Hits: 1
Hudomušno domnevam, da ste tale naslov prebrali slovensko naglašeno: pravíla. Tako je tudi prav. Pa vendar se mi je ob odločanju za ta naslov pela po srbsko naglašena popevka Riblje Čorbe. Mea culpa, da sem bil na take in drugačne norme v njihovi pogosti sitnobi in okorelosti vedno nekoliko alergičen ali vsaj sumničav. Morda so mi šele leta prinesla tisto – morda naveličano – modrost, da je včasih bolje kaj preprosto narediti po dogovoru in navadi kot pa – skoraj po pubertetniško – vse postavljati pod vprašaj, in po tihem iskati vsaj ilustrativna stališča odpora.
Zato tudi farizejsko-judovsko stranko v temle odlomku (in podobnih) vsaj malo razumem šele zadnje čase. Verjetno pa se tudi nisem dovolj poglobil v njihov položaj. Imeli so vendar več kot tisočletje star red, predpis in filozofijo, dar samega Boga – in zdaj naj bi se ta Bog premislil in vse obrnil na glavo?! Zakaj smo se pa potem (mi) borili? Če njemu ni treba, da je obrezan in se gre še ves ostali judovski teater zraven, zakaj bi pa to moral jaz? Če se nam zdi v luči Jezusove nezaslišane novosti in z zgodovinske razdalje, ki jo je nekako že “udomačila” (preveč, preveč!), pa je toliko težje razumeti, kaj in kako izziva ta moment sodobno krščanstvo – v naši lastni “postavi”, zagledanosti v paragrafe, stoletne običaje in dobro zabrisano zlizanost s takimi in drugačnimi oblastmi. Saj lahko tudi zase rečem, da imam v sebi včasih kar težave zaupati v (preprosto, svežo, tudi nepoučeno) vero svojega brata in sestre, odstopiti od trdote filozofsko-teološko-psihološkega analiziranja, ki kar naenkrat vidi bolj predmet akademskega študija ali pa nestrpnega zgražanja kot pa brata in sestro – ki ga vodi Sveti Duh in mi je po tem Duhu poslan z Besedo življenja.
Ko pa gre za ključne točke našega skupnega življenja – kar se je v Apd dejansko zgodilo – pa je čas za koncil – da se torej kot skupnost (ne kot nek administrativni ali celo hierarhični aparat) vprašamo, v čem in kako nam Duh kaže pot naprej … Ne v smislu pritiskanja štempiljk in razkazovanja svoje (zemeljske) slave, pač pa v smislu svobodnega in preprostega iskanja božje Previdnosti in navdiha. Zato, kljub temu, da mu je v marsičem zmanjkalo “sape”, da bi šel do konca, občudujem 2. vatikanski koncil. Da le ne bi ostalo pri njegovi realizaciji samo pri površini in obliki.
Tiste dni jih je prišlo nekaj iz Judeje, ki so brate učili: »Ako se ne daste obrezati po Mojzesovem običaju, se ne morete zveličati.« Ker sta se z njimi Pavel in Barnaba nemalo sprla in sporekla, so sklenili, naj gredo zastran tega vprašanja Pavel in Barnaba in nekaj drugih izmed njih v Jeruzalem k apostolom in starešinam. Cerkev jih je torej spremila in šli so skozi Fenicijo in Samarijo; pripovedovali so, kako se spreobračajo pogani, in napravljali so veliko veselje vsem bratom. Ko so dospeli v Jeruzalem, jih je sprejela Cerkev z apostoli in starešinami; in sporočili so, kaj vse je Bog po njih storil. Vstali pa so nekateri verniki, ki so bili iz farizejske smeri, in so trdili: »Treba jih je obrezati in jim ukazati, naj spolnjujejo Mojzesovo postavo.« Zbrali so se torej apostoli in starešine, da bi presodili to vprašanje. (Apd 15,1-6)
J.