Views: 136
»Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: ›Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?‹ Starši so odgovorili in rekli: ›Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.‹ To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsakogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte.‹« (Evangelij po Janezu 9,18–23)
V nasprotju s pogumnim sinom so se njegovi starši, omenjeni v tej zgodbi, bali verskih voditeljev. Zakaj? Strah jih je bilo, da bodo izobčeni iz shodnice, saj je to v takratni judovski družbi pomenilo enako kot neobstoj izobčene osebe. Vendar pa se prav na primeru fantovih staršev naučimo tole pomembno resnico:
Ko NISMO ista oseba od znotraj, kot se kažemo navzven, sledijo boleče posledice. Poglejmo, katere:
- Izgubimo stik s svojo dušo, saj se v teh vlogah, ki jih igramo, izgubimo.
- Občutimo, da nam v svojem življenju nekaj manjka, in začnemo to iskati v svetu, ker se ne zavedamo, da je tisto, kar manjka, v NAS.
- Počutimo se kot prevarant in celo popolnoma nevidni, ker se svetu, v katerem živimo, ne kažemo takšni, kot smo.
- Naša nepristnost in naše predstave onemogočajo vzpostavljanje pristnih odnosov, kar nas vodi v hudo osamljenost.
- Naš prispevek svetu – še posebej skozi delo, ki ga opravljamo – je omadeževan s hinavščino.
Ja, razdeljeno življenje je ranjeno življenje in naša duša nas nenehno poziva, naj te rane pozdravimo. Če klice naše duše na pomoč prezremo in teh ran ter bolečin ne ozdravimo, potem iščemo načine, kako bi bolečino vsaj zamrznili s kakšnim »anestetikom«, najsi bo to zloraba substanc, deloholizem, kompulzivno nakupovanje ali izpostavljanje medijskemu hrupu. Takšni »anestetiki« pa so v družbi, ki ji ni mar za naše bolečine in nas želi ohraniti v stanju razdvojenosti, precej lahko dosegljivi … Toda zapomnimo si, da ni nič hujšega od tega, da življenje preživimo v laži.
Starši ozdravljenega slepega fanta so se odločili, da ne bodo naredili sprememb v svojem življenju, ki bi bile potrebne, če bi želeli hoditi za Jezusom. Njihov strah pred tem, da bi jih izobčili iz shodnice, in negativen odziv judovskih verskih voditeljev je bil očitno prevelik. Niso se naučili ceniti, da je Jezus z njimi in da bi jim lahko dal več kot potrebno milost in moč, ki bi jim pomagali vstopiti v novo prihodnost.
Razmislimo o svojih stikih z drugimi ljudmi v zadnjih 24 urah. Na kateri način, če sploh kateri, smo ravnali ali govorili, tako da bi si bodisi pridobili odobravanje ali se izognili zavrnitvi?
Molitev:
Dragi moj Aba, Oče, prosim te, izlij name milost in me osvobodi strahu o tem, kaj si mislijo drugi ljudje. Prosim te, Oče, pomagaj mi razumeti, na katerih področjih in kako se odločam za svoja ravnanja, s katerimi si želim pridobiti odobravanje ali se izogniti zavrnitvam. Prosim te, Gospod, popolnoma me osvobodi razdeljenega življenja. Pomagaj mi, prosim te, da bom ista oseba, tako navznoter kot tudi navzven. Oče, prosim te, da me v tem osvobajanju tankočutno varuješ in ne dovoliš, da bi bil izpostavljen večjim bolečinam, kot sem jih sposoben nositi. Po Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Amen.
Z.M.