Hits: 5
Kot otrok sem mislil, da so stavbe precej bolj trdne, kot so v resnici. V smislu, da kvader zidovja, ki jih tvori, zagotavlja njihovo togost. Zato nisem mogel razumeti, kako jih lahko potres tako zelo načne. Temelje sem razumel v bistvu bolj kot korenine pri rastlinah – in mi seveda ni šlo v račun, zakaj je okrog njih taka panika. Precej starejšemu mi je šele postalo jasno krhko ravnotežje med terenom in statiko stavbe na njem.
Saj mislim, da je z ljudmi podobno: ko si mlajši, imaš lahko precejšen občutek, da sam sebi kot temelj zadostuješ. Meniš, da je tvoja “filozofija”, tvoje gledanje na svet dovolj togo, da se lahko nanj zaneseš. (Tudi v zgodovini je bilo pravzaprav podobno s “humanističnim eksperimentom” – katerega razpoke so v zadnjih časih postale marsikje očitne.) Ne daš si kaj dosti soliti pameti – verjameš v lastno moč. trdnost, nezlomljivost, pogum, prizadevanje, ljubezen … In dokler je življenje mirno – brez težav, brez dilem in brez velikih dogodkov, dokler ga ne zagrabiš zares, se ti to prav dobro obnese. Kot je v Jezusovi priliki o hiši na skali in na pesku. In s tega stališča se ti morda celo zdi hrupno razbijanje, mukotrpno vrtanje in glasne eksplozije razstreljevanja v kamnito površino pri sosedih in njihovih gradnjah neko kompliciranje. Ko si sam gradil, si si raje izbral teren, ki je mehak in se ga z lahkoto koplje – zato si lahko tudi hitro delal. Spomnimo se treh prašičkov. Skalnata gmota sredi parcele? Predvsem nadloga – ali jo moraš razbijati ali pa moraš svoj “sanjski model” prilagajati: pa tako prisrčno si si zamislil!
Ampak potem sčasoma vidiš, kako krhka in majava je v resnici tvoja podoba sveta. Kako jo napoka že manjša preizkušnja. Kako se ti “stene nagnejo” že zaradi hormonov. Kako se na tvoji konstrukciji nabira poškodba za poškodbo. Da tla, na katerih si gradil – tako svoje spoznanje kot svojo prakso – še zdaleč niso tako mirna, kot se je zdelo.
In tako nekdanja napota skale postane vir moči in gotovosti. Ni več samo nadloga, ob katero se na parceli svojega življenja vedno znova spotaknem in mi morda zapira razgled. Na njej je moja gradnja trdna.
Tega ne govorim samo o Jezusu kot skali. Na Skali – Jezusu je zgrajena Cerkev. In tudi ob njej lahko doživljamo nekaj takega. Lahko se – in marsikdo se – neprestano samo spotikam ob njene napake, ob njeno površnost, obsedenost z denarjem in birokracijo, neukrepanje ob zlorabah … Ampak potem pač vidim, da se (edino) na njej da zares graditi. Da ima trdnost v stvareh, ki me presegajo.
Da pa ne bo izzvenelo v smislu, nič ne kritizirajmo, “Cerkev že ve” (kar je eden najpogostejših uničujočih feelingov katoličanov): Skala je precej neuporabna za gradnjo, če ne dolbemo vanjo. Če ne znamo pospraviti z nje starih zmajanih zidakov. Če ne vzamemo resno njenih razpok in žil. In če nimamo odločnosti in znanja, da bi znali povedati, kaj je res “telo” skale, kaj pa le okameneli ostanki preteklosti. Ker je stara ruševina, pa čeprav postavljena na dobrih temeljih, morda še slabše izhodišče kot pa kakšno gnilo močvirje.
Preljubi, h Gospodu stopíte, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne daritve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. V Pismu namreč beremo: ›Glej, na Síonu polagam kamen, izbran in dragocen vogelni kamen; kdor veruje vanj, ne bo osramočen.‹ Vam torej, ki verujete, je čast, tistim, ki ne verujejo, pa: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen‹ in ›kamen spotike in skala pohujšanja‹. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni. Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last, da bi oznanjali slavna dela tistega, ki vas je poklical iz temè v svojo čudovito luč. (1 Pt 2,4-9)
J.