Views: 87
Ronald Wilson Reagan je bil 40. predsednik ZDA med letoma 1981 in 1989.
Mladost
Reagan se je rodil 06.02.1911 v Tampicu v zvezni državi Illinois. Njegov oče Jack je bil trgovec in pripovedovalec zgodb, mati Nelle pa zelo aktivna v lokalni verski skupnosti. Reagan je imel še starejšega brata Neila, ki je kasneje postal manager v oglaševalstvu.
Njegovo otroštvo je močno zaznamovalo aktivno versko življenje njegovih staršev, zlasti njegove matere. Reagan je bil še zlasti znan po svojem prepričanju, da se v ljudeh skriva veliko dobrega, ki ga lahko izbezamo na plan, če le hočemo, in po svojem zelo zgodnjem nasprotovanju rasni diskriminaciji v času, ko je ta veljala za nekaj povsem običajnega.
Gimnazijo je obiskoval v mestecu Dixon. Njegova prva služba je bila reševalec iz vode in v šestih letih je rešil 77 ljudi. Izobraževanje je nato nadaljeval na univerzi Eureka, kjer je študiral ekonomijo in sociologijo. Bil je povsem povprečen študent, še najbolj se je izkazal pri vodenju študentske politike.
Po diplomi je sprva delal kot radijski napovedovalec in kasneje kot športni novinar. Leta 1937 je prestopil v filmsko industrijo in podpisal pogodbo s studiom Warner Bros. Svojo kariero je začel pri B filmih, za katere »producenti niso želeli, da so dobri, hoteli so le, da jih končamo do četrtka«.
Hollywood
Prva velika vloga je prišla leta 1937 s filmom Ljubezen je v etru (Love is on the Air) in do konca leta 1939 je posnel že 19 filmov, med drugim pa je sodeloval tudi z Bette Davis in Humphreyem Bogartom. Leta 1940 je igral v filmu Santa Fe Trail z Errolom Flynnom in Olivio de Havilland.
Svojo najljubšo vlogo je odigral leta 1942 v filmu Kings Row in večina filmskih kritikov se strinja, da je bila to tudi njegova najboljša vloga. Z njo je dobil zvezdniški status in studio mu je nemudoma potrojil plačo.
A še istega leta je bil vpoklican v aktivno vojaško službo in z morebitno zvezdniško kariero je bilo konec, čeprav je kasneje posnel še nekaj filmov, zadnjega leta 1964.
Reagana zaradi težav z vidom niso dodelili aktivni vojaški službi. Sprva je bil dodeljen vojaški preskrbi, kasneje pa so ga dodelili letalstvu, kjer je sodeloval pri pripravi propagandnih in šolskih filmov, ki so jih uporabljali za urjenje pilotov. V vojaški službi je ostal vse do decembra 1945.
Leta 1947 je postal predsednik Ameriškega združenja igralcev (Screen Actors Guild (SAG)), v katerem je aktivno sodeloval že vse od leta 1941. Združenje je vodil v burnih časih hollywoodske črne liste in lova na komuniste, pri čemer je nekaj časa kot obveščevalec sodeloval tudi z FBI.
V petdesetih letih je presedlal s filmov na televizijo, kjer je vodil zelo priljubljeno tedensko oddajo General Electric Theater. Obenem je sodeloval s podjetjem General Electric kot govorec za njihove zaposlene.
Družina
Ronald Reagan je leta 1938 na enem izmed snemanj spoznal soigralko Jane Wyman, s katero se je poročil leta 1940. Skupaj sta imela tri otroke, od katerih pa je hčerka Christine živela le en dan. Njena smrt je močno prizadela oba zakonca, dokončno pa sta se razšla zaradi Reaganovih političnih ambicij, s katerimi se njegova žena nikakor ni strinjala. Ločila sta se leta 1949.
Istega leta je spoznal svojo drugo ženo, ravno tako igralko, Nancy Davis. Mlada igralka se je zatekla k predsedniku igralskega sindikata po pomoč zaradi težav pri karieri, srečanje pa se je izteklo malce drugače. Kasneje je njuno prvo srečanje opisala z besedami: »Ne vem, če je bila ravno ljubezen na prvi pogled, a bilo je dokaj blizu temu.«
Poročila sta se leta 1952, Reaganova poročna priča pa je bil eden največjih igralcev zlate dobe Hollywooda – William Holden. Skupaj sta imela dva otroka. Znana sta bila po zelo tesnem in ljubečem odnosu, ki ga je Nancy Reagan leta 1998 za revijo Vanity Fair pokomentirala z besedami:
»Najin odnos je nekaj posebnega. Zelo sva bila zaljubljena in še vedno sva. In ko pravim, da se je moje življenje začelo z Ronnijem, je to še kako res. Res se je. Sploh si ne morem predstavljati življenja brez njega.«
Politična kariera
Reagan je pričel svojo politično kariero kot pripadnik demokratske stranke, leta 1962 pa je presedlal k republikancem. Kasneje je to spremembo pokomentiral z besedami: »Nisem jaz zapustil demokratske stranke. Stranka je zapustila mene.«
Njegova politična kariera v pravem pomenu besede pa se je pričela leta 1964 z njegovim govorom, imenovanim Čas izbire (A Time for Choosing), v podporo takratnemu konservativnemu predsedniškemu kandidatu Barryju Goldwaterju:
»Ustanovni očetje so vedeli, da vlada ne more nadzorovati gospodarstva, ne da bi hkrati nadzorovala ljudi. In vedeli so, da mora vlada za dosego tega cilja uporabiti prisilo in nasilje. In tako smo prišli do časa izbire … Pravijo nam, da moramo izbrati med levico in desnico, jaz pa pravim, da ni nič takega, kot je levica ali desnica. Obstaja samo pot navzgor ali navzdol. Navzgor proti starodavnemu človeškemu snu o največji možni svobodi, ki je še združljiva z redom, ali navzdol na mravljišče totalitarizma.«
Kalifornijski republikanci so bili navdušeni nad njegovo karizmo in osebnimi stališči, zato so ga leta 1966 predstavili kot svojega kandidata za guvernerja Kalifornije. Ronald Reagan je obljubil, da bo poslal »lenuhe na socialni podpori nazaj na delo« in da bo počistil s študentskimi nemiri na univerzi Berkeley, in gladko zmagal. Leto dni kasneje se je prvič poskusil v predsedniški tekmi, a izgubil v korist Richarda Nixona.
Kot guverner Kalifornije je s svojo odločnostjo zlomil nasilne protestnike na univerzi Berkeley. »Če mora teči kri, bomo pač opravili s tem. Nobenega popuščanja več.«
Leta 1970 je bil ponovno izvoljen za guvernerja. Kot guverner je podpisal zakon o uvedbi terapevtskega splava. Osnovna ideja zakona je sicer bila, da bi preprečili na črno opravljene splave, ki se pogosto niso najbolje končali za matere, a ker je zakon vseboval besedilo, da se lahko splav opravi zaradi zdravstvenih koristi za mater, je bilo posledično opravljenih več kot dva milijona splavov. Ko je Reagan podpisal ta zakon, je bil guverner šele štiri mesece in kot tak politično dokaj neizkušen, a ko je videl posledice take zakonodaje, je postal velik doživljenjski nasprotnik splava.
V času guvernerstva je imel hude spore s kalifornijskim Vrhovnim sodiščem, ki je nasprotovalo njegovemu zagovarjanju smrtne kazni. Močno pa je tudi obžaloval sprejem prvega zakona v ZDA, ki je dovoljeval ločitev brez krivdnih razlogov.
Kot guverner je tudi vztrajno nasprotoval ideji socialne države in zagovarjal nevmešavanje države v gospodarstvo. Leta 1976 se je ponovno poskusil v predsedniški tekmi, a ponovno izgubil, tokrat v korist takratnega predsednika Forda.
Po neuspešni kampanji je vodil serijo Radijski komentarji Ronalda Reagana, leta 1980 pa je še enkrat, tokrat že tretjič, poskusil s predsedniško kampanjo.
V tretje gre rado in Ronald Reagan je končno uspel osvojiti republikansko kandidaturo. V predvolilni tekmi, ki jo je močno zaznamovala iranska kriza s talci, se je soočil s takratnim demokratskim predsednikom Jimmyjem Carterjem. Reagan je nastopil z jasnim programom: znižanje davkov, manj vladnega vmešavanja v življenje državljanov, več pravic zveznim državam in močna vojska.
Z odločnim nastopom je povsem zasenčil svojega medlega protikandidata in zmagal s 489 elektorskimi glasovi proti 49.
Predsednik (1981–1989)
Kot predsednik je vodil politiko, ki je temeljila na njegovem prepričanju v pomen osebne svobode, dvig gospodarstva in okrepitev vojaške tekme s Sovjetsko zvezo. Obdobje njegovega predsednikovanja so kasneje poimenovali »Reaganova revolucija«.
Ko je zaprisegel kot predsednik, je bil star 69 let, s čimer je postal do takrat najstarejši predsednik v zgodovini ZDA. Leta 2017 ga je prekosil Donald Trump, ki je postal predsednik v starosti 70 let.
V svojem prvem govoru je poudaril: »V trenutni krizi vlada ni rešitev naših problemov, vlada je problem.«
Že prve dni svojega predsednikovanja se je pričel zavzemati za ponovno uvedbo molitve v šole, pri čemer je odločno kritiziral »izgon Boga iz ameriških šol«.
Marca 1981 je preživel poskus atentata, ki ga je skoraj stal življenja in zahteval nujno in zelo zahtevno operacijo.
S prvo veliko krizo se je soočil že avgusta 1981, ko je sindikat kontrolorjev zračnih poletov pričel s splošno stavko v nasprotju z zvezno zakonodajo. Ronald Reagan je razglasil izredne razmere in sindikatu zagrozil, da »če se kontrolorji v 48 urah ne javijo na delo, bodo zapravili svoje službe in bodo odpuščeni.« Petega avgusta je nato odpustil vseh 11.345 kontrolorjev, ki niso upoštevali njegovih besed. Kontrolo zračnih poletov je prevzela vojska, dokler niso izučili zadostno število novih civilnih kontrolorjev. S tem dejanjem je predsednik jasno pokazal, da ne bo popuščal birokratskim pritiskom in izsiljevanju.
Gospodarsko politiko so zaznamovale številne reforme, ki so kasneje dobile vzdevek »Reaganomics«. Bistvo politike je bila liberalizacija gospodarstva in poudarek na svobodnem trgu ob hkratnem močnem znižanju davkov. Predsednik je tudi podpiral vrnitev k neke vrste zlatemu standardu. Ameriško gospodarstvo je sicer sprva doživelo manjši šok, a tekom njegovega predsednikovanja si je močno opomoglo in doživelo pravi mali »ameriški čudež«.
Reagan je močno nasprotoval državni intervenciji in je precej oklestil številne državne programe, je pa obdržal večino socialne in zdravstvene pomoči.
Slaba stran njegove gospodarske politike pa je bila močna zadolžitev države, s čimer so občasno poskušali nadomestiti sredstva, ki so jih izgubili z zmanjšanjem davkov. Ta dolg je Reagan kasneje opisal kot največje razočaranje svojega predsednikovanja.
Vendar pa je predsednik Reagan verjetno najbolj znan po svoji zunanji politiki, zlasti po ostrem nasprotovanju komunizmu. Že leta 1982 je v svojem govoru pred britanskim parlamentom napovedal, da bo marksizem-leninizem končal na pogorišču zgodovine.
Reagan je močno pospešil oboroževalno tekmo s Sovjetsko zvezo, že zlasti po Sovjetski invaziji na Afganistan. Močno je okrepil ameriško vojsko in znova obudil vojaške programe, usmerjene proti Sovjetski zvezi. Ko so Sovjeti začeli nameščati rakete SS-20, je v Evropo nemudoma poslal ameriške rakete Pershing.
V intervjuju leta 1984 je ameriški obrambni minister Weinberger razložil bistvo predsednikove strategije:
»Njihova družba je gospodarsko šibka in primanjkuje jim sredstev, izobrazbe in tehnologije, da bi lahko vstopili v informacijsko dobo. Vse, kar imajo, so vložili v vojaško proizvodnjo in njihova družba posledično kaže znake hudega stresa. Preprosto ne morejo vzdrževati vojaškega razvoja na enakem nivoju kot mi. Na koncu jih bo to zlomilo in na varnem svetu bo obstajala samo ena velesila – a samo v primeru, da bomo še naprej vlagali.«
Leta 1983 je Reagan še dodatno zaostril odnose, ko je imenoval komunizem »samo še eno žalostno in bizarno poglavje človeške zgodovine« in označil Sovjetsko zvezo za »imperij zla«.
Ko so Sovjeti septembra 1983 sestrelili korejsko potniško letalo z 269 ljudmi na krovu, je proti Sovjetom uvedel gospodarske sankcije, ki so jih finančno močno prizadele. A dogodek je imel tudi eno dobro plat – Američani so dotlej vojaški GPS (Global Positioning System) sprostili tudi za civilno uporabo, za začetek za civilno letalstvo.
V sklopu politike, ki je kasneje postala znana kot Reaganova doktrina, so Američani včasih odkrito, včasih pa prikrito nudili pomoč protikomunističnim gibanjem po celem svetu – od mudžahedinov v Afganistanu do kontrašev v Nikaragvi.
Američani so pričeli tudi s programom Strateške obrambne iniciative, ki je kasneje postala znana pod vzdevkom »Vojna zvezd« in je močno prestrašila Sovjete.
Leta 1984 je ponovno zmagal na predsedniških volitvah. Bil je prvi ameriški predsednik, ki je odprl poletne Olimpijske igre v Los Angelesu, gospodarstvo je bilo v razcvetu in na republikanski konvenciji v Dallasu je napovedal, da je »v Ameriki ponovno napočilo jutro.«
V debati z demokratskim nasprotnikom Walterjem Mondalom se je moral soočiti z vprašanjem, če ni morda že prestar za ponovno kandidaturo. Reagan je odgovoril:
»Iz starosti ne bom naredil ključne točke kampanje. Nasprotnikove mladosti in neizkušenosti ne nameravam izrabiti v politične namene.«
Odgovor je sprožil bučen smeh z aplavzom, pritegnil je celo sam Mondale. Na volitvah je Reagan pobral glasove 49 zveznih držav, zmagal ni edino le v Mondalovi rodni Minnesoti in Washingtonu (D.C.).
V svojem drugem mandatu se je Reagan soočil z vojno proti drogam, zlasti proti poplavi kokaina iz Latinske Amerike, epidemijo aidsa in apartheidom v Južnoafriški republiki.
Zunanjo politiko je zaznamovala zaostritev odnosov z Libijo. Aprila leta 1986 je Libija sodelovala pri pripravi bombnega napada na diskoteko v Zahodnem Berlinu, v kateri je bil en ameriški vojak ubit, 63 pa je bilo ranjenih. Američani so odgovorili z letalskimi napadi na izbrane cilje v Libiji.
Leta 1986 je izbruhnila afera Iran-Contra. Administracija je s skrivno prodajo orožja Iranu financirala kontraše v Nikaragvi, ki so se uprli tamkajšnji komunistični diktaturi. Iran-Contra je postala glavna politična afera osemdesetih let. Raziskovalna komisija je prišla do zaključka, da predsednik s tem ni bil seznanjen, vendar pa ga je ravno zaradi tega tudi močno kritizirala. Kot predsednik bi namreč moral imeti nadzor nad svojim osebjem.
A od vsega političnega dogajanja je bil Ronald Reagan najbolj znan po svoji zmagi v desetletja trajajoči hladni vojni s Sovjetsko zvezo. Njegova oboroževalna tekma je namreč potekala natanko tako, kot je napovedal in pričakoval že od vsega začetka. Sovjetska zveza s svojim kolektiviziranim kmetijstvom in povsem neučinkovitim planskim gospodarstvom preprosto ni več mogla prenašati bremena enormnih izdatkov za oboroževalno tekmo. Obenem je v osemdesetih letih padla cena nafte, ki je bila glavni del sovjetskega izvoza. In ko je na oblast prišel Mihail Gorbačov, je bilo njihovo gospodarstvo v popolnem razsulu.
Reagan je hitro prepoznal novo smer sovjetske politike in z oboroževalne tekme je preklopil na diplomacijo. Z Gorbačovom se je sestal na štirih vrhunskih srečanjih – v Ženevi, Reykjaviku, Washingtonu in nazadnje v Moskvi. Do preobrata v odnosih je prišlo na srečanju v Reykjaviku, kjer sta se voditelja srečala na štiri oči. Reagan je upal, da bo, če bo uspel Gorbačova prepričati v več demokracije in svobode govora, to vodilo v nadaljnje reforme, ki bodo na koncu zrušile komunizem.
V svojem govoru v Berlinu 12. junija 1987 je dejal:
»Generalni sekretar Gorbačov, če si želite miru, če si želite blaginje za Sovjetsko zvezo in vzhodno Evropo, če si želite liberalizacije, pridite k tem vratom! Gospod Gorbačov, odprite ta vrata! Gospod Gorbačov, zrušite ta zid!«
Na srečanju v Washingtonu decembra 1987 sta oba voditelja podpisala sporazum INF (Intermediate-Range Nuclear Forces [jedrsko orožje srednjega dosega]), s katerim sta zapisala uničenju celoten razred jedrskega orožja.
Med srečanjem v Moskvi leta 1988 je imel predsednik Reagan med sovjetskim prebivalstvom že pravi zvezdniški status in na Gorbačovovo prošnjo je imel na moskovski univerzi predavanje o svobodnem trgu.
Po koncu politične kariere
Po končanem predsednikovanju leta 1989 sta Reaganova kupila hišo na Bel Airu v Los Angelesu ter izmenično živela na Bel Airu in na svojem ranču pri Santa Barbari.
Ronald Reagan je občasno še nastopil kot govorec na srečanjih republikanske stranke, leta 1991 pa je ustanovil Predsedniško knjižnico Ronalda Reagana, ki je 4. novembra istega leta odprla vrata javnosti.
Njegov zadnji pomembnejši nastop v javnosti je bil, ko se je 27. aprila 1994 udeležil pogreba nekdanjega predsednika Richarda Nixona.
Avgusta istega leta so mu pri starosti 83 let diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen.
»Pred kratkim so mi povedali, da sem eden izmed milijonov Američanov, ki jih je prizadela Alzheimerjeva bolezen … Trenutno se počutim povsem dobro. Preostanek let, ki mi jih je Bog naklonil na tej zemlji, nameravam preživeti tako, da bom počel stvari, ki sem jih vedno … Začenjam pot, ki me bo vodila v zahod mojega življenja. Vem pa, da bo za Ameriko vedno svetla zora na obzorju. Hvala vam, prijatelji. Naj vas Bog vedno blagoslavlja.«
Zadnja leta njegovega življenja je zaznamovala napredujoča bolezen. Na koncu je lahko prepoznal le nekaj najbližjih ljudi. Vendar pa je do konca ostal aktiven. Ljudje so ga pogosto srečevali na sprehodih ob obali v bližini njegovega doma ali pri igranju golfa, vse do leta 1999 pa je tudi redno hodil v svojo pisarno.
Leta 2001 si je ob padcu zlomil kolk. Že naslednji dan so ga operirali in še isti teden se je vrnil domov. A zaradi napredujoče Alzheimerjeve bolezni in težavne fizioterapije po operaciji kolka se je povsem umaknil iz javnosti.
Ronald Reagan je umrl 5. junija 2004 zaradi pljučnice. Takratni predsednik George W. Bush je razglasil 11. junij za dan žalovanja.
Sprva je ležal v pogrebnem zavodu v Santa Monici, kamor so ljudje nemudoma pričeli prinašati rože in zastave. Kasneje so ga premestili v Predsedniško knjižnico Ronalda Reagana, kjer mu je prišlo izkazat spoštovanje preko sto tisoč ljudi.
9. junija so ga premestili v rotundo Kapitola v Washingtonu in v samo 34 urah mu je prišlo izkazat spoštovanje preko 104.000 ljudi. Državnega pogreba 11. junija so se udeležili številni državniki s celega sveta.
H končnemu počitku so ga položili v njegovi ljubljeni Kaliforniji. Na nagrobni spomenik so zapisali besede, ki jih je izrekel ob odprtju svoje knjižnice:
»V svojem srcu vem, da je človek dober, da bo dobro na koncu vedno zmagalo in da obstajata vrednost in smisel v vsakem življenju.«
Zapuščina
Reagan velja za najvplivnejšega ameriškega predsednika po 2. svetovni vojni. Rehabilitiral je konservativizem, močno poživil ameriško moralo in zmagal v hladni vojni.
Popolnoma je preoblikoval republikansko stranko in vzpostavil močno vez med krščanskimi volivci vseh denominacij. Med republikanci še dandanes velja za nekakšno ikono in številni republikanski politiki se vedno znova sklicujejo nanj.
Obdobje njegovega predsednikovanja se pogosto poimenuje kar Reaganova era ali Reaganova konservativna revolucija. Njegovi nasledniki, oba Busha in celo demokratski predsednik Bill Clinton, so v marsičem nadaljevali njegovo politiko.
Njegova popularnost je po koncu njegovega predsednikovanja samo še naraščala, zelo popularen pa je tudi v drugih anglosaških državah.
Zaradi svoje zmožnosti predstaviti zapletene politične teme fokusirano in z vsemi razumljivimi besedami, si je prislužil vzdevek »veliki komunikator«. Sam je ta vzdevek pokomentiral z besedami:
»Dobil sem vzdevek veliki komunikator. A nikoli se mi ni zdelo, da je bil pomemben moj stil – pomembna je bila vsebina. Nisem bil veliki komunikator, samo komuniciral sem velike stvari.«
Nekateri so ga klicali tudi »teflonski predsednik«. Patricia Schroeder, kongresnica iz Kolorada, ki je prva uporabila ta vzdevek, je dejala, da je lahko predsednik »storil praktično karkoli, pa ga nihče ni krivil za to.«
Bil je najstarejši predsednik do takrat, imel pa je izjemno podporo med mladimi volivci in mnogi med njimi so doživljenjsko prestopili v konservativni, republikanski tabor.
A poglavitni lastnosti, po katerih se največ ljudi spominja predsednika Reagana, sta bili njegov neuničljiv smisel za humor in brezmejen optimizem. Vse življenje je bil znan po svojih šalah in šaljivih zgodbicah, ki jih je pogosto uporabil v svojih govorih.
»Možakar je ponoči korakal po moskovski ulici in vojak v bližini mu je zavpil, naj se ustavi. Možakar je pospešil in vojak ga je ustrelil. Zgroženi mimoidoči je vprašal vojaka, zakaj je to storil. Policijska ura, je odgovoril vojak. Toda, je odgovoril mimoidoči, saj še ni policijska ura. O vem, je dejal vojak, a to je bil moj prijatelj. Vem, kje živi, in nikakor mu ne bi uspelo priti domov pravočasno.«
Mnogim Američanom pa je še zlasti ostal v spominu govor, ki ga je imel po nesreči raketoplana Challenger, ki je razpadel ob vstopu v atmosfero, ob čemer je umrlo vseh sedem članov posadke:
»Prihodnost ne pripada plašnim, pripada pogumnim … Nikoli jih ne bomo pozabili, niti trenutka, ko smo jih zadnjikrat videli to jutro, ko so se pripravljali za na pot, pomahali v slovo in zdrsnili skozi zemeljske okove, da bi se dotaknili Božjega obličja.«
Robert Pevec