Views: 4992
Od zadnjih tednov leta 2020 do 1. februarja 2022 je več kot 60 odstotkov svetovnega prebivalstva prejelo cepivo proti covidu.
To pomeni, da je v manj kot 14 mesecih več kot 4,7 milijarde ljudi prejelo vsaj en odmerek cepiva proti covidu. Na desetine milijonov ljudi je prejelo celo do štiri odmerke.
Prva klinična študija s cepivi proti covidu se je pričela 23. aprila 2020 v Nemčiji, in sicer s cepivom podjetij Pfizer–BioNTech. Prva država, ki je registrirala cepiva za uporabo v splošni populaciji, je bila Velika Britanija, ki je izdala dovoljenje 2. decembra 2020. Temu je hitro sledilo na ducate drugih držav. ZDA so svoje izredno dovoljenje izdale 11. decembra.
To pomeni, da se je globalni projekt masovnega cepljenja, ki je hitro dosegel histerične razsežnosti, pričel manj kot osem mesecev po začetku kliničnih študij.
Začetek uporabe cepiv v splošni populaciji po tako kratkem obdobju kliničnih preskušanj je nekaj nepredstavljivega v zgodovini moderne medicine.
Da lahko trdimo, da je cepivo varno, so potrebna obsežna, dolgotrajna testiranja. Ta postopek obsega več stopenj kliničnih in opazovalnih študij, ki vključujejo veliko število ljudi, in to skozi obdobje, ki se meri v letih. Za dokončanje takega temeljitega in skrbnega procesa potrebujemo vsaj pet let, običajno pa še veliko več. Če povzamemo po univerzi Johns Hopkins:
»Čas, potreben za razvoj tipičnega cepiva, je običajno 5 do 10 let, včasih pa tudi več. V tem času se v kliničnih študijah oceni varnost in učinkovitost cepiva, dokonča postopek odobritve s strani regulatornih organov in proizvede dovolj veliko število odmerkov cepiva za vsesplošno uporabo.«
Šele po zadovoljivem zaključku vseh omenjenih postopkov lahko z določeno gotovostjo sklepamo, da je cepivo dovolj varno za masovno uporabo v splošni populaciji.
A tudi zaključek takega dolgega procesa ne zagotavlja popolne varnosti cepiv. Tudi po polni odobritvi se še vedno skrbno spremlja neželene učinke cepiv za primer, da bi se pojavila kakšna težava, ki je v času večletnih preskušanj niso uspeli zaznati. Zaradi nepričakovanih težav z varnostjo so morali do sedaj umakniti s trga že več cepiv, in to po polni odobritvi. Mednje med drugim sodijo cepiva proti rotavirusu, lymski boreliozi in oslovskemu kašlju.
Zato mora cepivo, da ga lahko upravičeno razglasimo za »popolnoma varno«, iti skozi vsaj pet let intenzivnega testiranja in kliničnih študij in nato še več let spremljanja njegove uporabe v splošni populaciji.
Cepiva proti covidu pa so bila – ravno nasprotno – javno razglašena za »popolnoma varna« manj kot osem mesecev po začetku kliničnih študij na ljudeh. Pri normalni časovnici, ki velja za cepiva, osmi mesec pomeni 2. fazo tristopenjskega režima kliničnega testiranja.
Trditev, da so cepiva proti covidu »popolnoma varna«, je bila zato popolnoma neupravičena in neutemeljena. Tisti, ki so to trditev postavili, so na nameren in neodgovoren način zavajali javnost.
In kljub temu je ravno na tej trditvi temeljila globalna kampanja, s katero so več kot polovici ljudi na Zemlji injicirali eksperimentalni farmacevtski izdelek, ki pred tem ni bil ustrezno testiran.
Fraza »varno in učinkovito« je tako postala de facto slogan za dosego vsesplošnega cepljenja. Ker so verjeli, da so cepiva »popolnoma varna«, so se milijarde ljudi povsem voljno in celo z navdušenjem postavile v vrsto, da bi prejele svoj odmerek cepiva proti covidu.
Najbrž ni treba posebej poudariti, da vsi niso bili pripravljeni sprejeti propagande. A številne vlade so se, neupoštevajoč vse razumske ugovore, odločile, da je njihov cilj vsesplošno cepljenje in da je treba tiste, ki na to niso pripravljeni pristati, v to prisiliti. To so poskušali storiti preko uvedbe obveznih cepljenj, covidnih potnih listov in digitalnih certifikatov. Zadnja dva koraka sta bila namenoma oblikovana na način, ki naj bi oklevajoče prisilil v sprejetje cepljenja z grožnjo, da bodo sicer izključeni iz običajnega družbenega življenja.
Vlade in javnozdravstveni uradniki so ta drastični ukrep vedno znova upravičevali s ponavljanjem izjav, da so cepiva »popolnoma varna« in učinkovita. In zato se jim je zdelo povsem v redu, da vsilijo cepljenje tudi tistim, ki ga niso želeli.
Trditev »varno in učinkovito« so tako uporabljali kot vabo in kot grožnjo za globalni križarski pohod cepiv proti covidu.
Za trenutek se ustavite in razmislite o enormnosti »dosežka« zagovornikov cepljenja. V manj kot 22 mesecih po začetku kliničnih študij jim je uspelo cepiti večino človeštva z nezadostno testiranimi cepivi. Če bi bili delali po pravilih, bi se razvijalci cepiv ravno zdaj pripravljali na 3. fazo kliničnih študij. Ta faza se običajno prične 24 do 48 mesecev po pričetku kliničnih študij. Takole to fazo opisujejo na univerzi Johns Hopkins:
»3. faza kliničnih študij je kritična za ugotavljanje, ali so cepiva varna in učinkovita.«
Trenutno se torej nahajamo v 3. fazi kliničnega razvoja cepiv. In v primeru cepiv proti covidu se 3. faza kliničnega testiranja ne izvaja na izbrani skupini prostovoljcev, ampak na celotnem človeštvu.
Milijardam ljudi, ki so jih privabili ali prisilili v sodelovanje v tem poskusu, ni nihče pošteno povedal resnice o situaciji, v kateri so se znašli – da namreč cepiva proti covidu niso bila ustrezno preskušena in testirana in da njihov varnostni profil ni bil potrjen z zadovoljivo ravnjo gotovosti. Namesto tega so jim lagali in zatrjevali, da so cepiva »popolnoma varna«.
Ob običajni časovnici bi cepiva proti covidu zaključila s 3. fazo preskušanj aprila 2024. Če bi ta faza minila brez težav, bi lahko aprila 2024 prvič kdorkoli utemeljeno začel govoriti, da so cepiva proti covidu »varna in učinkovita«.
Osupljivo in obenem strašljivo je dejstvo, da je bila ta široka in bliskovita kampanja cepljenja z nezadostno testiranimi snovmi dovoljena kljub dejstvu, da so cepiva vsebovala novo tehnologijo mRNA, ki temelji na prenosu genetskega materiala in ki nikoli pred tem ni bila preskušena. Ravno zaradi te nove tehnologije bi morali biti pri teh cepivih še posebno previdni in bi jih morali še posebno skrbno in temeljito preveriti. Prav neverjetno je, da se to ni zgodilo. Pravzaprav še celo nasprotno. Ob nekaterih najbolj temeljnih delih običajnih rutinskih testiranj se je zgolj zamahnilo z roko. (Tudi predkliničnih raziskav niso opravili v celoti. Tako na primer Pfizer ni opravil študij genotoksičnosti in kancerogenosti, in to kljub temu, da ena od komponent cepiva vsebuje substanco (acetamid), ki ima po navedbah agencije EMA (Evropska agencija za zdravila) kancerogeni potencial. (op. prev.)
Po dobrih štirinajstih mesecih tega projekta globalnega injiciranja je očitno, da je bila trditev, da so cepiva »popolnoma varna«, ne le neosnovana, ampak popolnoma napačna.
Kmalu po pričetku cepljenja so pričela prihajati poročila o resnih neželenih učinkih in smrtih. Oglejte si spodnji graf, ki prikazuje eksplozijo poročil o smrtih, poročanih ameriškim oblastem v sklopu sistema VAERS (ameriška podatkovna baza, v kateri se zbirajo poročila o neželenih učinkih cepiv op. prev.). Ta eksplozija se je pričela poznega leta 2020, ko se je pričelo obsežno cepljenje s cepivi proti covidu.
V le nekaj mesecih je število poročil o smrtnih primerih, povezanih s cepivi proti covidu, preseglo vse letne rekorde kateregakoli drugega cepiva v zgodovini obstoja te podatkovne baze. V manj kot 12 mesecih je število smrti, povezanih s cepivi proti covidu, preseglo število vseh smrti, zabeleženih v povezavi z vsemi drugimi cepivi zadnjih trideset let. (V poročilu z dne 28.01.2022 VAERS poroča o 23.149 smrtnih primerih zaradi cepiv proti covidu in o več kot 1 milijonu celokupnih prijavljenih neželenih učinkov. V preteklih letih je bilo običajno število smrti, povezanih s cepljenjem z vsemi cepivi na letni ravni, nekaj sto. V Evropi naj bi cepiva proti covidu povzročila še več smrti – okrog 36.000, op. prev.)
To je grozljiva številka za cepiva, ki naj bi bila »popolnoma varna«.
Čeprav so cepilci poskušali prikriti in zmanjšati število uničujočih neželenih učinkov njihovih cepiv, pa resnica ni mogla ostati skrita. Miokarditis in perikarditis sta postali dobro dokumentirani posledici cepiv Pfizerja in Moderne. Decembra lani so znanstveniki AstraZenece končno priznali, kar je bilo znano že več mesecev, da namreč njihovo cepivo povzroča smrtonosne krvne strdke.
Poskušajoč čim bolj omiliti novico, je Mail Online nevarno dejstvo oznanil s tako naslovnico:
Občutek, kako nevarna in smrtonosna so ta cepiva, lahko dobite iz dejstva, da je bilo v roku dvanajstih mesecev po pričetku cepljenja v strokovnih revijah objavljenih več kot 1000 člankov in študij, ki so opisovali različne neželene učinke teh cepiv. Večina opisanih neželenih učinkov je bilo resnih in smrtonosnih. Med njimi so:
- smrtne možganske krvavitve
- venska tromboza
- imunotrombocitopenična purpura
- mioperikarditis
- Guillain-Barrov sindrom
- akutna venska trombembolija
- limfadenopatija
- portalna venska tromboza
- limfom
- afazija
- anafilaksa
- kardiomiopatija
- trombofilija
Cepljenje več kot polovice človeštva z neustrezno testiranimi, nevarnimi cepivi, osnovanimi na nikoli prej preskušeni tehnologiji ob trditvi, da so »popolnoma varna«, je nepredstavljiv množični eksperiment, ki ima lahko strahotne posledice. Še nikoli prej ni nobena vlada, mednarodni akter ali mednarodna zarota izvedla dejanja, ki bi tako velik delež človeštva izpostavilo tako resni nevarnosti.
Ta operacija je bila izvedena pod lažno pretvezo in tisti, ki so jo izpeljali, so vedeli, da so njihove trditve lažne in neutemeljene. Vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, je: Kako smo lahko dovolili, da se je zgodilo kaj takega?
Številni milijoni po vsem svetu so že utrpeli resne kratkoročne neželene učinke zaradi teh cepiv. Pri čemer sploh ne vemo, kakšne so lahko njihove srednjeročne in dolgoročne posledice, saj cepiva niso bila testirana v takšnem časovnem obsegu.
Ne pozabite, da so se klinične študije s cepivi proti covidu pričele šele pred manj kot 22 meseci. V tako kratkem času je preprosto nemogoče ustrezno oceniti varnost kateregakoli cepiva.
Križarska vojna s cepivom proti covidu je globalni zločin, kakršnega svet še ni videl.
Sokrivci v tem obsežnem zločinu proti človeštvu so proizvajalci cepiv, vodje regulatornih agencij, javnozdravstveni uradniki in politiki. Sokrivi so tudi mediji, ki so v neskončnost ponavljali trditev o »popolni varnosti«, ki je tako postala mantra, s katero se je tako dejanje lahko izpeljalo.
Odgovorne je treba v okviru zakonitih možnosti poklicati na zagovor za njihova dejanja, tako da jih lahko ocenimo in jim sodimo v skladu z veljavno nacionalno in mednarodno zakonodajo.
Prevod in priredba po avtorju Vasku Kohlmayerju: The Global Covid Vaccination Campaign Is Courting Catastrophe (https://www.americanthinker.com/articles/2022/02/the_global_covid_vaccination_campaign_is_courting_catastrophe_.html)
Čeprav se mi je avtorjeva trditev, da je treba »odgovorne v okviru zakonitih možnosti poklicati na zagovor za njihova dejanja, tako da jih lahko ocenimo in jim sodimo v skladu z veljavno nacionalno in mednarodno zakonodajo«, še pred nekaj dnevi zdela pretirana, pa se mi zdi zdaj, po zadnjih dogodkih v Kanadi, povsem razumljiva.
A najpomembnejši je odgovor na njegovo vprašanje: Kako smo lahko dovolili, da se je zgodilo kaj takega?
Mislim, da je odgovor zelo preprost. V zadnjih nekaj desetletjih smo pozabili na Boga. Odločili smo se, da Boga ni več. In ljudje, ki ne verujejo več v Boga, so pripravljeni verjeti čemurkoli in komurkoli. In tako so na mesto, ki bi moralo pripadati Bogu, postavili državo in znanost. Zdaj pa se soočamo s posledicami te odločitve …
Na žalost smo pri tem sodelovali tudi kristjani, ki smo si v spoštovanju državne oblasti vtepli v glavo:
Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo. (Pismo Rimljanom 13,1–2)
Pri tem pa smo pozabili na naslednje:
Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. (Evangelij po Mateju 6,33)
»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Evangelij po Mateju 6,24)
in zlasti:
»Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!« (Druga Mojzesova knjiga 20,2–3)
Verjetno se vsi strinjamo, da je treba upoštevati oblast, ki sledi Božji besedi ali pa ji vsaj ne nasprotuje. Ki je, kot pravi apostol Pavel v nadaljevanju svojega Pisma Rimljanom, »Božja služabnica«. Kaj pa, če ravna v nasprotju z njo? Če ni Božja služabnica, ampak služi komu drugemu? Koga bomo postavili na prvo mesto? Boga ali mamona?
Ko so od rimskih učencev apostolov Petra in Pavla posvetne cesarske oblasti zahtevale, da se priklonijo »božanskemu cesarju«, so si raje izbrali smrt v levjih žrelih, kakor pa da bi po božje častili kogarkoli, razen tistega, ki mu to resnično pripada.
Kaj pa bomo storili mi?
Robert Pevec