Hits: 102
»Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: ›Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!‹ Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: ›Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!‹ Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedêja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.« (Evangelij po Marku 1,14–20)
V današnjem odlomku nas Jezus nagovori, da naj hodimo za njim. Sledimo naj torej Božji besedi, ki se je rodila med nami in želi zaživeti v nas. To je Beseda, po kateri sicer vse nastaja, a se nam morda zdi, da na videz ni tako dejavna, kot smo mislili. Beseda je namreč temeljita in napredujoča. Najprej nas povabi, da se ustavimo pri sebi in slišimo, kako se nas Bog veseli in kako se lahko veselimo sami sebe. Potem nas povabi na svoj dom. V tem domu na zunaj ni kaj videti, lahko pa najdemo mir ob Jezusu, ki se zna umiriti v vsakodnevnih skrbeh in v tem, da zna biti pozoren do bližnjega. Spet nič izrednega. Gre za preprosto veselje nad seboj, vsakdanjim delom in v odprtosti za bližnjega.
Tudi današnji odlomek nam ne ponuja nenavadnega premika. Zdi se, da Bog hoče, da smo potrpežljivi v razvijanju misli, kako po Besedi vse nastaja. Mogoče se bo vseeno danes zgodilo kaj večjega? No, danes slišimo, da Jezus oznanja: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Ustavimo se mogoče najprej ob drugem delu, ki pojasnjuje prvega. »Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« Kaj to pomeni? Spreobrniti se pomeni zamenjati pogled. Najpogosteje to razumemo kot spreobrnjenje iz nevere v vero ali iz ene vere v drugo. No, učenci niso bili neverni. Bili so verni Judje. Težko bi tudi rekli, da so bili slabi verniki. Kako to, da jih Jezus vabi k spreobrnjenju? Mogoče ga bomo lažje razumeli ob besedah, ki jih nameni Simonu in Andreju: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Jezus želi v učencih napraviti notranji preobrat, ne zunanjega. Kliče, naj hodijo za njim, kar ne pomeni, da naj verujejo v drugega Boga, kot so verovali prej, ampak da mu sledijo drugače, na drugačen način. Kako?
Zavedati se, da smo ljubljeni sinovi in hčere. Bog nas ljubi in se nas veseli. Umiriti se pri vsakodnevnih opravilih in v njih najti počitek, kot se Marija lahko kljub delu usede k Jezusovim nogam in ga posluša. V tem notranjem miru graditi dom v sebi in v odnosih z bližnjimi.
Da bi zmogli živeti spreobrnjeno življenje, so potrebne notranje spremembe, ki se jim moramo učenci v hoji za Jezusom odpreti. Poglejmo, katere potrebe po spremembah prepoznamo v današnjem odlomku.
a) Proč od rib, k ljudem. Pomeni v globini verovati, da bo Bog poskrbel. Življenje ni v naših rokah. Delati moramo, vendar delo ni več cilj. Ni cilj preživeti. Cilj je slediti Bogu, ta bo poskrbel za nas, kakor poskrbi za lilije na polju in ptice pod nebom. Vera pomeni brezmejno zaupanje, da Bog vedno poskrbi. Bog poskrbi v vsakdanjih padcih in neuspehih, v preizkušnjah, vojnah, epidemijah, trpljenju. Bog vedno poskrbi!
b) Učenci so še vedno tekmovali, kdo med njimi je največji. Hoja za Jezusom pomeni zamenjati logiko tekmovalnosti z logiko služenja. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik. Drugi ni več tekmec.
c) Učenci so bili ljubosumni drug na drugega. Jezni so bili na učenca, ki sta hotela biti prva, ali pa na tiste, ki niso hodili z Jezusom, pa so izganjali. Jezus jih uči, da so med seboj bratje in sestre. Ni več tujcev, sužnjev, Grkov ali Judov, vsi smo Božji otroci. Drugi ti je brat in sestra, pa naj bo ta levi ali desni, prijatelj ali sovražnik. Vedno je brat in sestra! In ti si poklican, da zanj poskrbiš.
č) Učenci so prepričani, da njihov Gospod ne sme trpeti. Jezus pa jih počasi, počasi pripelje do spoznanja, da mora »pšenično zrno umreti, če hoče roditi sad«. »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Evangelij po Janezu 12,24) Trpljenje je del hoje za Jezusom.
Na koncu pa pomeni hoditi za Jezusom tudi oznanjati. A to sledi šele v naslednjem koraku, najprej je treba Besedo živeti. Božja beseda v nas, če se ji odpremo, želi prinašati spreobrnjenje. Želi, da bi zaživeli svatbo že sedaj: Božje kraljestvo se je približalo. Tu je, ko med nami izginejo tekmovalnost, ljubosumje, ogroženost in nezaupanje. Ko napor in trpljenje nista več krivica. Ko zaživimo v veri, da nas Bog resnično ljubi. Takrat je Božje kraljestvo že tu in svatba se začne.
Kaj pa oznanjevanje?
Oznanilo evangelija je pomembno – oznanilo, da nas je Kristus rešil, da je Kristus umrl in vstal za nas. Oznanilo Jezusa Kristusa namreč ne pomeni samo neke preproste novice, ampak je oznanilo edine velike dobre novice. Ne gre za reklamiranje neke zelo dobre osebe, ki je naredila veliko dobrega, ozdravila mnogo ljudi in nas naučila lepe stvari. Ne, ne gre za reklamo. Niti ne gre za prozelitizem. Ko kdo govori o Jezusu Kristusu, pridiga o Jezusu Kristusu, da bi s tem delal prozelitizem, to ni oznanilo Kristusa – to je delo v logiki marketinga. Kaj je Kristusovo oznanilo? Ko ni ne prozelitizma, ne reklame, ne marketinga. Kako naj to razumemo?
Predvsem moramo biti poslani. Poslani s poslanstvom. Pri vsakem poslanstvu je vključeno celo naše življenje. Apostol je namreč tisti, ki širi oznanilo Jezusa Kristusa. In to počne pod pogojem, da temu posveti svoje življenje, svoj čas, svoje zanimanje, svoje telo. »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.« (Pismo Rimljanom 12,1) To je potovanje, ki ima karto samo v eno smer, brez povratne vozovnice. Vrniti se je odpadništvo. Oznanjevanje Jezusa Kristusa je neločljivo od osebnega pričevanja, od pričevanja osebnega življenja, saj to pomeni, da vlagam svoje življenje. To, kar govorim, to delam.
S krstom vsi sprejmemo poslanstvo oznanjevanja Kristusa. Če bomo živeli, kakor nas je Jezus učil živeti, v skladnosti s tistim, kar pridigamo, bo oznanilo rodovitno. Če pa ne bomo živeli skladno in bomo govorili eno, počeli pa drugo, bo rezultat tega pohujšanje. In takšno početje kristjanov zelo škoduje Božjemu ljudstvu. Zato ne pozabimo, da se je Božje kraljestvo približalo in je tu, ko med nami izginejo tekmovalnost, ljubosumje, ogroženost in nezaupanje.
Molitev:
Daj počitek, o Bog, moj Oče, svojemu otroku med svojimi svetimi, tam, kjer ni več žalosti in bolečine in tudi ne vzdihovanja, marveč večno življenje. Ti edini si nesmrtni, stvarnik in stvaritelj človek, mi pa smo umrljivi. Naša duša pričakuje tebe, Gospod, ki si naša pomoč in naš ščit. V tebi se veseli naše srce, ker zaupamo v tvoje ime. Prosimo te, naj bo tvoja dobrota nad nami, kakor upamo vate. Dotakni se moje ljubezni s kesanjem in iz mojega življenja izbriši sleherno tekmovalnost, ljubosumje, ogroženost in nezaupanje, ki me oddaljujejo od tebe. Prosim te, Gospod, daj mi mir, ki presega vsak razum. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.