Views: 18
Jezus nam zapoveduje, naj ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe. Lahko pa razlikujemo med ljubeznijo do sočloveka in nestrinjanjem z njegovimi dejanji. Primer: ljubimo grešnika, ne njegovega greha. Lahko tudi molimo za nekoga, ki nam ni všeč, in prosimo Boga, naj nam da ljubezen do tega človeka. Molitev dela čudeže. Ne moremo sovražiti nekoga, za katerega molimo, ali mu biti nenaklonjeni. Čustva sledijo mislim.
V naši ženski skupini preučevanja Svetega pisma smo pogovorjali o dveh zelo pomembnih vedenjskih vzorcih o prevzetnosti in pristranosti, ki sta danes nadvse popularni v naši družbi. Izhodišče smo prevzeli iz uvodnih misli iz knjige Jane Austen, Prevzetnost in pristranost.
Tu je kratek opis te zgodbe. Ljudje iz različnih družbenih slojev, bogati in revni, so bili vsak po svoje prevzetni in pristranski drug do drugega, nekateri zaradi bogastva, izobrazbe in visokega družbenega položaja, drugi zaradi občutka moralne večvrednosti v primerjavi z drugimi.
Kako Slovar slovenskega knjižnega jezika opisuje omenjeji besedi?
Prevzetnost: Prevzeten je nekdo, ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže navadno prezir, zaničevanje do drugih.
Pristranost oz. pristranskost: Pristranski je nekdo, ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih.
Kaj pa o tem pravi Sveto pismo?
PREVZETNOST
16 Šest reči sovraži Gospod, sedem se jih gnusi njegovi duši: 17 prevzetne oči … (Pregovori 6,16–17)
Primeri prevzetnosti
- Faraon
Faraon ni hotel odpustiti izraelskega ljudstva, da bi služilo Bogu. Zato je Bog po Mojzesu in Aronu vprašal faraona:
3 Do kdaj se boš branil ponižati se pred menoj? Odpusti moje ljudstvo, da mi bo služilo. (Druga Mojzesova knjiga 10,3)
A faraon je imel zakrknjeno srce. Bog je pošiljal nadloge nad Egipt. Faraon se je že odločil, da bo odpustil Izraelce, potem pa si je vedno znova premislil. Bog je poslal deset nadlog in šele po deseti je faraon dovolil Izraelcem, da gredo služit svojemu Bogu. Kakšno ceno je faraon plačal za svojo neposlušnost? Posledice posameznih nadlog, najhujša je bila smrt prvorojencev. Nazadnje je celotna faraonova vojska umrla v morju.
- Babilonski kralj Nebukadnezar
1 Jaz, Nebukadnezar, sem bil zadovoljen v svoji hiši in uspešen v svoji palači. (Daniel 4,1)
Potem je imel nenavadne sanje (Daniel 4,7–14), ki mu jih je Daniel razložil (Daniel 4,17–24)
Vse to se je res izpolnilo.
25 Vse to je prišlo na kralja Nebukadnezarja. 26 Ob koncu dvanajstih mesecev, ko se je sprehajal po kraljevi palači v Babilonu, 27 je kralj spregovoril in rekel: »Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga v moči svojega bogastva in v slavo svojega veličastva jaz sezidal za kraljevo hišo?« 28 Še je bila beseda v kraljevih ustih, ko je prišel glas iz nebes: »Tebi, o kralj Nebukadnezar, se naznanja: ›Kraljestvo ti je vzeto. 29 Od ljudi te bodo pregnali, pri poljskih živalih bo tvoje bivališče, travo ti bodo dajali jesti kakor govedu. Sedem dob bo preteklo nad teboj, dokler ne spoznaš, da ima Najvišji oblast nad človeškim kraljestvom in ga daje, komur ga hoče.‹« 30 Še isto uro se je beseda izpolnila nad Nebukadnezarjem. Od ljudi je bil pregnan, jedel je travo kakor govedo, rosa neba je močila njegovo telo, dokler niso postali njegovi lasje kakor orlovo perje in njegovi nohti kakor ptičji kremplji.« (Daniel 4,25–30)
In kako je Nebukadnezar ozdravel?
31 »Ob koncu dni sem jaz, Nebukadnezar, povzdignil oči v nebo in razum se mi je povrnil. Slavil sem Najvišjega, hvalil in poveličeval večno Živega: Kajti njegova oblast je večna oblast in njegovo kraljestvo je iz roda v rod. 32 Vsi prebivalci zemlje veljajo kakor nič; po svoji volji ravna z vojsko neba in s prebivalci zemlje. Ni ga, ki bi zadržal njegovo roko ali mu rekel: ›Kaj delaš?‹ 33 V tistem času se mi je povrnil razum. Slavi mojega kraljestva sta se povrnila moje veličastvo in moj sijaj. Moji svetovalci in velikaši so me poiskali, spet sem bil postavljen nad svoje kraljestvo in podeljena mi je bila še večja oblast. 34 Zdaj jaz, Nebukadnezar, hvalim, slavim in poveličujem kralja nebes, kajti vsa njegova dela so resnična, njegova pota pravična. Tiste pa, ki hodijo v prevzetnosti, more tudi ponižati.« (Daniel 4,31–34)
- Farizej, ki je prišel molit v tempelj
9 Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Evangelij po Luku 18,9–14)
Farizej ni rabil Boga, saj je bil sam sebi bog. Zanašal se je na svoja dela, na svoje zasluge, zato je v bistvu molil samega sebe, ne Boga. Boga sploh ni potreboval, v tempelj je prišel častit svojo podobo, gledat v ogledalo in se hvalit s tem, kdo je in kaj je storil. Cestninar pa se je zavedal svoje majhnosti in grešnosti ter se je skliceval na Božjo milost, zato je šel domov opravičen.
In kako naj to prenesemo na svoje življenje? Apostol Pavel nam naroča:
3 Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. 4 Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. 5 To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. (Pismo Filipljanom 2,3–5)
Oglejmo si še malo manj očiten primer prevzetnosti v Svetem pismu:
- Mojzes
Bog je Mojzesu povedal, da je on tisti, ki bo izpeljal izraelsko ljudstvo iz Egipta.
11 Mojzes pa je Bogu rekel: »Kdo sem jaz, da bi šel k faraonu in izpeljal Izraelove sinove iz Egipta?« 12 Bog je rekel: »Jaz bom s teboj. …« (Druga Mojzesova knjiga 3,11–12)
A Mojzes s tem odgovorom ni bil zadovoljen, ni se hotel podrediti Bogu.
1 Mojzes je odgovoril in rekel: »Glej, ne bodo mi verjeli in me ne bodo poslušali, ampak bodo rekli: ›Gospod se ti ni prikazal.‹« 2 Gospod mu je rekel: »Kaj je v tvoji roki?« Rekel je: »Palica.« 3 In je rekel: »Vrzi jo na tla!« Vrgel jo je na tla in spremenila se je v kačo. Mojzes je zbežal pred njo. 4 In Gospod je rekel Mojzesu: »Iztegni roko in primi jo za rep!« Iztegnil je roko in jo prijel in v njegovi roki se je spremenila v palico. 5 »Da bodo verjeli, da se ti je prikazal Gospod, Bog njihovih očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« 6 Gospod mu je še rekel: »Vtakni svojo roko v nedrje!« In vtaknil je roko v nedrje. Ko pa jo je potegnil ven, je bila gobava, bela kot sneg. 7 Potem je Bog rekel: »Vtakni roko spet v nedrje!« In spet je vtaknil roko v nedrje. Ko pa jo je potegnil iz nedrja, je bila zdrava kakor drugo njegovo meso. 8 »Če ti ne bodo verjeli in te ne poslušali na prvo znamenje, ti bodo verjeli na drugo znamenje. 9 Če pa ne bodo verjeli niti na ti dve znamenji in te ne bodo poslušali, tedaj vzemi vodo iz Nila in jo izlij na suho! In voda, ki jo boš zajel iz Nila, se bo na suhem spremenila v kri.«
10 Mojzes pa je rekel Gospodu: »O Gospod, nikoli nisem bil spreten v besedah, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, pa tudi zdaj ne, odkar govoriš s svojim služabnikom; kajti moja usta so okorna in moj jezik okoren.« 11 Gospod mu je tedaj rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo naredi človeka, da je nem ali gluh, da vidi ali da je slep? Mar nisem to jaz, Gospod? 12 Zdaj pa pojdi; s tvojimi usti bom in te bom učil, kaj moraš govoriti.«
13 In je rekel: »O Gospod, prosim, pošlji koga drugega!« 14 Tedaj se je Gospod razjezil na Mojzesa in rekel: »Ali ni tvoj brat levit Aron? Vem, da je spreten v govorjenju. Prav zdaj ti prihaja naproti in razveselil se bo v svojem srcu, ko te bo ugledal. 15 Govôri z njim in mu položi besede v usta! Jaz pa bom s tvojimi in z njegovimi usti. In učil vaju bom, kaj morata storiti. 16 Govoril bo ljudstvu namesto tebe. On bo namesto tvojih ust in ti boš njemu kakor bog. 17 In to palico vzemi v roko, da boš z njo delal znamenja!« (Druga Mojzesova knjiga 4,1–17)
Bog je bil zelo potrpežljiv z Mojzesom, ko ni bil takoj pripravljen izvršiti svoje naloge. Dal mu je vse, kar je potreboval, da bi prepričal Izraelce. A ker to Mojzesu še ni bilo dovolj, se je Bog razjezil in poklical njegovega brata Arona, da mu pomaga.
Kako pa je z nami? Ali se, ko nas Bog pokliče k neki nalogi, tudi upiramo kot Mojzes in govorimo: »Joj, Gospod, tega ne zmorem, za to nisem dovolj sposoben! Pošlji koga drugega!«? Ali se ne zavedamo, da kadar nas Bog pokliče k neki nalogi, nam bo tudi priskrbel vse in nas opremil z vsem, kar potrebujemo, da bi to nalogo izvršili? Od kdaj se glina prepira z lončarjem in mu govori, kaj naj napravi iz nje? Tudi to je prevzetnost! Lahko bi jo imenovali tudi lažna ponižnost.
To vaše sprevračanje! Mar je lončar cenjen kakor glina, da bi mogel izdelek reči o izdelovalcu: »Ni me izdelal,« ali lonec reči lončarju: »Ničesar ne razume.« (Izaija 29,16)
Kadar nas Bog pokliče k neki nalogi, raje recímo tako kot Izaija:
»Tukaj sem, pošlji mene!« (Izaija 6,8)
Ali smo morda zaradi pomanjkanja nečesa ali napačne podobe o sebi kdaj prevzetni in ne dovolimo Bogu, da nas uporabi takšne, kot smo? S tem v bistvu rečemo Bogu: »Jaz vem bolj kot ti, česa sem zmožen; ti se motiš, nimaš prav; jaz vem bolje kot ti.«
In še o pristranosti:
PRISTRANSKOST
Kje v Svetem pismu prvič vidimo razlikovanje med brati oz. sestrami?
- Kajn in Abel
Bog se je ozrl na Abelovo daritev, na Kajnovo se pa ni. Ali lahko rečemo, da je bil Bog pristranski? Ne. Bog ne gleda kakor človek, ampak vidi v srce. Bog je videl v Kajnovo srce in kar je videl, mu ni bilo všeč. Zato se ni ozrl na njegovo daritev. Ko se je Kajn razjezil, mu je Bog dal priložnost, da se odvrne od greha. Rekel mu je:
»Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz? 7 Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!« (Prva Mojzesova knjiga 4,6–7)
A Kajn se ni ponižal in ni bil poslušen Bogu. Njegovo srce je zakrknilo in ubil je brata.
- Izmael in Izak
Izmael je bil sin dekle Hagare, Izak pa je bil sin Sare, Abrahamove žene. Zato je bil Izak tisti, s katerim je Bog sklenil zavezo. (gl. Prva Mojzesova knjiga 17,15–21)
- Ezav in Jakob
Bog je rekel o njima, ko sta bila še v Rebekinem telesu:
23 »Dva naroda sta v tvojem telesu, dve ljudstvi se bosta ločili iz tvojega naročja. Eno bo močnejše od drugega in starejše bo služilo mlajšemu.« (Prva Mojzesova knjiga 25,23)
Ne vemo, zakaj se je Bog tako odločil. To je eno od vprašanj, ki jih bomo lahko zastavili Bogu, ko ga srečamo iz obličja v obličje.
27 Dečka sta rastla in Ezav je postal izkušen lovec. Bil je človek polja. Jakob pa je bil miren človek in je prebival v šotorih. 28 Izak je ljubil Ezava, ker je imel rad divjačino, Rebeka pa je imela rajši Jakoba. (Prva Mojzesova knjiga 25,27–28)
Zaradi pristranskosti staršev so bila med njima nenehna trenja. Ezav je za skledo leče prodal pravico prvorojenstva, potem pa ga je Jakob na Rebekino pregovarjanje opeharil še za blagoslov, ki bi mu pripadal kot prvorojencu. Ko je Ezav to izvedel, ga je hotel ubiti.
Tukaj lahko vidimo, kakšne posledice lahko prinese pristranskost – prizadetost in sovraštvo. Prav tako se lahko pristranskost prenese na naslednje rodove. Poglejmo si primer Jakobovih žena in kako je njun oče opeharil Jakoba.
- Lea in Rahela
Jakob se je zaljubil v Rahelo, a njen oče Laban ga je prevaral, tako da se je Jakob najprej poročil z Leo. Pa vendar je Jakob ves čas delal razlike med njima. Vedno je dajal prednost Raheli. Rahela dolgo ni mogla imeti otrok. Ko pa je končno rodila Jožefa in Benjamina, je Jakob delal razlike med svojimi sinovi. Jožefa in Benjamina je imel raje kot Leine otroke. To je ponovno povzročilo razdor v družini. Bratje so Jožefa tako zasovražili, da so ga prodali v suženjstvo. Bog je sicer na koncu vse obrnil na dobro, vendar lahko vidimo, da je pristranskost povezana z mnogimi bolečinami.
Kaj pa mame, ki imate več otrok? Ste morda kdaj pristranske, ne da bi se tega zavedale? Ali ima kakšen od otrok morda občutek, da imate druge raje kot njega? Kako to odpraviti?
- Samuel mazili Davida za kralja
Bog je Samuelu naročil, naj mazili za kralja enega izmed Jesejevih sinov. Samuel je najprej gledal na njihovo zunanjost, a vendar jih Gospod ni izvolil.
7 Gospod pa je rekel Samuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (Prva Samuelova knjiga 16,7)
Potem je Samuel mazilil Davida za kralja (Prva Samuelova knjiga 16,11–13).
- Peter in Kornelij
Peter je bil najprej prepričan, da je evangelij samo za Jude. Potem pa mu je Gospod dal videnje, v katerem mu je pokazal, da je evangelij tudi za pogane. (Apostolska dela 10)
34 Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, 35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.« (Apostolska dela 10,34–35)
Kaj še pravi Sveto pismo o pristranskosti?
2 Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet. … 15 Ne delajte krivice pri sodbi; ne bodi pristranski do ubožca in ne klanjaj se velikemu: pravično sodi svojega bližnjega! (Tretja Mojzesova knjiga 19,2.15)
17 Kajti Gospod, vaš Bog, je Bog nad vsemi bogovi in Gospod nad vsemi gospodi, véliki, mogočni in strašni Bog, ki ne gleda na osebo … (Peta Mojzesova knjiga 10,17)
1 Moji bratje, svoje vere v našega Gospoda Jezusa Kristusa, Gospoda veličastva, ne združujte s pristranskostjo. 2 Če pride k vašemu shodu mož z zlatim prstanom in v bleščeči obleki, pride pa tudi revež v umazani obleki, 3 in se naklonjeno ozrete na tistega, ki nosi bleščečo obleko, ter rečete: »Sédi semkaj na udoben sedež,« revežu pa rečete: »Ti stopi tja,« ali: »Sédi k mojim nogam« – 4 mar niste delali razlike med seboj in postali sodniki s hudobnimi mislimi? 5 Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? 6 Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? 7 Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena, ki je bilo klicano nad vas? 8 Če torej po Pismu izpolnjujete kraljevsko postavo: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, ravnate prav. 9 Če pa ste pristranski, delate greh … (Jakobovo pismo 2,1–9)
Premislimo, kakšni smo v odnosih z ljudmi. Saj se vendar ne moremo prisiliti, da bi imeli radi nekoga, ki nam ni všeč, ali pač? Kakšna je razlika med tem, da nam je nekdo všeč ali da ga imamo radi ali da ga ljubimo s Kristusovo ljubeznijo? Ali je prav, da poslušamo svojo intuicijo glede ljudi? (Primer: zanašanje na prvi vtis – da ali ne) Ali nam ni ravno Bog dal sposobnosti razlikovanja med različnimi duhovi? Med različnimi ravnanji?
Jezus nam zapoveduje, naj ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe. Lahko pa razlikujemo med ljubeznijo do sočloveka in nestrinjanjem z njegovimi dejanji. Primer: ljubimo grešnika, ne njegovega greha. Lahko tudi molimo za nekoga, ki nam ni všeč, in prosimo Boga, naj nam da ljubezen do tega človeka. Molitev dela čudeže. Ne moremo sovražiti nekoga, za katerega molimo, ali mu biti nenaklonjeni. Čustva sledijo mislim.
Za svoje vsakdanje življenje prisluhnimo še napotkom apostola Pavla:
12 Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. 13 Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. 14 Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. (Pismo Kološanom 3,12–14)
Tako se bomo lahko izogibali hudičevim pastem prevzetnosti in pristranskosti ter postajali bolj podobni Jezusu Kristusu.
Alenka Camloh – voditeljica ženske skupine