Views: 70
27. marca ob sončnem zahodu se je začela pasha.
Morda mislite, da poznate zgodbo. Morda jo res. Jaz jo vsako leto spoznavam znova. Od začetka. Težko bi našli zgodbo z večjim pomenom za človeštvo. In edini, ki jo je lahko presegel, je nihče drug kot božji sin. Noben običajni smrtnik ne bi zmogel tega.
Nekateri, ne več rosno mladi, se še spominjamo filmske verzije: Yul Brynner je zatiral Jude v Egiptu. In s pomočjo žab in kobilic jih je Charlton Heston odpeljal iz suženjstva v svobodo. V technicolorju.
A za jude je pasha resen praznik. Malokdo ve, da gre za najstarejši znani obred na svetu, ki se slavi še dandanes. Sveče in vino, macah in grenka zelišča (grenili so jim življenje s trdim delom – 2 Mz 1, 14) in štiri vprašanja: Zakaj je ta noč drugačna od vseh drugih noči?
Praznik traja osem dni in njegovo bistvo je pomnjenje. Pomnite kaj je Bog storil za vas, ko vas je izpeljal iz Egipta. Vsak jud se mora počutiti osebno odrešenega. Pripovedovanje o pashi je zapoved. Več ko govoriš o tem, bolj hvalevreden si.
A pasha je bila šele začetek. Začetek človekove poti k odrešitvi. Pred pasho ni bilo poti naprej. Le neprestani cikel obnove in uničenja. In nato je Bog poslal Mojzesa, da pokaže proti luči na koncu predora in zgodovina človeštva je dobila smer.
Po pashi je prišlo deset božjih zapovedi. V prej omenjenem, zdaj že legendarnem filmu, je Mojzes dejal faraonu: “Ljudem bo vladal zakon, ne drugi ljudje.” Čigav zakon? Zakon vrhovnega zakonodajalca.
Zahodni svet je dobil svojo obliko v Atenah in Rimu, a nikoli ne smemo pozabiti, da je dobil svojo dušo na zakotni gori puščavskega Sinaja, kjer je nihče drug kot naš Stvarnik položil temelje naši misli, filozofiji, teologiji in veri, ko je Mojzesu izročil deset zapovedi.
Po Sinaju je prišla obljubljena dežela – celo tisočletje, popisano v Svetem pismu. In nato je zasvetila velika luč proti kateri je kazal Mojzes. “Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasvetila luč.” (Mt 4, 16).
Rodila sta se judaizem in krščanstvo. Judje so prižgali plamenico božje luči in kristjani so jo ponesli po celem svetu. Zato skupno delo pogosto imenujemo judovsko-krščanska civilizacija in etika.
Vsa naša vizija izhaja iz vizije, ki sta nam jo dala Mojzes in Jezus. Ideje francoske in ameriške revolucije se niso rodile v glavah Rousseauja, Voltaira, Jeffersona ali Washingtona. Seme je bilo zasejano na Sinaju.
A medtem ko nas pasha (in velika noč) spodbuja, da tega ne pozabimo, nam vedno bolj poganska kultura, ki nas obkroža, vztrajno dopoveduje naj vse skupaj preprosto odmislimo.
Faraon je vprašal Mojzesa: “Kdo je Gospod, da bi moral poslušati njegov glas in odpustiti Izraela?” (2Mz 5, 2). Tako govori tudi naša trenutna politična, kulturna, akademska, medijska elita. Posmehljivo nas sprašujejo zakaj naj bi sledili starodavnim možem v sandalih in s palicami.
Pozabite tega nevidnega Boga, nam pravijo napredni, sodobni ljudje. Častite naše, “prave” bogove – multikulturnost, enakost, spolnost, naravo, mati Zemljo. Poglejte naša čudovita zlata teleta v Washingtonu, New Yorku, Bruslju in Strasbourgu.
Pasha nas spominja na dan, ko nas je Bog osvobodil sužnosti drugim ljudem. Velika noč nas spominja na dan, ko nas je Bog osvobodil sužnosti grehu. A zgodbi o pashi in veliki noči nas tudi spominjata, da ta svoboda ni bila zastonj. Bog Izraelcem po izhodu iz Egipta ni dejal:
“Uživajte ljudje, plaže Tel Aviva vas pričakujejo!” Preizkusil jih je v puščavi, odpeljal jih je na Sinaj in jim dal svoje, božje zapovedi. Kajti brez božjih zakonov in božje oblasti smo prepuščeni zakonom in vladavini ljudi.
In posledice tega vidimo dandanes po našem celotnem, zahodnem svetu. Namesto božje besede imamo regulativo. Tisoče in tisoče zakonov, pravilnikov, predpisov in smernic, pogosto medsebojno nasprotujočih in brez vsakega smisla. Vedno nove davke in prispevke in zapravljanje javnih sredstev kakor, da vsaka država zase poseduje vse bogastvo tega sveta.
Pasha ni samo vsakoletni praznik, je tudi zgodba, ki se vedno znova ponavlja. Vedno znova se najdejo novi faraoni in nove oblike suženjstva. In vedno znova moramo korakati skozi Rdeče morje in puščavo, da bi dosegli obljubljeno deželo.
Gre za večni boj med svobodo in suženjstvom, ki nas sili, da vedno znova vzpostavljamo ravnovesje med pravicami in odgovornostmi, svobodo in žrtvovanjem.
Judje praznovanje sklenejo z vzklikom: “Naslednje leto v Jeruzalemu!” A judje in kristjani se dobro zavedamo, da Jeruzalem še zdaleč ni samo fizično mesto. Naš končni cilj je nebeški Jeruzalem, ko bo cel svet priznal božji zakon in bodo vsi faraoni tega sveta dokončno premagani.
Robert Pevec