Hits: 29
Ozdravljenje hromega – podoba vstajenja
»Ko je mož, ki je bil hrom, videl, da nameravata Peter in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil miloščine. Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: ›Poglej naju!‹ Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil. Peter pa je rekel: ›Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hôdi!‹« (Apostolska dela 3,3–6)
Oznanjevanje evangelija je v Apostolskih delih potekalo tako z besedami kot tudi s konkretnimi dejanji, ki pričujejo za resnico dobre novice o vstalem Jezusu in naši odrešitvi. Gre za »čudeže in znamenja« (Apostolska dela 2,43), ki so se dogajali po apostolih in potrjevali njihovo besedo ter dokazovali, da delujejo v Kristusovem imenu. Tako se dogaja, da apostoli prosijo in Kristus deluje, deluje »skupaj z njimi« ter besedo potrjuje z znamenji, ki so jih spremljala: »Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.« (Evangelij po Marku 16,20). Mnoga znamenja, mnogi čudeži, ki so jih storili apostoli, so bili prav izraz Jezusove božanskosti.
V današnjem besedilu se nahajamo pred prvo pripovedjo ozdravljenja v knjigi Apostolskih del. To ima jasen namen, ki želi vzbuditi vero. Peter in Janez gresta molit v tempelj, ki je središče izkušnje vere Izraela in s katerim so prvi kristjani še vedno močno povezani. Prvi kristjani so molili v templju v Jeruzalemu. Luka zabeleži uro: deveta ura je, to je tri popoldan, ko je bila žrtvovana žgalna daritev kot znamenje občestva ljudstva z njegovim Bogom; to je tudi ura, v kateri je Kristus umrl, darujoč sam sebe »enkrat za vselej«; »… je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje. V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej.« (Pismo Hebrejcem 9,12; 10,10)
In pri tempeljskih vratih, ki se imenujejo »Lepa«, vidita berača, moža, ki je bil hrom od rojstva. Zakaj je bil tisti človek pri vratih? Ker je Mojzesova postava (glej Tretja Mojzesova knjiga 21,18) prepovedovala darovanje žrtev tistim, ki so imeli telesne hibe, saj so menili, da so te posledica določene krivde. Spomnimo se, da je ljudstvo o nekom, ki je bil slep od rojstva, Jezusa vprašalo: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« (Evangelij po Janezu 9,2) Glede na njihovo miselnost je razlog za pohabljenost vedno določena krivda. In nato jim je bil preprečen celo dostop do templja.
Hromi, ki je tako prispodoba za mnoge, ki jih družba izključuje in odmetava, je tam in, kakor vsak dan, prosi miloščine. Ni smel vstopiti, ampak je bil pri vratih. Zgodi pa se nekaj nepredvidenega: prideta Peter in Janez in sproži se igra pogledov. Hromi ju gleda, da bi prosil miloščine, apostola pa se zazreta vanj, ga povabita, naj ju pogleda na drugačen način, da bi prejel drugačen dar. Hromi ju pogleda in Peter mu reče: »Srebra in zlata nimam, dam pa ti, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hôdi.« (Apostolska dela 3,6) Apostola sta vzpostavila odnos, saj je to način, na katerega se Bog rad razodeva, v odnosu, vedno v dialogu, vedno v prikazanjih, vedno z navdihom srca: to so odnosi Boga z nami; prek resničnega srečanja med osebami, ki se lahko zgodi le v ljubezni.
Tempelj je bil poleg verskega središča tudi kraj ekonomskih in finančnih izmenjav: preroki in tudi sam Jezus so večkrat napadli tovrstno skrčenje pomena templja (glej Evangelij po Luku 19,45–46). Tisti berač s tem, ko je srečal apostola, ni dobil denarja, ampak je našel Ime, ki rešuje človeka: Jezusa Kristusa Nazarečana. Peter kliče Jezusovo ime, hromemu ukaže, naj se postavi na noge, v položaj živih – na noge – in se dotakne tega bolnega oziroma ga prime za roko in ga dvigne.
Gre za dejanje, v katerem lahko vidimo podobo vstajenja. In tukaj se pokaže podoba Cerkve, ki vidi tistega, ki je v težavah, ne zapira oči, zna gledati človeštvu v obraz, da bi ustvarila pomenljive odnose, mostove prijateljstva in solidarnosti namesto pregrad. Pokaže se podoba Cerkve brez meja, ki se čuti poklicana za vse ljudi, ki zna prijeti za roko in spremljati, da bi dvignila – ne da bi obsodila. Jezus vedno izteguje roko, vedno želi dvigniti, storiti, da bi ljudje ozdraveli, da bi bili srečni, da bi srečali Boga.
Gre za umetnost spremljanja, za katero je značilna občutljivost, s katero se človek približa sveti zemlji – nedotakljivosti drugega in s svojim ravnanjem drugemu dá zdravilen ritem bližine, s spoštljivim pogledom, polnim sočutja, ki hkrati ozdravlja, osvobaja in bodri k zorenju v krščanskem življenju. In to storita ta dva apostola s hromim: pogledata ga, mu rečeta »poglej naju«, podata mu roko, ga dvigneta in ozdravita. Tako dela Jezus z vsemi nami. Pomislimo na to, ko smo v slabih trenutkih, v trenutkih greha, v trenutkih žalosti, na robu obupa ali nemoči. Takrat nam Jezus pravi: »Poglej me: jaz sem tukaj!« Primimo Jezusovo roko in dopustimo, da nas dvigne.
Peter in Janez nas učita, naj ne zaupamo v sredstva, čeprav so koristna, ampak v resnično bogastvo, ki je odnos z Vstalim. Saj smo – kakor bi rekel Pavel – »ubogi, pa mnoge bogatimo; kakor nič ne bi imeli, pa imamo vse.« (Drugo pismo Korinčanom 6,10). Naše vse je evangelij, ki izraža moč Jezusovega imena, ki dela čudeže.
In mi – vsak izmed nas – kaj imamo? Katero je naše bogastvo, kateri je naš zaklad? S čim lahko obogatimo druge? Prosimo Očeta, da nam podari dar spomina in hvaležnosti, ko se spominjamo dobrot njegove ljubezni v našem življenju, da bi lahko vsem dali pričevanje hvale in hvaležnosti. Ne pozabimo: vedno naj bo naša roka iztegnjena roka, da bi lahko pomagali drugemu vstati. Jezusova roka je tista, ki prek naše roke pomaga drugim vstati.
Molitev:
Svojo molitev dvigam k tebi, Aba, Oče, ki obilo odpuščaš, si poln usmiljenja, ki pošiljaš Svetega Duha pravega kesanja. Hvalim te, Gospod, ker si nas prišel rešit in si osvetlil, kar je bilo skrito, tako da ne hodimo več v temi. Hvala, da si mi dal spoznati moj greh, mojo bedo, mojo zagledanost vase in mojo nezvestobo. Hvala za dar odpuščanja grehov, ker si mi ponudil svojo roko rešitve. Primi mojo roko, da jo tudi jaz lahko ponujam v rešitev drugim. Moje srce se silno radosti ob zavedanju, da me tvoja ljubeča roka ščiti, varuje, dviga, blagoslavlja in tolaži. Hvala, Gospod, da si me rešil greha, zla in smrti. Hvala ti za svobodo, ki mi jo daješ in v kateri se mi ni ničesar bati. Prosim te, Sveti Duh prepuščanja in zaupanja v Očeta, da bi ti, Sveti Duh, klical v meni: »Aba!« Tudi jaz bom iz globine srca govoril: »Aba, Oče!« Prosim te, nakloni mi živeti v veselju Božjih otrok in izkušati, kaj pomeni biti tvoj otrok, ki ga ti, Bog, ljubiš. Gospod Kristus, hvaliti te hočem za tvoj odnos z Očetom, ki je v nebesih, in se ti zahvaljevati, da si se nam razodel, da si nas privedel k Očetu in da si nas naučil moliti, kakor si molil ti. Hvala za dar Svetega Duha sinovske predanosti. Hvala ti, Bog, da te prepoznavam kot svojega resničnega Očeta. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.