Views: 36
»Pazíte in bedite, ker ne veste, kdaj pride ta čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapustil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izročil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naročil, naj bedi. Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori – da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!« (Evangelij po Marku 13,33–37)
Čujte, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar! Tole opozorilo mi ne zveni prav nič ljubeče. Kot da Jezus ne ve, da nam trde besede ne ugajajo. Zakaj nas vleče za nos? Enkrat obljublja svatbo, drugič sodbo. Enkrat je ljubeč oče, ki priteče izgubljenemu sinu naproti, drugič oster gospodar, pred katerim vsi vztrepetajo, ko se nenapovedano prikaže pred vrati. Zakaj ta dvojnost? Ali je Oče, o katerem govori Jezus, razcepljena osebnost? Danes bi verjetno temu pritrdili. A poglobljen razmislek mi pravi drugače.
Gospodar, ki ne zna udariti po mizi, ko je potrebno, je slab gospodar. Oče, ki ne prime trdo sina za roko, ko ta noče slišati ljubeznivih opominov, je slab, ne dober oče. Torej strah pred hišnim gospodarjem, ki se vrne, je zdrav strah. Strah Božji. Strah pred avtoriteto, ki presodi, ali smo ravnali prav ali ne. Hvala Bogu, da takšna avtoriteta še obstaja. Če pogledamo v državo, je ta zdrava avtoriteta že dolgo pod vodo. No, Boga se ne da potopiti. Zato bo prišel kot dober gospodar in ljubeč oče hkrati. Trd in nežen, odločen in potrpežljiv. Saj takega si v globini vsi želimo. Prvi strah, da je pred nami tiran, je torej odveč. Vprašanje pa je, ali v nas obstaja neko hrepenenje, da pride dober oče, da nas obišče. Njegov prihod skušajmo doumeti kot njegov veseli prihod. Da, veseli, a tudi nepredvidljivi, tisti, ki prinaša mir in meč. Ustavimo se ob pričakovanju veselega. Je v nas hrepenenje, da se bo zgodilo nekaj lepega?
Ob tem mi je prišla na misel zgodba, ki sem jo že večkrat slišal, kot ponazoritev odločitev v različnih okoliščinah. Zgodba pripoveduje o orlovem mladiču, ki ga je našel nek kmet. Nevedoč, za kakšno ptico gre, je mladiča prinesel domov in ga dal koklji, ki je ravno zvalila piščeta. Mladi orel je rastel in se vedel kot vsi ostali. Cele dneve je brskal po zemlji, se prerival za črvi in drugo hrano, tekmoval z vrstniki in se šopiril. Nekaj v njem pa mu ni dalo miru. Nekega dne se je ozrl v nebo in tam opazil ptico, ki je mirno jadrala na prostrani modrini neba. V njem se je prebudila želja in slutnja hkrati. Mar ni tudi on sam rojen za takšne višine? A ker ni bilo nikogar, ki bi mu povedal, od kod je in za kaj je rojen, je ostal priklenjen na tla. Izgubljal je veselje v brskanju po zemlji in nesrečen umrl. Nikoli ni spoznal, da je bil rojen kot otrok neba.
Zgodba me je izredno nagovorila. Prepričan sem bil, da bo nagovorila tudi moje prijatelje. A kar nekaj časa sem potreboval, da sem spoznal, da govorim v prazno. Ne, prijateljev se zgodba v glavnem ni dotaknila. Tudi enemu od sodelavcev se je zgodba zdela preveč vznesena. No, sem pomislil, o čem pa naj govorim, če ne o tem, da smo rojeni za višine?
Prav v tem vidim vprašanje Gospodovega veselega prihoda.
– Zakaj naj bi čuli?
– Kaj naj bi pričakovali?
– Kaj naj bi počeli?
Če ni česa pričakovati, bomo počeli to, kar vedno.
– Zazrti bomo v vsakdanje stvari in skrbi,
– gledali bomo v tla,
– skrbeli bomo za to, kar nam je pri roki,
– iskali bomo tolažbo v tem, kar lahko naredimo ali kupimo,
– veselili se bomo tega, kar nas trenutno razveseljuje.
S takšnim stališčem je vse trenutno in minljivo. Misli na kaj več ni. Prepričan sem, da v tej zazrtosti v minljivo ni razloga za pričakovanje in ne za čuječnost. Vse, kar obstaja v takšnem načinu življenja, je bolj ali manj pri roki, pride hitro in prav tako hitro mine.
Širše gledano gre pri čuječnosti za pristop treh stopenj duhovnega napredka, ki je v krščanstvu že dolgo poznan. Za prvo stopnjo je značilno očiščenje oziroma katarza, druga je stopnja poglobljenega gledanja in razsvetlitve, tretjo stopnjo pa zaznamuje močna povezanost oziroma združitev z Bogom.
– Biti čuječ tako pomeni prebuditi v sebi zavest, da živimo za odnos do nekoga, ki ga ni tako preprosto srečati med minljivimi stvarmi, a je vseeno temelj našega bivanja.
– Biti čuječ pomeni v sebi prebujati zavest, da obstaja drugačen svet, svet, o katerem je vedno govoril Oče, svet, ki nas dviga v novo razsežnost bivanja. Če pozabimo nanj, pozabimo na svoj izvor, pozabimo na pomen svojega življenja.
– Biti čuječ pomeni živeti za ljubezen, o kateri govori Očetovo življenje, njegovo bivanje.
Je to preveč vzneseno, preveč romantično? Ne, to je del nas, to mora ostati del nas! Še več, v nas mora rasti!
Če bi znali prisluhniti Bogu, bi slišali, kako nam govori. Bog resnično govori. Govori po svoji Besedi, po evangeliju, govori nam tudi po življenju, tem novem evangeliju, ki ga pišemo sami, vsak dan eno novo stran.
Poklicani smo, da se »zazremo v nebo« in tam najdemo tistega, ki prihaja, tistega, ki nas je ustvaril, tistega, ki smo zanj rojeni. Če tega ne čutimo, ne pomeni, da tega ni, ampak da smo preveč zazrti v zemljo in premalo v nebo. Čujmo torej, da bi ga lahko srečali!
Molitev:
O Gospod, Aba, Oče, hvala ti, ker mi odpiraš oči in mi razodevaš večno kipenje življenja, da lahko vidim tvoje veliko Telo, ki se poraja pod dihom Duha. Vidim, Oče, tvojo lepo, večno ljubezen, ki se postopoma uresničuje. Veselim se, ko mi razodevaš svoj načrt, da sebi kot glavi vsega vidnega in nevidnega stvarstva podrejaš vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji. Hvala ti, ker mi kažeš, da imajo, tako danes kot včeraj, pri tem svoj delež že najbolj drobcene stvari: vsak človek na svojem mestu, vsako živo bitje in vsak predmet. Hvala ti, ker ničesar ne prepuščaš naključju. Hvala ti, ker me učiš, da si vse ustvaril z namenom, najdrobnejši delček snovi in najmanjši utrip življenja. Hvala ti, ker v moje srce izlivaš ljubezen in me ščitiš z milostjo, ki me obdaja kakor nevidni ščit. Hvala ti, Aba, Očka, ker mi zavzeto razodevaš, da se pred menoj odvija velika pustolovščina ljubezni, ki se je pričela ob prvi zori sveta, svete zgodovine, ki je bila po obljubi dopolnjena v slavi vstajenja mesa, ko je Kristus stopil pred tvoj prestol, Očka, in ti rekel: »Dopolnjeno je.« Hvala ti, da mi odkrivaš, kako je vse med seboj povezano, da je vse skupaj eno samo gibanje vsega človeštva in celotnega vesolja k tebi, Očka, in Kristusu in Svetemu Duhu. Hvala ti, Očka, da pri tebi ni nič nesvetega, ne stvari, ne človeka, ne dogajanja, ampak da si vse ti, Oče, blagoslovil že od začetka in da mora tvoj Sin vse posvetiti. Hvala ti, da je moje življenje dih v velikem telesu vsega, nepogrešljiv zaklad v tvojem načrtu, Oče. Hvala ti, Oče, da lahko občudujem skrivnosti tega sveta, ki je kljub številnim in strašnim zastojem življenja, ki jih povzroča greh, utrip proti večni Ljubezni. Oče, prosim te, nežno in ljubeče mi šepetaj, da lahko jasno slišim tvoj glas in občutim milost, ki se razliva v mojo dušo in duha. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.