Views: 58
»Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.« (Galačanom 5:22-24)
Sporočilo apostola Pavla je v celoti osredotočeno na Jezusa in moč Kristusovega vstajenja. Apostol se namreč predstavlja kot oznanjevalec Kristusa in to Kristusa Križanega.
»Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega.« (1 Korinčanom 2:2). Galačane, ki so v skušnjavi, da bi svojo vernost postavili na izpolnjevanje predpisov in izročil, spomni na središče rešitve in vere: Gospodovo smrt in vstajenje. To stori tako, da pred njih postavi resničnost Jezusovega križa. Takole piše: ‘Kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očem prikazan Jezus Kristus, in sicer križani?’ (Galačanom 3:1). Kdo vas je uročil, da ste se oddaljili od Kristusa Križanega? Za Galačane je to težki trenutek.
Tudi danes mnogi iščejo versko varnost namesto živega in pravega Boga, osredotočajo se na obrede in zapovedi, namesto da bi z vsem svojim bitjem sprejeli Boga ljubezni. To je skušnjava tistih, za katere se zdi, da jih je strah iti naprej, zato gredo nazaj, da bi se čutili bolj varne. Iščejo varnost Boga in ne Boga varnosti. Zato Pavel poziva Galačane, naj se vrnejo k bistvenemu, k Bogu, ki nam daje življenje v križanem Kristusu. O tem pričuje v prvi osebi: ‘Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni’ (Galačanom 2:19b-20). Proti koncu pisma pa pravi: ‘Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa’ (Galačanom 6:14).
Če izgubimo nit duhovnega življenja, če nas pesti tisoče problemov in misli, zato sprejmimo Pavlov nasvet: postavimo se pred Kristusa Križanega, začnimo znova pri Njem. Nikoli ne izgubimo osredotočenost na Vstalega, Križanega, moč Boga, ki svojo ljubezen zliva v naša srca.
In zdaj, še vedno pod vodstvom apostola Pavla, naredimo nadaljnji korak. Vprašajmo se: kaj se zgodi, ko v molitvi srečamo Jezusa Križanega? Zgodi se to, kar se je zgodilo pod križem: Jezus izroči Duha, to pomeni, da daruje svoje življenje. »Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha.« (Janez 19:30)
In Duh, ki izvira iz Jezusovega vstajenja, je načelo duhovnega življenja. On je tisti, ki spreminja srce: ne naša dela. On je ta, ki spreminja srce, ne stvari, ki jih počnemo, ampak je delovanje Svetega Duha v nas, ki spreminja srce! On je tisti, ki vodi Cerkev, in mi smo poklicani biti poslušni njegovemu delovanju, ki veje, kjerkoli in kakorkoli hoče. Poleg tega je ravno spoznanje, da je Sveti Duh prišel nad vse in da je njegova milost delovala brez vsakega izključevanja, prepričalo tudi najbolj zadržane apostole, da je Jezusov evangelij namenjen vsem in ne le peščici privilegiranih. Tisti, ki iščejo varnost, majhno skupino, jasne stvari kot prej, živijo ‘kot prej’ in se oddaljujejo od Duha, ne dopustijo, da bi svoboda Duha vstopila vanje. Tako se življenje skupnosti obnavlja v Svetem Duhu in po njegovi zaslugi gradimo svoje krščansko življenje in nadaljujemo svoj duhovni boj.
Ravno duhovni boj je še en velik nauk iz Pisma Galačanom. Apostol predstavi dve nasprotni fronti: na eni strani ‘dela mesa’, na drugi pa ‘sadove Duha’. Kaj so dela mesa? Gre za obnašanja, ki so v nasprotju z Božjim Duhom. Apostol jih ne imenuje dela mesa zato, ker bi bilo v našem človeškem mesu kaj slabega ali napačnega; nasprotno, videli smo, kako vztraja pri resničnosti človeškega telesa, ki ga je Kristus ponesel na križ! Meso je beseda, ki označuje človeka v njegovi zemeljski razsežnosti, zaprtega vase, v horizontalnem življenju, kjer si sledijo posvetni instinkti in zapiramo vrata za Duha, ki pa nas dviguje in odpira za Boga in druge. Toda meso nas prav tako spominja, da se vse to stara in mineva, gnije, medtem ko Duh daje življenje. Pavel torej našteje dela mesa, ki se nanašajo na sebično uporabo spolnosti, čarovniške prakse, ki so malikovanje, in na to, kar spodkopava medosebne odnose, kot so ‘prepirljivost, ljubosumnost, jeza, častihlepnost, razprtije, strankarstva, nevoščljivost …’ (Galačanom 5:19-21). Vse to je tako rekoč sad mesa, zgolj ‘človeškega’, bolnega vedenja.
Nasprotno pa so sadovi Duha ‘ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje’ (Galačanom 5:22). Kristjani, ki smo ob novem duhovnem rojstvu od zgoraj ‘oblekli Kristusa’ (Galačanom 3:27), smo poklicani tako tudi živeti.
Branje in poglobljeno premišljevanje o sadovih Duha, ki jih je zapisal Pavel je dobra duhovna vaja, saj nam omogoča, da pogledamo svoje obnašanje ter preverimo, ali se ujemata, ali je naše življenje resnično v skladu s Svetim Duhom in ali daje te sadove. Ti sadovi ljubezni, veselja, miru, velikodušnosti, dobrohotnosti, dobrote, zvestobe, krotkosti, samoobvladovanja – ali moje življenje daje te sadove? Jih Duh daje? Prvi trije našteti so na primer ljubezen, mir in veselje: po tem prepoznamo osebo, ki v njen prebiva Sveti Duh. Oseba, ki je v miru, ki je vesela in ljubi. V teh treh potezah se vidi Duha.
Ta apostolov nauk je velik izziv tudi za naše skupnosti. Včasih imajo tisti, ki se približajo Cerkvi, občutek, da se soočajo z gosto množico zapovedi in navodil. To ni Cerkev. To je lahko kakršno koli združenje. V resnici pa lepote vere v Jezusa Kristusa ni mogoče razumeti na podlagi zapovedi in moralnega pogleda, ki se razvija v številnih tokovih, zaradi česar se lahko pozabi na prvotno rodovitnost ljubezni, ki se hrani z molitvijo, ki daje mir, in z radostnim pričevanjem. Prav tako življenja Duha, ne more dušiti birokracija, ki preprečuje dostop do milosti Duha, ki je avtor spreobrnjenja srca. Velikokrat v nas drugi ne vidijo moči Svetega Duha, ki obnavlja in vse dela novo.
»Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Razodetje 21:5)
Zato imamo veliko odgovornost, da oznanjamo križanega in vstalega Kristusa, da nas oživlja dih Duha ljubezni. Kajti samo ta Ljubezen ima moč, da pritegne in spremeni človekovo srce.
Gospod Bog in moj Oče, večni, edini, vsemogočni. Zaradi zdravstvene krize so po svetu opustele ulice in ceste. Križišča so prazna in kažipoti kažejo v nikamor. Vrata hiš so ponekod še vedno zaprta in ljudje za njimi prestrašeni. Gospod, večni, edini, vsemogočni, Kristus, naj tvoje vstajenje osvetli naše srce, da vrata ne bodo ostala zaprta, da srca ne bodo zdrsela v osamo, da bodo poti od ljudi do ljudi in vseh skupaj do Tebe spet oživele.
Gospod, večni, edini, vsemogočni, ki si Ljubezen, sprejmi me v svoje naročje in me vodi s tvojo nežno in močno roko. Sveti Duh, nauči me ljubiti mene samega, kakor me ljubiš ti. Pridi, Sveti Duh, nauči me ljubiti telo, ki si ga ustvaril. Pomagaj mi skrbeti zanj z nežnostjo in pozornostjo, saj je delo tvoje ljubeče moči. Ne dopusti, da bi bil obseden z lepoto in zdravjem, naj zmorem ljubiti svoje telo takšno, kot je, naj spoznam, da ima svoje mesto v tem stvarstvu, ker je tvoja stvaritev. Sprehodi se po mojem telesu, Sveti Duh, ozdravi ga, prenovi ga, pomiri ga. Pozdravi vse bolezni, ki so nastale zaradi pomanjkanja ljubezni, ker sem od telesa preveč zahteval, ker sem slabo skrbel zanj, ker sem ga napolnil z napetostmi, ker mu je škodovalo obilno trpljenje. Pridi, Sveti Duh, sprehodi se po vsem mojem telesu in ga napolni z življenjem do preobilja. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Zoran Mladenovič