Hits: 3
Mnogokrat sem že doživel, pa tudi prebral, kako kristjani skušajo “braniti” krščanstvo z njegovimi “zgodovinskimi dosežki”. Z njegovo kulturno superiornostjo. To se dogaja tako v obračunu z drugoverci kot z nevernimi. To je vedno znova bolj kislo zmagoslavje. Gotovo tudi zato, ker je tako v krščanski zgodovini kot v krščanski kulturi vsekor dovolj in preveč vsega, na kar nikakor ne moremo biti ponosni.
Res je, da se tehtnica verjetno prevesi v dobro, če pogledamo na vse skupaj. Da je morda celo malo več v pozitivnem, kot pri katerih drugih. Ampak še vedno je dovolj slabega, v čisto človeškem, zgodovinskem smislu, da se povprečno razumen in občutljiv človek raje vzdrži hvalisanja, če ne kar spominjanja. Če si pogledamo drugo Božjo besedo tega dneva, torej obračun s Štefanom, je to toliko bolj vidno – pokončali so ga tedanji “škofje” in “kanoniki”. V imenu svetosti svoje religioznosti. Ampak so si morali vseeno za vsak primer med dejanjem zatisniti ušesa.
Naša vera nima vrednosti in vrednot v meri tega sveta. Ne v meri človeške zgodovine. Vsemu temu je redno v nasprotje, tudi pohujšanje. Verovati pomeni zaupati drugje in drugače kot v kupčevanje z mesom, to našo stvarnostjo – pa čeprav z njenimi tako vzvišenimi razsežnostmi kot je kultura, lepota, izročilo, ideje … Verovati pomeni zaupati živemu Bogu. Se z vso težo nasloniti v življenju nanj in na njegove obljube. Pa čeprav to izgleda neverjetna, celo nespametna praznina. Kot Abraham, ki se mu od velikih obljub prva uresniči šele čez četrt stoletja – pa vendar gre. Naša “hrana”, naš “kruh” – torej naše življenje, naša resničnost – niso čudeži (kot opozori Jezus), niso vzvišena verska čustva, ni moralno zadoščenje, ni širjenje evangelija, ni osebna rast, ni mogočno izročilo – pač pa je on sam. Bližina z njim. Življenje z njim. Pa čeprav v pomanjkanju vsega zemeljskega (med katerim je tudi našteto).
Tisti čas so ljudje rekli Jezusu: »Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil? Naši očetje so jedli v puščavi mano, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«
Rekli so mu: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.« (Jn 6,30-35)
J.