Views: 78
Reformacija srca
»Ne sramujem se evangelija, saj je Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje: najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere.« (Pismo Rimljanom 1,16–17)
V soboto, 31.10.2020, bomo praznovali 503. obletnico reformacije. Zame osebno je ta dan zelo pomemben, saj smo s Trubarjem dobili prve slovenske besede ter prevod Svetega pisma v slovenski jezik in posledično pridige v slovenskem jeziku, da bi jih lahko vsi razumeli.
To je res pravo bogastvo in prava dediščina.
Zakaj nam je sploh dano Sveto pismo in zakaj je tako pomembno?
Sveto pismo nam je daroval sam Bog in je zato najboljši priročnik za naše življenje. Najboljši je, ker nam daje odgovore o našem začetku, identiteti, smislu življenja, rešitvah za težave in natančno opisano našo prihodnost in večnost.
V tej živi besedi lahko beremo o moči Boga – Stvarnika, o Odrešeniku Jezusu, o grehu in njegovih posledicah, o veliki milosti in odrešenju, ki je najbolj pomembna novica, zapisana zate, zame, za vse ljudi.
Ali je ta novica še vedno aktualna in pomembna zate danes? Ali je reformacija še vedno pomembna in potrebna?
Ob 500. obletnici reformacije, ki smo jo praznovali pred tremi leti, smo veliko govorili o Primožu Trubarju in njegovih dosežkih in zaslugah za slovenski rod.
Danes bi rad govoril o Martinu Luthru, ki je pred 503 leti s svojimi 95. tezami, ki jih je 31. oktobra 1517. leta pribil na vrata wittenberške cerkve, sprožil reformacijo svetovnih razmer. Po njej je spremenil svet, čeprav to ni bil njegov namen. Želel je začeti samo teološko razpravo, vendar je zanetil revolucijo.
Kdo je bil v resnici Martin Luther?
Vemo, da je bil najbolj vpliven verski vodja protestantskega sveta. Zakaj je ta menih iz Nemčije tako pomemben?
V 16. stoletju je kot profesor teologije Luther nameraval samo sprožiti razpravo o nekaterih nedopustnih praksah v Rimskokatoliški cerkvi. Od svojih kolegov je pričakoval odziv in morda kakšno živahno razpravo. A to se ni zgodilo.
Zato se je poslužil tedanjega »Facebooka«, tako da je 31. oktobra 1517 na vrata Grajske cerkve v Wittenbergu v Nemčiji pribil svojih 95 tez.
Ko je Martin Luther pribil svoje teze oz. razmišljanja na cerkvena vrata, je prižgal iskro, ki se je razplamenela v plamen, ki se je razširil po celi Evropi in po svetu. Tako je Luthrovo drzno dejanje sprožilo protestantsko reformacijo.
Luthru se niti sanjalo ni, kaj se bo zgodilo.
Pri razlagah svojih tez se je najpogosteje skliceval na 62. tezo, ki se je glasila:
»Pravi zaklad cerkve je najsvetejši evangelij Božje slave in milosti.«
Govoril je: »To izjavo je treba razglašati z vsake prižnice. Prava resnica je, da zaklad cerkve ni sestavljen iz zgradb ali oblačil ali katedral ali kakršnih koli drugih znakov zemeljske moči. Pravi zaklad cerkve je evangelij Gospoda Jezusa Kristusa. Vse drugo je drugotnega pomena.«
Trdil in učil je, da mora biti evangelij središče cerkve, a vse drugo, kar zakriva evangelij, je napačno in je treba spremeniti ali odstraniti.
Kot predani menih Luther ni vedno videl stvari tako jasno. Luther se je samostanu pridružil, ko je bil star 21 let. Meniško življenje ni bilo enostavno. Zahtevalo je visoko disciplino in red. Dan je moral začeti že med 1. in 2. uro zjutraj z molitvijo in petjem, sledil je čas meditacije, sledil je drug čas molitve in morda še en čas petja. Kasneje je zajtrkoval, nato pa so sledile jutranje molitve. Potem je delal do kosila. Po kosilu je prišel drugi čas molitve in petja, ki mu je sledil kratek spanec. Nato so prišle še molitve in petje ter meditacija in zakramenti. Po večernem obroku so spet imeli molitev, kasneje zvečer pa so končno odšli v posteljo.
Vseskozi je sledil temu strogemu življenju, ker je tako kot milijoni ljudi danes iskal mir z Bogom. Iskal je način, kako bi mu Bog odpustil grehe. Želel je biti opravičen in živeti v miru z Bogom vesolja.
Pridružil se je samostanu, da bi rešil svojo dušo. Sledil je ritualom in spoštoval naporen urnik. Verjel je, da bo s spoštovanjem cerkvenih pravil sčasoma dobil vstop v nebesa. Toda v njegovih mirnih trenutkih – takšnih, kot jih imamo vsi in razmišljamo o stvareh, ki smo jih čez dan slišali in se naučili, je vedel, da je nekaj narobe. Močno se je trudil, da bi razumel Boga, vendar je nenehno naletel na tiha vprašanja, ki so ga mučila in na katera ni našel odgovora.
Čeprav se je Martin Luther popolnoma potopil v svojo religijo in čeprav je postal »menih menihov« in je počel vse, kar mu je cerkev predpisovala, v svoji duši ni imel miru. Ko je bil še v samostanu, se je odpravljal k spovedi, saj je cerkev učila, kdor hoče, da mu bodo odpuščeni grehi, jih je treba izpovedati drugega za drugim.
S popolno resnostjo srca in s čistim namenom je Luther vsak dan odhajal v spovednico, kjer je priznaval vse grehe, ki se jih je spominjal. Včasih je tam preživel šest ur na dan in priznaval svoje grehe.
Čeprav je Martin Luther nenehno priznaval in priznaval svoje grehe, nikoli ni našel odpuščanja, ki ga je iskal.
Iskanje miru z Bogom ga je leta 1510 pripeljalo v Rim, dom papeža in središče rimskokatoliške religije. Martin Luther je potoval z mislijo, da bo končno v Rimu, v središču svoje vere, našel tisto, kar je tako obupno iskal.
Ko je prišel v Rim, je postal hudo žalosten in razočaran. Najprej je bil presenečen, nato šokiran ter je še zbolel. Od preproste, nemške kmečke religije tam ni našel ničesar, temveč se je srečal s hudo razcvetelo in razvejano religijo Rima, kar je bilo zanj prevelik kulturni šok. Našel je duhovnike, ki so bili zaradi velikega števila evharistij na dan, na katerih so morali piti vino, tako pijani, da niso mogli končati maše. Našel je druge duhovnike, ki so darovali 70–100 maš na dan in tekali od enega opravila do drugega, da bi ustregli množicam, ki so romale v Rim. Tam je srečal duhovnike, ki so prekršili zaobljube celibata. Slišal je celo, da so se nekateri duhovniki hvalili, da so pravični, ker so živeli samo z ženskami in ne kot mnogi z ženskami in moškimi. Čaščenje relikvij (posmrtnih ostankov svetnikov) ga je zelo prizadelo.
Luther je v cerkvi – baziliki sv. Janeza Lateranskega videl vrsto starodavnih stopnic, ki so jih iz Jeruzalema prepeljali v Rim. Jezus je menda hodil po tistih stopnicah pred Pilatovo dvorano. Cerkev je učila, da če bi se postavili na roke in kolena ter plazili po 28 kamnitih stopnicah in če bi na vsaki stopnici zmolili molitev »očenaš«, bi do takrat, ko bi prišli do zgornje stopnice, spustili veliko duš iz vic. Srečal je na sto tisoče romarjev, ki so prišli v Rim, da bi se povzpeli po teh stopnicah. Martin Luther – zdaj globoko zaskrbljen za svojo dušo – je menil, da bi moral to storiti tudi sam. Po rokah in kolenih se je plazil po tistih stopnicah, poljubljal svete podobe in na poti molil »očenaš«. Ko je prišel na vrh, se je ozrl nazaj na stopnice in zaradi še večje praznine v duši ga je še bolj začelo mučiti vprašanje:
»Kaj če se odrešenje ne dobi na ta način?«
Ni in ni mogel razumeti, kaj ima hoja po stopnicah skupnega z odpuščanjem grehov.
Velika prelomnica v njem se je zgodila, ko je po prihodu iz Rima še bolj začel preučevati Sveto pismo. Po nekaj letih je odkril resnico, ki je do takrat ni poznal. Veliko odkritje je spremenilo njega in nato Evropo in nato še svet.
Ko je Martin Luther preučeval Biblijo, je prišel do besed iz Pisma Rimljanom 1,16–17, ki so ga popolnoma prevzele in spremenile:
»Ne sramujem se evangelija, saj je Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje: najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere.«
Ko je znova in znova prebiral te vrstice, se mu je beseda razodela. Prisluhnimo Luthrovi razlagi teh besed:
»Zelo sem si želel razumeti Pavlovo Pismo Rimljanom in nič me ni oviralo, razen tisti izraz »Božja pravičnost«, ker sem do tedaj razumel Božjo pravičnost v tem, da je Bog pravičen in da pravično kaznuje nepravične. Moja situacija je bila taka, da sem, čeprav brezhiben menih, stal pred Bogom kot grešnik, ki ga skrbi vest, ker nisem bil prepričan, da ga bodo pomirila moja dejanja in zasluge. Zato nisem ljubil pravičnega in jeznega Boga, ampak sem ga sovražil in vanj dvomil. Kljub temu sem se držal dragega Pavla in si močno želel vedeti, kaj misli.
Noč in dan sem premišljeval, dokler nisem videl povezave med Božjo pravičnostjo in izjavo, da bo »pravični živel po svoji veri«. Potem sem dojel, da je Božja pravičnost tista pravičnost, s katero nas Bog z milostjo in iskrenim usmiljenjem opravičuje po veri. Po tem razodetju sem se počutil kot prerojen, ker sem razumel, da po veri že zdaj grem skozi odprta vrata v nebesa. Celotno Pismo je dobilo nov pomen. Medtem ko me je prej »Božja pravičnost« navdajala s sovraštvom, je zdaj postala neizrekljivo sladka. Ta Pavlova izjava mi je odprla vrata v nebesa.«
Martin Luther je zdaj razumel, da je njegova pravičnost v Jezusu Kristusu, po veri, in ne kot do zdaj po njegovih delih, prizadevanjih, zakramentih, spovedi, pravilih, cerkvi, duhovniku.
Po veliko letih iskanja je končno spoznal, da obstajata dve vrsti pravičnosti. Najprej gre za človekovo pravičnost, ki predstavlja vsoto vseh njegovih dobrih del in vseh njegovih verskih obredov. Spoznal je, da se je po lastnih delih, molitvah in romanju v Rim poskušal povzpeti po tej lestvi v nebesa. Toda v tistem trenutku razodetja je razumel, da lestev ni dovolj dolga in ne vodi v nebesa.
Razumel je, da tudi če se povzpne na vrh lestve v dobrih delih, je še vedno oddaljen milijone kilometrov od nebes.
Razumel je, da obstaja druga pravičnost, ki se jo dobi samo po veri v Gospoda Jezusa Kristusa, ki jo je za nas dosegel na križu. Sprejme pa se jo lahko le po veri, kot brezplačno darilo Boga, ki je vse to načrtoval in tako vsem enako omogočil pravični vstop v nebesa.
Razumel je, da se po odrešenje mora priti praznih rok k Bogu, s polnim srcem vere, se obrniti na Gospoda Jezusa Kristusa in si ga pridobiti kot nezasluženi milostni dar.
Ta novica je pretresla, a hkrati zažgala tedanji svet!
Martin Luther je tistega dne sestopil z lestve pravil na avtocesto vere, milosti in sprejetja Božje besede kot edine avtoritete za odrešenje in življenje.
Ta doktrina, ta resnica je postala bojni krik protestantske reformacije:
To je resnica »Sola Fide«, kar pomeni »Samo vera!«
Samo vera! Ne po delih zakona in pravil.
Samo vera! Ne s pokorščino Cerkvi.
Samo vera! Ne s človeško pravičnostjo.
Samo vera! Ne s krstom.
Samo vera! Ne z dobrimi nameni.
Samo vera! Ne po zakramentih.
Samo vera! Ne z dobrodelnimi dejanji.
Samo vera! Plus nič in minus nič!
Pravičnost je tisto, kar potrebujemo, vendar je nimamo. Ker je Bog vedel, da sami nikoli ne bomo mogli postati pravični, je poskrbel za pravičnost, ki se spusti iz nebes na zemljo do ljudi. To je sam Kristus. Tega se ne da kupiti ali zaslužiti, ampak je to Bog podaril kot brezplačno darilo.
Tako je Luther doživel reformacijo svojega srca. Spremenjeno srce je bilo tako drugačno kot prej, da je bil pripravljen narediti vse, ne glede na ceno, ki jo bo treba plačati, da bi tudi drugi doživeli to reformacijo srca in popolno svobodo, ki se jo lahko dobi samo v Jezusu Kristusu.
Kaj pa danes?
Žal so nekateri ljudje tam, kjer je bil Martin Luther na začetku. Zaupajo svoji religiji – cerkvi. Zaupajo svojim dobrim delom ali zaupajo svojemu krstu, zakramentom …
Moj prijatelj, če zaupaš religiji, dobrim delom ali krstu, si na lestvi, ki te ne more pripeljati v nebo. Nikoli ti ne bo uspelo priti v nebesa. Zapomni si: Nikoli!
Vsi smo popotniki. Če nismo s seboj vzeli kompasa – (Svetega pisma), se nam lahko zgodi, da bomo zašli in zgrešili cilj.
Preizkusili ste religijo, ki vam ni prinesla miru, zadovoljstva. Poskusili ste biti dobri, vendar vam ni vedno uspevalo.
Če je to vaša zgodba, vas pozivam, da pridete h Gospodu Jezusu Kristusu takšni, kot ste. On vas sprejema in ne postavlja pogojev, razen da sprejmete njega in njegovo žrtev na križu. Želi vas prenoviti, želi vam dati radost odrešenja. Žali vam dati mir, še posebno v teh nemirnih in negotovih časih. Mir, ki preseže ves človeški um. Ne odlašajte. Sprejmite Jezusa zdaj!
Predlagam preprosto molitev! Molitev ni čarovnija, kot bi prvi potrdil sam Martin Luther. Molitev je smiselna, kadar izraža željo vašega srca. Ste pripravljeni z menoj zdaj moliti molitev odrešenja? Če ste za, molite za menoj:
»Gospod Jezus, predolgo te držim stran od svojega življenja. Vem, da sem grešnik in da se sam ne morem odrešiti. Z vero in hvaležnostjo sprejmem tvoj dar odrešenja. Verjamem, da je Božji Sin umrl na križu za moje grehe in vstal od mrtvih tretji dan. Hvala, ker ti vzameš moje grehe in mi namesto njih podarjaš dar večnega življenja. Verjamem, da so tvoje besede, zapisane v Svetem pismu, resnične. Pridi v moje srce, Gospod Jezus, in bodi moj Odrešenik. Amen!«
Če si molil z menoj in veruješ v to, kar si molil, boš tudi ti doživel reformacijo srca kot Martin Luther. Tudi ti boš pripravljen oznanjati evangelij, kot ga je oznanjal Martin Luther. Tudi ti boš imel nov in pravi smisel življenja kot Martin Luther!
Če si molil in v srcu resno mislil, si odrešen za vedno in si postal del Božje družine.
Zato dobrodošel v Božjo družino. Zato te vabim naslednjo nedeljo, da se družiš z nami v Božji družini, ko bomo spet skupaj, čeprav samo po spletu. Ko mine ta čas omejitve zaradi korone, pa v živo.
Vsem želim blagoslovljen teden in izkušanje življenja iz vere!
Z.