Views: 41
Ko je bila današnja Saudska Arabija judovsko in krščansko kraljestvo.
Leta 2014 so raziskovalci francosko-saudske ekspedicije, ki so proučevali napise na skali na jugu Saudske Arabije, odkrili najstarejša znana besedila, napisana v arabski pisavi.
Našli so približno ducat napisov, izklesanih v mehki peščenjak na gorskih prelazih okoli Bir Hime, približno 100 km severno od mesta Najran. Dva od odkritih zgodnjih arabskih petroglifov sta navajala datume starodavnega koledarja. Zato so lahko hitro izračunali, da najstarejši zapis ustreza letu 469 ali 470 po Kr.
Samo odkritje je bilo nič manj kot senzacionalno. Do takrat znani napisi, ki so uporabljali to predislamsko stopnjo arabske pisave so bili namreč vsaj pol stoletja starejši, vse pa so našli v Siriji, kar je kazalo, da je bila abeceda s katero so napisali Koran, razvita daleč od rojstnega kraja islama in njegovega preroka.
Kljub temu pa so francoski in arabski mediji le bežno objavili nekaj povzetkov, ki so slavili tekst kot manjkajoči člen med arabsko in zgodnejšimi pisavami, ki naj bi jih pred tem uporabljali v regiji. Večino člankov pa so pospremile fotografije drugih arheoloških najdišč ali starodavnih napisov.
Samo, če se je kdo pripravljen zakopati v 100 strani dolgo poročilo, ki ga je objavila francoska Académie des Inscriptions et Belles-Lettres, se lahko malce bolje pouči o sami vsebini raziskave.
Glede na poročilo je najstarejše arabsko besedilo preprosto ime »Thawban (sin od) Malik«, ki mu sledi datum.
Nič kaj posebnega? No ja, obstaja problem velikega, nezmotljivo krščanskega križa, ki krasi vrh tega napisa. Enak križ se sistematično pojavlja tudi na drugih podobnih stelah iz približno istega časovnega obdobja.
Kako nerodno za ponosne čuvaje islamskih svetih mest. Našli so pomemben del svoje zgodovinske dediščine, težava pa je v tem, da povezuje izvor pisave, v kateri so zapisali svojo sveto knjigo, s krščanstvom. In to celih 150 let pred nastankom islama.
Vse skupaj pa samo še poslabša spoznanje, da najdena besedila niso samo zapuščina nekoč številčne krščanske skupnosti, ampak so povezana tudi z zgodbo starodavnega judovskega kraljestva, ki je vladalo nad obsežnim ozemljem današnjega Jemna in Saudske Arabije.
Koran in kasnejša muslimanska tradicija ne omenjata kaj dosti krščanske in judovske prisotnosti na Arabskem polotoku v času Mohameda, predislamsko Arabijo pa običajno opisujeta kot čas nevednosti, brezzakonja, nepismenosti in barbarskih poganskih kultov.
Toda ta nehvalevreden opis predislamske Arabije je očitno bolj literarna metafora z željo po poudarjanju Mohamedovega sporočila, kot pa opis resničnega stanja.
Za desetletja pred začetkom muslimanskega štetja let (ki se začne s hidžro – Mohamedovim begom iz Meke v Medino leta 622 po Kr.) je bilo značilno slabljenje državne oblasti na Bližnjem in Srednjem vzhodu, predvsem zaradi hude epidemije kuge in neprestanega vojskovanja med Bizancem in Perzijo.
A eden ključnih, pogosto spregledanih dejavnikov v Arabiji v takratnem času, je bilo kraljestvo Himyar. Nastalo je približno v 2. stoletju po Kr. in do 4. stoletja postalo pomembna regionalna sila. Njegovo središče je bilo na ozemlju današnjega Jemna, obsegalo pa je tudi sosednje dežele, vključno s starodavno Sabo (katere legendarna kraljica se je srečala s kraljem Salomonom).
Posebno zanimiva podrobnost o tem malo znanem kraljestvu je, da se je del njegovega prebivalstva okoli leta 380 po Kr. spreobrnil v neke vrste judaizem. Vladarji Himyarja so morda v judaizmu videli silo, ki bi lahko povezala njihovo novo, a kulturno zelo raznoliko kraljestvo, in identiteto, ki bi se lahko uprla ogrožajočemu krščanstvu Bizanca in Etiopije ter zoroastrizmu Perzije.
V njihovi prestolnici Zafar (južno od današnje Sane) so omembe poganskih bogov večinoma izginile iz kraljevskih zapisov in besedil na javnih zgradbah, zamenjali pa so jih zapisi, ki navajajo eno božanstvo.
V zapisih, ki so večinoma v lokalni sabejščini (ter v redkih primerih v hebrejščini), se ta bog izmenično omenja kot Rahmanan (Milostljivi), »Gospod nebes in zemlje«, »Bog Izraela« in »Gospod Judov«. Molitve prosijo naj blagoslovi »ljudstvo Izraela« in se pogosto končajo s šalom in amen.
V naslednjem stoletju in pol je kraljestvo razširilo svoj vpliv v osrednjo Arabijo, območje Perzijskega zaliva in v Hedžas (pokrajino okoli Meke in Medine), na kar kažejo tudi napisi njegovih kraljev, najdeni ne samo pri Bir Himi, severno od Jemna, ampak tudi blizu današnje Saudske prestolnice Rijada.
Ime Thawban sin Malika se pojavlja skupaj z imeni drugih kristjanov na osmih napisih, ki so verjetno nekakšna spominska obeležja. Po besedah takratnih krščanskih kronistov so namreč kristjane okoli leta 470 po Kr. v bližnjem mestu Najran večkrat preganjali Himyariti. Thawban in njegovi krščanski tovariši so verjetno umrli mučeniške smrti.
Nekako okoli leta 500 po Kr. so Himyar zavzeli krščanski zavojevalci iz etiopskega kraljestva Aksum. V obupnem zadnjem poskusu, da bi ohranil neodvisnost, se je judovski vodja Himyaritov Yusuf As’ar Yath’ar, uprl marionetnemu vladarju, ki ga je postavil etiopski kralj, in potolkel etiopsko posadko. Nato je oblegal Najran, ker mu njegovi prebivalci niso hoteli pomagati, in pobil del njegovih krščanskih prebivalcev. A to dejanje je samo še bolj spodbodlo Yusufove nasprotnike in pospešilo etiopsko maščevanje.
Yusuf je na čelu 12.000 mož odkorakal proti severu, da bi osvojil še preostale dele svojega kraljestva. Nato pa se je sled za njim izgubila. Krščanski kronisti so zapisali, da ga je leta 525 dohitela etiopska vojska in ga temeljito porazila. Po različnih legendah naj bi padel v boju ali pa napravil samomor s skokom v Rdeče morje.
Nadaljnjih sto let je bil Himyar krščansko kraljestvo, ki je še naprej nadzorovalo Arabijo. Sredi 6. stoletja je eden njegovih vladarjev korakal preko Bir Hime in zapustil na skalah sliko afriškega slona, ki je stal na čelu njegove armade. Kasnejši zapis iz leta 552 iz osrednje Arabije navaja številne kraje, ki jih je osvojil, med njimi tudi Yatrib, puščavsko oazo, ki je kasneje postala znana kot Madinat al-Nabi (Prerokovo mesto) – ali krajše Medina.
Pomembno vprašanje, na katerega še ni jasnega odgovora, je, kakšen judaizem so prebivalci Himyarja pravzaprav prakticirali in do kolikšne mere so se držali tradicij judaizma. Zaradi maloštevilnosti ohranjenih napisov in pisanja kasnejših kronistov, ki verjetno niso bili najbolj naklonjeni Himyaritom, še vedno ni jasne slike o duhovnem življenju tega kraljestva.
Morda pa si lahko pomagamo na drugačen način.
Ves čas krščanske in muslimanske vladavine so bili Judje močno prisotni na Arabskem polotoku. To ni očitno samo zaradi Mohamedovih (pogosto konfliktnih) stikov z Judi, ampak tudi iz vpliva, ki ga je imel judaizem na razvoj ritualov in prepovedi v novi religiji (dnevne molitve, obrezovanje, ritualna čistost, romanje, dobrodelnost, prepoved podob in uživanja svinjine).
V Jemnu, ki je ležal v osrčju Himyaritov, je judovska skupnost vzdržala stoletja preganjanj vse do 1949-1950, ko so skoraj celotno skupnost (približno 50.000 ljudi) prepeljali v Izrael med operacijo imenovano Čarobna preproga. In čeprav so ohranili nekatere posebnosti v obredju in tradicijah, drugačne od Sefardov in Aškenazov, pa vendar le redko kdo dvomi, da so bili dejansko zadnji, in povsem judovski potomci kraljestva Himyar.