Views: 224
In videli ste vse, kar je Gospod, vaš Bog, storil vsem tem narodom pred vami; resnično, Gospod, vaš Bog, se je bojeval za vas. Poglejte, z žrebom sem razdelil te narode, ki so preostali, v dediščino vašim rodovom, in vse narode, ki sem jih iztrebil od Jordana do Vélikega morja, kjer zahaja sonce. Gospod, vaš Bog sam jih bo s silo izgnal pred vami in jih iztrebil izpred vašega obličja, da dobite njihovo deželo v posest, kakor vam je govoril Gospod, vaš Bog. Jozue 23,3–5
Šestdnevna vojna, znana tudi kot Junijska vojna, Izraelsko-arabska vojna 1967. leta ali Tretja arabsko-izraelska vojna, je bila vojna, ki je potekala med 5. in 10. junijem 1967 med Izraelom na eni strani ter Egiptom, Sirijo in Jordanijo na drugi strani.
Uvod v vojno
Po sueški krizi leta 1956 je Egipt pristal na nastanitev enot Združenih narodov na meji z Izraelom. Vendar pa to ni preprečilo številnih manjših spopadov med Izraelom in njegovimi arabskimi sosedi.
Novembra 1966 sta Sirija in Egipt podpisala skupen obrambni sporazum. Maja 1967 je pričel takratni egiptovski predsednik Naser najprej kopičiti vojaške enote na Sinajskem polotoku, nato pa je izgnal enote Združenih narodov iz Gaze in Sinajskega polotoka in prevzel njihove položaje pri Šarm el-Šejku ob Tiranski ožini.
Tiranska ožina je bila za Izrael ključnega pomena, saj je preko nje in edinega izraelskega pristanišča na Rdečem morju – Eilata – dobival skoraj 90 odstotkov vse svoje nafte. Čeprav je Izrael Egipt večkrat opozoril, da bo zaprtje ožine smatral za vojno napoved, je Egipt kljub temu 22. maja zaprl ožino za ves izraelski pomorski promet.
30. maja sta obrambni sporazum podpisala tudi Egipt in Jordanija in že naslednji dan so začele v Jordanijo prihajati iraške vojaške, zlasti motorizirane enote. Pridružili so se jim tudi egipčanski vojaki.
1. junija je Izrael oblikoval vlado narodne enotnosti, ki se je 4. junija odločila za vojno. Naslednje jutro je Izrael sprožil operacijo Fokus. Šestdnevna vojna se je začela.
Egipt – Gaza in Sinajski polotok
5. junija 1967 so ob 7.45 zatulile sirene po celotnem Izraelu. Skoraj vsa izraelska letala so poletela proti Egiptu. Da bi pretentali egipčansko protiletalsko obrambo, so se sprva usmerili nad Sredozemsko in Rdeče morje. Letala so letela izjemno nizko, tik nad morsko gladino, da bi se tako izognila radarjem.
Čeprav je jordanskemu radarskemu sistemu uspelo opaziti prihajajoča letala in so nanje poskušali opozoriti svoje egiptovske zaveznike, pa opozorilo ni prišlo do letališč, ki so bila glavni cilj napada. Za Egipčane je bil napad popolno presenečenje. Uspeh pa je šokiral celo Izraelce. Egipčani so v enem samem dnevu izgubili preko 300 letal – praktično svoje celotno vojaško letalstvo. Izrael je v napadu izgubil samo 19 letal, zagotovil pa si je popolno zračno prevlado v vojni.
Skoraj istočasno je izraelska vojska s 70.000 možmi in 700 tanki v treh mehaniziranih divizijah prestopila mejo z Egiptom. Nasproti jim je stalo 100.000 egiptovskih vojakov s preko 900 tanki, 1000 oklepniki in 1000 kosi topništva.
Severni del izraelskih enot je vodil generalmajor Israel Tal. Njegove enote so sprva hitro napredovale, nato pa je Egipčanom le uspelo ugotoviti, da ne gre za diverzijo, ampak za čisto pravi pravcati napad. A čeprav so Izraelci naleteli na hud ogenj, so kljub temu neusmiljeno prodirali naprej in v dobrih štirih urah dosegli pomembno železniško križišče v Khan Junisu.
Nato so hiteli naprej proti Rafahu, ga obšli in napadli Šejk Zuveid, se po hudem spopadu prebili naprej in napredovali proti Arišu.
Že pozno popoldne so dosegli prelaz Džiradi, kjer pa so naleteli na dobro vkopano egiptovsko pehoto. Prelaz je v srditem spopadu kar nekajkrat zamenjal osvajalca, preden se je Izraelcem vendarle posrečilo prebiti. Do večera so dosegli obrobje Ariša.
Naslednji dan so Izraelci dobili okrepitve in dodatne zaloge, ki so jim jih odvrgla letala, nato pa so zavzeli lokalno letališče in vkorakali v mesto. Poveljnik enote, ki je vstopila v mesto, se je kasneje spominjal, da je »bilo mesto videti popolnoma tiho in zapuščeno, nato pa se je nenadoma spremenilo v norišnico. Streli so prišli iz vsake ulice, vsakega vogala, okna, hiše.« Izraelci so poslali dodatne enote in na koncu zavzeli mesto.
Enote brigadnega generala Avrahama Jofeja so sprva sledile enotam generalmajorja Tala, nato pa so zavile proti jugu in napredovale proti Sueškemu prekopu.
Še naprej proti jugu je izraelska oklepna divizija pod poveljstvom Ariela Šarona napadla utrjeni Um-Katef.
Egipčani so bili tako zaposleni z napadom generala Šarona, da so povsem spregledali dve izraelski oklepni brigadi, ki sta se izmuznili skozi peščeno puščavo, za katero so Egipčani verjeli, da je neprehodna.
Egipčani so se sicer srdito upirali in uspeli za nekaj časa zadržati Izraelce, najprej pri Tarat Umu, nato pri Um Tarfi in nazadnje še pri koti 181, a koloni izraelskih tankov se je uspelo prebiti pri Abu Ageili in do večera so bili Izraelci natanko tam, kjer so načrtovali. Nato so pripeljali topništvo in dodatne okrepitve, prižgali reflektorje in ob 22.00 pričeli z obstreljevanjem. V samo 20 minutah so egipčanske položaje zasuli s 6000 izstrelki, nato pa je sledil tankovski napad.
Padalske enote, ki so jih s helikopterji prepeljali v sovražnikovo zaledje, so uničile velik del egipčanskega topništva in zalog streliva in povzročile precejšen preplah v njihovih enotah. Egipčani so sicer poskusili izvesti protinapad, a jih je ustavilo izraelsko letalstvo, nato pa jih je pomotoma pričelo obstreljevati še lastno topništvo.
Še naprej proti jugu je 8. oklepna brigada pod poveljstvom polkovnika Mandlerja napadla utrjene bunkerje pri Kuntili. Egipčanski bataljon, ki je branil položaje, je bil povsem zdesetkan in Izraelci so do večera zavzeli Kuntilo.
Izrael sprva ni nameraval vkorakati v Gazo. Ko pa so Palestinci pričeli obstreljevati izraelska naselja v Negevu, je poveljnik generalštaba, Jicak Rabin, preklical navodila obrambnega ministra Moše Dajana in ukazal 11. mehanizirani brigadi, naj vkoraka v Gazo. Brigadi je sprva uspelo zavzeti greben Ali Muntar, s katerega so imeli pregled nad Gazo, ni pa se jim uspelo prebiti v samo mesto zaradi srditega odpora Palestincev in ostankov egipčanske vojske, ki so se zatekli v Gazo.
Zato so Izraelci naslednji dan, 6. junija, poslali v boj 35. padalsko brigado, ki je po kratkem in srditem boju zavzela celotno Gazo.
Istega dne so Egipčani poskusili s protinapadom pri cestnih križiščih Abu Ageili, Bir Lahfanu in Arišu, a so se bili – po izgubi precejšnjega števila tankov – prisiljeni umakniti.
Številne egipčanske enote so bile v tem trenutku še vedno nedotaknjene in bi lahko vsaj poskusile preprečiti Izraelcem nadaljnje prodiranje proti Sueškemu prekopu. A ko je feldmaršal Abdel Hakim Amer izvedel za poraz in izgubo Abu Ageile, se je ustrašil in ukazal splošen umik vseh enot na Sinajskem polotoku. Z odločitvijo se je strinjal tudi egiptovski predsednik Naser, vendar pa vojska ni dobila nobenih podrobnejših navodil, kako naj izvede umik.
Ko so Izraelci ugotovili, da se Egipčani umikajo, so se odločili, da jih ne bodo zasledovali, ampak da jih bodo prehiteli in prestregli na gorskih prelazih zahodnega Sinaja. Zasede, ki so jih postavili, so zahtevale življenja številnih egipčanskih vojakov.
A egipčanska vojska je imela še hujše težave, kot so bili Izraelci. Na tisoče vojakov je namreč umrlo zaradi lakote, žeje in izčrpanosti, saj je bil umik povsem neorganiziran in številne enote so bile preprosto prepuščene same sebi.
Enote v bližini Sueškega prekopa so se uspele rešiti na drugo stran, vendar pa so za seboj pustile orožje, obilo vojaške opreme in na stotine vozil. Številni vojaki so prepešačili tudi več kot 200 km, da so prišli na varno, in to z omejeno količino vode in hrane in v peklenski vročini. Številni so se poskušali predati Izraelcem, ki pa preprosto niso bili sposobni poskrbeti za tako veliko število ujetnikov. Zato so sprejeli v ujetništvo le višje častnike, ostalim pa so pomagali priti preko Sueškega prekopa.
7. junija so izraelske enote zasedle Šarm el-Šejk in odprle Tiransko ožino za vse ladje, brez omejitev.
8. junija je bil Sinajski polotok v celoti v izraelskih rokah.
Zahodni breg
Jordanski kralj Husein je Egiptu 1. junija 1967 prepustil nadzor nad svojo vojsko. Egipčanski general Riad je tako jordanski vojski 5. junija ob 9.00 ukazal napad na izraelske položaje.
Ob 9.30 so se pričeli manjši boji v Jeruzalemu, ob 10.00 pa je jordanska vojska pričela s topniškim obstreljevanjem izraelskega ozemlja, pri čemer so nekateri izstrelki padli tudi na obrobje Tel Aviva.
Ob 10.30 je izraelski premier Eškol poslal sporočilo kralju Huseinu, da se Izrael ne želi vojskovati z Jordanijo, in ga pozval, naj se ne vplete v vojno. Toda kralj Husein je odgovoril, da je prepozno in da je kocka že padla. Ob 11.15 so Jordanci pričeli obstreljevati izraelski del Jeruzalema in okoliške kibuce. Obstreljevanje je zahtevalo 20 mrtvih in okrog 1000 ranjenih, poškodovanih pa je bilo preko 900 zgradb, vključno z bolnišnicami.
Ob 11.50 so jordanska letala napadla Netanjo, Kfar Sirkin in Kfar Sabo, iraška letala pa so napadla naselja v Jezreelski dolini.
Izrael sprva ni želel odgovoriti s splošnim protinapadom. Ob 12.30 so pričeli z letalskim napadom na jordanska letališča. V dveh napadih so uničili celotno jordansko letalstvo – 21 lovskih letal, šest transportnih letal in dva helikopterja.
Izraelsko letalstvo je napadlo tudi iraško letalsko bazo v zahodnem Iraku, pri čemer so uničili 21 letal. V dodatnih napadih so uničili tudi jordanske radarske zmogljivosti ter napadli vojaške kolone, ki so se pomikale proti Izraelu, pri čemer so uničili številne tanke in celoten konvoj municije.
Jeruzalem
Do preobrata je prišlo, ko so jordanske enote prodrle do Vladne hiše, kjer so bili nastanjeni opazovalci Združenih narodov, in pričeli streljati na Ramat Rahel in judovski del mesta s strojnicami in minometi. Opazovalci so ostro protestirali in lastnoročno odstranili mitraljez, ki so ga Jordanci poskušali namestiti v njihovi zgradbi. Jordanci so nato zavzeli Džebel Mukaber in poslali patruljo v Ramat Rahel, kjer pa so jih ustavili civilisti, ki so pričeli nanje streljati s svojim domačim orožjem.
Izrael je nemudoma poslal na pomoč enega izmed bataljonov Jeruzalemske brigade pod poveljstvom podpolkovnika Ašerja Dreizina. Jordanci so se srdito upirali in uničili dva izraelska tanka, a vojakov Jeruzalemskega bataljona to ni ustavilo. Vdrli so skozi zahodna vrata Vladne hiše in pregnali Jordance iz nje, nato pa zavzeli Antenski hrib in uničili serijo jordanskih bunkerjev v njegovi okolici. Po večurnih hudih bojih, pogosto nož na nož, so se Jordanci umaknili v Betlehem, za seboj pa pustili preko sto mrtvih.
Še isti dan je Izrael pričel z obkoljevanjem Jeruzalema. Ponoči so z močnimi reflektorji osvetlili jordanske položaje in srdito udarili po njih s tankovskim, topniškim in minometnim ognjem. Jeruzalemska brigada je mesto obkolila z juga, s severa pa sta pritisnili mehanizirana brigada Harel in padalska brigada pod vodstvom Mordehaja Gura.
Padalci so ob podpori tankov planili proti Mandelbaumovim vratom, razstrelili bodečo žico in zavzeli utrjeno stavbo Policijske akademije. Z dodatnimi okrepitvami so nato naglo prodirali proti Municijskemu hribu.
Jordanci so se zagrizeno upirali. Skoraj vsi izraelski poveljniki so bili ubiti in vodstvo napada so prevzeli posamezni vojaki. Štiri ure kasneje je bil hrib v izraelskih rokah.
66. bataljon se je povezal z izraelskimi enklavami na hribu Scopus in Hebrejski univerzi, drugi Gurovi bataljoni pa so zavzeli Ameriško kolonijo.
4. brigada je zavzela Latrun, mehanizirana brigada Harel pa je napadla Har Adar. Ker so mine ustavile tanke, so Izraelci jurišali s pehoto in Jordanci so se bili prisiljeni umakniti.
Izraelci so nato napredovali skozi Beit Horon, zavzeli več utrjenih vasi in zvečer dosegli Ramalo. Medtem je 163. pehotni bataljon zasedel Abu Tor in odrezal stari del mesta od Betlehema in Hebrona.
600 egipčanskih komandosov je poskušalo napasti izraelska letališča, a so jih opazili med naselji Ramla in Hatzor. Ko so se poskušali skriti na bližnjih poljih, so jih Izraelci preprosto zažgali. V ognju je umrlo 450 egipčanskih vojakov, ostalim pa se je posrečilo pobegniti nazaj v Jordanijo.
Padalci so se nato z Ameriške kolonije usmerili proti Staremu mestu, kjer pa so naleteli na srdit jordanski odpor. Čeprav je Jordancem nekajkrat uspelo odbiti izraelske napadalce, pa so na koncu morali popustiti. Utrpeli so 45 mrtvih in preko 140 ranjenih. Medtem pa se je izraelski 71. bataljon prebil preko bodeče žice in minskih polj do vadija Joz in odrezal Staro mesto od Jerihe in vzhodni Jeruzalem od Ramale. Nato so zavzeli še Rockefellerjev muzej.
Sledil je napad po cesti Jeruzalem – Ramala, kjer so jih poskušali zadržati jordanski tanki. A ko so izgubili kar polovico svojih tankov, so se morali umakniti proti Jerihi. Izraelci so nato popolnoma sklenili obroč okoli mesta. Ko so Jordanci ugotovili, da se jim je obramba mesta sesula, so poskušali poslati okrepitve iz Jerihe, vendar pa jih je odkrilo izraelsko letalstvo in po bombardiranju so se morali umakniti. Tudi drugi jordanski poskusi, da bi rešili, kar se je še rešiti dalo, so bili neuspešni.
Ker se je bal, da bi boji poškodovali svete kraje, in potencialnih hudih žrtev bojev v ozkih ulicah, je izraelski obrambni minister Moše Dajan vojski preprečil vstop v Staro mesto.
Zahodni breg
Izrael je imel do večera, 7. junija, skoraj popoln nadzor nad Zahodnim bregom.
Arabci so bili obupani nad svojim položajem, ki se je naglo slabšal, in egipčanski poveljnik je že 6. junija ob 10.00 izdal ukaz o umiku čez reko Jordan. Ko pa je jordanski kralj Husein izvedel, da Varnostni svet Združenih narodov pripravlja novo resolucijo, se je v upanju, da bo kmalu prišlo do premirja, odločil, da mora vojska vztrajati na svojih položajih. Toda odločitev je bila prepozna in nasprotujoči se ukazi so samo še povečali zmedo v jordanski vojski.
Ko je za resolucijo Združenih narodov slišal izraelski obrambni minister Moše Dajan, je nemudoma, ne da bi sploh obvestil vlado, ukazal padalcem, naj zavzamejo Staro mesto. Mesto je bilo hitro zavzeto, saj ni bilo kaj dosti odpora. Vse spopade pa so vodili padalci, saj Izrael ni uporabil tankov in topništva, da ne bi poškodoval svetih krajev.
Izraelske enote so se nato lotile doline reke Jordan. Na edini hujši odpor so naleteli ob napadu na jordansko topništvo v Dženinu, s katerim so Jordanci obstreljevali letalsko bazo v Ramat Davidu. Jordanski 12. oklepni bataljon je odbil več izraelskih napadov. A na večer so prišle nove izraelske okrepitve, pa tudi izraelsko letalstvo je terjalo svoj davek in Jordanci so bili obkoljeni. Na koncu so zmagali Izraelci in po srditih bojih zavzeli mesto.
Po zavzetju Starega mesta je Jeruzalemska brigada skupaj s padalci zavzela Judejo, Guš Etzion in Hebron. Prestrašeni prebivalci Hebrona so preprosto izobesili bele rjuhe in prostovoljno predali orožje.
7. junija so Izraelci zavzeli Betlehem in Nablus. Nato so zavzeli prehode preko reke Jordan in prevzeli nadzor celo nad nasprotnim bregom, vendar so se umaknili po ameriškem posredovanju.
Jordanci, ki so se bali, da bodo Izraelci prodrli naprej v Jordanijo, so ostanke svoje vojske naglo umaknili na vzhod, da bi zaščitili dostope do glavnega mesta Amana in južna pobočja Golanske planote.
Golanska planota
Sirija se je sprva izogibala spopadom. Ko pa so prejeli lažno egiptovsko bahanje, da se njihove enote že bližajo Tel Avivu, so se tudi sami odločili poseči v vojno.
Pričeli so z obstreljevanjem severnega Izraela in letalskim napadom na naselja v Galileji, vendar pa je izraelsko letalstvo hitro sestrelilo več njihovih letal, ostala pa pregnalo.
5. junija zvečer jim je izraelsko letalstvo vrnilo uslugo. Sirci so izgubili dve tretjini svojih letal, ostala pa so naglo umaknili na vzhod države.
6. junija so neupešno poskusili zavzeti črpališča vode v Tel Danu, pri čemer so izgubili 20 vojakov in 7 tankov.
Nato so pričeli obstreljevati naselja v severnem delu Galileje, pri čemer sta bila ubita dva civilista.
7. in 8. junija je izraelsko vodstvo premlevalo, ali naj napade Golansko planoto. Zlasti obrambnega ministra Dajana je skrbelo, da bi taka operacija zahtevala preveč človeških življenj in utegnila izzvati sovjetsko intervencijo. Glavni zagovornik pa je bil David Elazar, poveljnik vojske v severnem Izraelu, ki je na koncu – skupaj z dejstvom, da je Izrael že zmagal nad Egiptom in Jordanijo – tudi prepričal Dajana, da gredo v akcijo. Čeprav je Sirija 9. junija ob treh ponoči objavila, da sprejema premirje, je Dajan zjutraj ob 7. uri izdal povelje za napad. In tudi tokrat je to storil brez formalne privolitve vlade.
Že zjutraj so izraelska letala napadla sirske položaje, ob čemer so precej poškodovala topništvo, skladišča orožja in transportne kolone, ki so jih zalotila na cestah. Sirci so imeli kar precej žrtev in del višjih častnikov in vojakov je preprosto zapustil položaje. Vendar pa je večina ostala na svojih položajih, saj utrjeni bunkerji in jarki niso utrpeli večje škode.
Dve uri po letalskih napadih je izraelska 8. oklepna brigada začela z napadom. Sirci so se zagrizeno upirali, a Izraelci so kljub temu vztrajno, čeprav počasi, napredovali. Njihov cilj je bila trdnjava Quala, a del izraelskih enot se je izgubil na poti in se znašel pred Zauro, kjer so naleteli na skupino sirskih rezervistov. Ker je postajala situacija zaradi počasnega napredovanja kritična, je izraelski poveljnik, polkovnik Mandler, ukazal sočasni napad na oba cilja, na pomoč pa je poklical še letalstvo. Ob hudem pritisku so se bili Sirci prisiljeni umakniti.
Na osrednjem delu fronte je izraelski 181. bataljon zavzel Dardaro in Tel Hilal, zlasti hude boje pa je na severnem delu bíla brigada Golani, ki se je lotila strah vzbujajoče postojanke Tel Fakhr. Brigada se je znašla neposredno pred sirskim ognjem, izgubili so vse svoje tanke in oklepnike in pehota se je bila prisiljena po vseh štirih plaziti proti sirskim položajem. Prvi vojaki, ki so se prebili do sirskih položajev, so se vrgli na bodečo žico, da so lahko njihovi tovariši jurišali naprej preko njihovih teles.
Do večera so se štiri izraelske brigade prebile preko sirskih položajev na Golansko planoto. Preko noči so prišle nove okrepitve s tanki in oklepniki in 10. junija zjutraj je bilo na planoti že osem izraelskih brigad.
Že ponoči so Izraelci vztrajno potiskali Sirce nazaj in čeprav so se ti ponekod srdito upirali, pravega protinapada preprosto niso zmogli.
Še istega dne sta se srečala osrednji in severni del izraelskih enot, a boji so že skoraj ponehali. Sirci so že ob 8.30 pričeli z umikom, raztreljevanjem lastnih bunkerjev in uničevanjem dokumentov. Številni sirski položaji so bili – ko so se jim približali izraelski vojaki – že povsem zapuščeni. Izraelci so napredovali do strateško pomembnih točk, kjer so lahko vzpostavili trdno obrambno linijo in se nato ustavili na črti, ki je kasneje dobila ime Škrlatna linija.
Konec vojne
10. junija je Izrael zaključil svojo ofenzivo na Golanski planoti in 11. junija je bilo sklenjeno premirje. Izrael je imel v svojih rokah Gazo in Sinajski polotok, Samarijo in Judejo (t.i. Zahodni breg) in Golansko planoto.
Na izraelski strani je čast, da poimenuje ravnokar končano vojno, doletela poveljnika generalštaba izraelske vojske Jicaka Rabina, ki se je odločil za ime Šestdnevna vojna, ker ga je to spomnilo na Božje stvarjenje sveta, ki se je dovršilo v šestih dneh.
Na drugi strani je bil poraz, še zlasti za Egipčane in njihovega predsednika Naserja, ki je celotnemu arabskemu svetu vedno znova obljubljal uničenje Izraela, hudo ponižanje.
Izraelci so imeli v vojni blizu 1000 mrtvih in malo čez 4500 ranjenih. A arabske izgube so bile veliko hujše. Ocenjuje se, da je bilo v vojni ubitih ali pogrešanih med 9800 in 15000 Egipčanov, 700 Jordancev in 1000 do 2500 Sircev.
Zlasti arabska stran je po vojni vztrajno zatrjevala, da so se na izraelski strani borili tudi ameriški in britanski vojaki, še zlasti piloti. Izraelsko letalstvo je namreč izurilo svoje letališke posadke do te mere, da so lahko letalo po pristanku na letališču ponovno opremili za naslednjo bojno nalogo v pičlih osmih minutah. Posledično so izraelska letala vzletela po nekajkrat na dan in zaradi kratkih razdalj napadala cilje v samo nekajminutnih razmakih, kar je Arabce prepričalo, da so zagotovo prejeli izdatno tujo pomoč v obliki letal in pilotov.
Egiptovski predsednik Naser je to seveda hitro izkoristil kot opravičilo za svoj poraz.
Zmaga je v Izraelu postala pomemben vir narodnega ponosa. Po vojni se je močno povečalo vnovično priseljevanje Judov v Izrael, zlasti iz Evrope in ZDA, kar je močno izboljšalo gospodarstvo dežele, sledil pa je tudi pravi »baby boom«.
Na arabski strani pa je boleč poraz samo še prilil dodatno olje na že tako močan plamen antisemitizma. Množice so napadle judovske četrti v Egiptu, Jemnu, Libanonu, Tuniziji in Maroku, kjer so požigali sinagoge, ropali hiše in se znašali nad Judi. Na tisoče Judov je bilo izgnanih, mnogi so lahko s seboj odnesli samo najnujnejše potrebščine (in to dobesedno).
Palestinci so poraz izkoristili kot dobrodošel izgovor za serijo terorističnih napadov in ugrabitev letal, ki so dosegli višek s pobojem izraelskih športnikov na poletnih Olimpijskih igrah v Münchnu.
9. junija 1967 je izraelska vlada sprejela odločitev, da so pripravljeni vrniti Egiptu Sinajski polotok in Siriji Golansko planoto v zameno za podpis mirovnega sporazuma. Obenem je jordanskemu kralju Huseinu ponudila odprta pogajanja glede meje na vzhodu.
A arabske države so na srečanju arabske lige v Kartumu septembra istega leta odgovorile s trojnim ne: nobenega miru, nobenega priznanja in nobenih pogajanj.
Robert Pevec