozabili, se bo prej ali slej poznalo tudi pri darovih.
Tako razumem Jezusovo svarilo: »Cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Če bomo poskrbeli za drugi del zapovedi, to je srce, bomo prav znali presojati tudi prvo. Žal so bili farizeji osredotočeni zgolj na zunanje reči oziroma »dajanje cesarju, kar je cesarjevega,« popolnoma pa so spregledali drugi del: »… dajati Bogu, kar je Božjega«, torej Bogu dati svoje srce, česar se sicer ne vidi. Vsaj ne takoj. A ne pozabimo, da rezultati od Boga odtujenega srca prej ali slej postanejo jasno vidni. »17 Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. 18 Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. 19 Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. 20 Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.« (Evangelij po Mateju 7,17–20).
Z.M.