Views: 427
»Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: ›Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.‹ Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: ›Ali ni to Jožefov sin?‹ On pa jim je rekel: ›Seveda mi boste povedali ta pregovor: »Zdravnik, ozdravi sebe.« Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.‹ In rekel je: ›Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.‹ Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.« (Evangelij po Luku 4,16–30)
Niso težava v našem življenju porazi niti razočaranja niti stranpoti, bolj bi rekel, da je vse to za življenje skorajda nujna, potrebna stvar, nekakšni kažipoti so, veliko več povejo, kam je treba iti, za kaj se je treba odločiti, kot pa zmage. Veliko večja težava v življenju lahko postane odvisnost od ploskanja, ki smo ji dandanes tako zelo podvrženi. To neprestano naprezanje, da bi bili ljudem všeč, da bi nas torej všečkali, da bi bili opaženi, da bi nam ploskali, ker smo lepi, ker smo dobri, ker smo uspešni, ker smo spodobni ali ker objavljamo vse vrste raznih informacij o našem zasebnem življenju. Da bi v njihovih očeh in na odru celega sveta nekaj pomenili, misleč, da je to tisto, kar nas bo naredilo za vredne in dragocene.
To ni prineslo več truda, da bi postali boljši ljudje. Ker pač ne zmoremo čez noč zamenjati kože, ker smo še vedno samo slabotni ljudje iz krvi in mesa, smo spremenili to, da smo si na obraz nadeli samo še več mask, samo še več laži, ki jih moramo vzdrževati pred drugimi. To je problem, ki ga prinaša potreba po ploskanju, začeli smo delati kompromise z resnico.
Dirka všečnosti je zato Prokrustova postelja sedanje dobe. V grški mitologiji težko najdemo groznejšo osebo od Prokrusta, ki je bil razbojnik in je imel dve postelji, eno dolgo in eno kratko. Zalezoval je nedolžne ljudi in jih lovil. Tiste, ki so bili majhni, je dal ležati na dolgo posteljo in jih raztegoval tako dolgo, da so se »prilegali« postelji, tiste, ki pa so bili veliki, pa je dal ležati na kratko posteljo in jim odsekal noge, da so se »prilagodili« njegovi kratki postelji. Prokrustova postelja je zato pojem, ki simbolično označuje okrutni kalup oziroma vnaprej določeno mero, v katero želimo nekaj nasilno stlačiti.
Seveda pa tu ne gre samo za zunanjo podobo, to je še najmanjši problem. Ker se zaradi dobre javne podobe pred drugimi ne smemo osramotiti, pač ne bomo rekli, da je nekaj slabo, ne bomo se borili proti stvarem, ki grejo proti našim vrednotam. Ne, tiho bomo. Tiho bomo, da ne bi zaradi tega prišli ob dobro ime. Ali ob dobro službo. Ali ob gotovo pokojnino ali nagrado pri delu. Po drugi strani nas razjeda skrb: kaj pa, če odkrijejo, kdo sem v resnici? V svetu ploskanja takšen, kot sem, postajam vedno manj vreden. Potreba po uspehu je napolnila bolnišnice s pregorelimi ljudmi …
Jezusa niso marali. Ne samo zato, ker je bil sin nekega Jožefa, predstavljam si, da reveža, ki v Nazaretu ni pomenil kaj dosti. Še bolj ga niso marali zato, ker je tako govoril. Ni izkoristil potenciala, ki so mu ga prinesli čudeži. Jih pač ni delal za javno podobo, ampak v službi človeka in v službi resnice, za to se je odločil, to je očitno evangelij, za katerega ga je mazilil Duh Gospodov (Evangelij po Luku 4,18). To je bilo za bolne na telesu ozdravljenje, za bolne na duhu pa očitno nekaj, kar ljudem ni všeč, pa so morali slišati: »Resnico vam govorim.« (Evangelij po Luku 4,25)
Vsekakor Jezus ozdravlja. Kakor tudi resnica, ki jo govori, boleča, grda, trda resnica.
Nekateri naši sodobniki mu sledijo, vidimo jih na medijskem križu, na sodiščih, tudi na jezikih vaških opravljivk so se znašli. Poleg njih so tisti, ki jim je spodletelo, ki ne morejo več vzdrževati maske, ki jih je javnost v službi »kruha in iger« razkrinkala. Pod njimi kot na Golgoti mimo hodijo ostali, ki so tiho, tisti, ki jim še uspeva biti v senci, in se jim smejemo v grozi, ker ne vemo, kdo bo naslednji. Ni treba, da smo to mi, saj imamo možnost izbire. Neomajno se odločimo, da bomo ostali in hodili v Kristusu in tako ostajali svobodni tudi vseh kalupov, v katere nas želijo nasilno stlačiti.
Kristusova enkratnost in vseobsegajočnost je tudi danes najmočnejša sila, ki presega delitve in prerašča meje, človeku in družbi pa omogoča zorenje v pristni individualnosti.
»›Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. 11 Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. 12 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. 13 Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. 14 Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.‹« (Evangelij po Janezu 14,10–14)
Z.M.