Views: 122
Zmotno razmišljanje
»Naslednjega dne, ko so bili ti na poti in so se že bližali mestu, se je Peter vzpel na teraso, da bi molil; bilo je okrog poldne … Videl je odprto nebo, iz katerega se je spuščala posoda, podobna velikemu platnenemu prtu; s štirimi vogali se je spuščala na zemljo. V njej so bile vsakovrstne štirinožne živali in laznina zemlje in ptice neba. In do njega je prišel glas: ›Vstani, Peter, zakolji in jej!‹ Peter je odgovoril: ›Ne, Gospod! Še nikoli nisem jedel nič omadeževanega in nečistega.‹ Glas pa mu je drugič rekel: ›Kar je Bog očistil, ne imenuj nečisto!‹ … Peter je še vedno premišljal o prikazni, ko mu je Duh rekel: ›Glej, trije možje te iščejo. Vstani in stopi dol! Brez odlašanja odpotuj z njimi, kajti jaz sem jih poslal!‹ Rekel jim je: ›Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu. Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega.‹« (Apostolska dela 10,9.11–15.19–20.28)
Ko menimo, da je nekaj prav, pa je v resnici napačno, živimo v zmoti in smo krivi zmotnega razmišljanja, pa naj se to prepričanje nanaša na Boga, druge ali pa nas same. Prej ali slej se pokažejo simptomi napačnega razmišljanja, saj to naše zmotno razmišljanje oblikuje naša čustva, in sicer tako, da se zato počutimo nemočne ali pa to povzroča nepotrebne notranje bolečine.
K temu, da bi se obvarovali zmotnega razmišljanja, nas spodbuja apostol Pavel z besedami iz Pisma Filipljanom: »Sicer pa, bratje, vse, kar je RESNIČNO, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« (Pismo Filipljanom 4,8)
Kakšne pa so posledice našega zmotnega razmišljanja? Pogosto namreč napačno razmišljanje pripelje tudi do poslabšanja ali dokončnega prenehanja medsebojnih odnosov. Napačno razmišljanje se običajno pojavlja v obliki enega od naslednjih treh miselnih vzorcev:
- »Vse ali nič.« Ta način napačnega razmišljanja vse stvari zelo poveliča in jih predstavi v bistveno bolj črno-beli luči, kot dejansko so.
- »Užaljen sem.« V tem primeru gre za užaljenost, še preden poznamo vsa dejstva.
- »Stvari se ne bodo nikoli spremenile.« To razmišljanje temelji na našem prepričanju, da je prihodnost že določena in da nobena sprememba ni mogoča.
Kot beremo v današnjem odlomku, je zanimivo, da je tudi apostol Peter verjel, da se nekatere stvari ne bodo nikoli spremenile. Kot Jud ni nikoli vstopil v hišo pogana. Prepričan je bil, da morajo Judje in pogani za vedno ostati ločeni drugi od drugih. In takšno prepričanje je bilo prisotno celo v razmerah, ko se je cerkev iz prvega stoletja pričela množiti. Kakorkoli že, Bog je Petru jasno pokazal, da je njegovo razmišljanje napačno. Korigiral je njegove napačne domneve in ga, tako kot tudi druge njegove sodelavce, osvobodil spon napačnega razmišljanja ter tako med njimi pripravil plodna tla za mogočno izlitje Svetega Duha. Saj vemo, kakšen je učinek resnice, ki po vsebini korigira naša napačna razmišljanja: »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Evangelij po Janezu 8,32). Zato lahko tudi sklepamo, da so naša napačna oziroma zmotna razmišljanja velika ovira za delovanje Svetega Duha v naših življenjih.
Ta svetopisemska misel je aktualna na vsakem koraku našega življenja, pa je za mnoge pogosto tako težko uresničljiva. Pomislimo samo, koliko lepše, bolj kakovostno bi bilo naše življenje, če bi nas resnica vsak dan znova resnično osvobajala. Ne bi se nam bilo treba ves čas bati, da se bomo kje zarekli, ali nam bo uspelo prikriti resnico, tako da nam bodo drugi verjeli, pa seveda še marsikaj. Včasih pomislim, da je z našo družbo res nekaj narobe. Ljudi ni nič sram krasti, goljufati in se lagati, sram pa jih je po resnici povedati, da so bolni, da potrebujejo pomoč, da ne zmorejo vsega sami. Zdi se, kot da je že celotna družba tako sprevržena, da sploh ne zna več zaznati, kdaj je človek resnično svoboden. V takšni družbi pa je tudi izredno težko vzgajati otroke v svobodne ljudi.
Živimo v času, ko se srečujemo s poplavo »lažnih novic« oziroma fake news. Fake news je kontroverzni izraz in je predmet razprav. Običajno se tiče dezinformacije, razširjene na omrežju ali preko tradicionalnih medijev. Ta izraz se torej nanaša na neutemeljene informacije, ki slonijo na neobstoječih ali izkrivljenih podatkih in imajo namen zavajati ali celo manipulirati z bralcem. Razširjanje lažnih novic pa pogosto poteka z namenom vplivanja na politične izbire in pospeševanja ekonomskih koristi.
Nihče od nas ni oproščen odgovornosti, da bi se uprl tej zlaganosti. To početje sicer ni lahko, ker dezinformacija sloni na različnih izrazih, namenoma nejasnih in prefinjeno zavajajočih, saj se včasih poslužuje dobro izbranih mehanizmov.
Zanimivo je to, da je prvo fake news izrekel zapeljevalec v raju: »Kača pa je rekla ženi: ›Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.‹« (Prva Mojzesova knjiga 3,4.5). Prav zato je hudič imenovan za »očeta laži in zmote«: »Vi pa ste od svojega očeta, hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži.« (Evangelij po Janezu 8,44). In kakšen je učinek laži oziroma zmotnega razmišljanja?
Nenehna okužba z varljivo govorico zatemni notranjost osebe. Dostojevski je napisal nekaj zelo pomenljivega glede tega: »Kdor laže samemu sebi ter prisluhne lastnim lažem, pride do te točke, da ne more več zaznati resnice niti znotraj niti zunaj sebe in ne ceni več ne samega sebe ne drugih. Ker ne ceni več nikogar, preneha ljubiti in tedaj se zaradi pomanjkanja ljubezni, da bi se čutil zaposlenega in da bi se razvedril, začne vdajati strastem in prostaškim užitkom ter tako zaradi svojih strasti postane kot žival. Vse to torej iz nenehnega laganja drugim in samemu sebi.«
Kako se torej ubraniti? Najbolj korenito zdravilo za virus lažnosti je ta, da se pustimo očistiti resnici. V krščanskem videnju resnice ta ni samo pojmovna resničnost, ki se tiče sodbe o stvareh ter določitve o njihovi resničnosti in lažnosti. Resnica tudi ni samo to, da se da na svetlo temačne stvari, »razkritje resničnosti«, kakor jo označuje in nas navaja na to misel grški pojem aletheia (iz a-lethes, neskrito). Resnica se tiče celotnega življenja. V Svetem pismu vsebuje pomen podpore, solidarnosti, zaupanja, kakor to lahko tudi razumemo iz besedne korenine »aman«, iz katere izhaja bogoslužni »amen«. Resnica je torej to, na kar se je mogoče nasloniti, da ne bi padli. V tem odnosnem smislu je edini, ki je res zanesljiv in zaupanja vreden, na katerega je moč računati oziroma je »resničen«, le živi Bog. Tukaj pride do izraza Jezusova trditev: »Jaz sem resnica.« (Evangelij po Janezu 14,6) Človek torej odkrije in vedno znova odkrije resnico, ko jo v samem sebi doživlja kot zvestobo in zanesljivost tistega, ki ga ljubi. Samo to osvobaja človeka: »Resnica vas bo osvobodila.« (Evangelij po Janezu 8,32)
Razmislimo o tem, h kateremu od treh zgoraj navedenih načinov napačnega razmišljanja smo v življenju najbolj nagnjeni. Razmislimo tudi o tem, ali in kako je katero od teh napačnih razmišljanj že povzročilo nepotrebne dušne bolečine ali poslabšalo morda pa celo prekinilo naše odnose z drugimi.
Molitev:
Aba, Oče, prosim te, pokaži mi področja, na katerih se pogosto ujamem v napačen način razmišljanja ali domnevanja o določeni situaciji ali osebi, ki niso resnična. Prosim te, napolni me s Svetim Duhom do vse polnosti, da v življenju ne bi bil podvržen vplivu prevar in ne bi bil zapeljan na napačno pot. Prosim te, daj mi potrpežljivost in nežnočutnost vsakič, ko se nagibam k napačnemu razmišljanju, da lahko sprejmem tvoje ljubeče usmiljenje in odpuščanje. Prosim te, pomagaj mi zrasti k zrelosti, da bi bil vedno sposoben doumeti tisto, kar je resnično. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.