Skrivnost trpljenja

Views: 79

Zvestoba Očetovi volji

»Ko je Jezus to povedal, je s svojimi učenci odšel čez Cedronsko dolino, kjer je bil vrt, v katerega je šel, sam in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: ›Koga iščete?‹ Odgovorili so mu: ›Jezusa Nazarečana.‹ Rekel jim je: ›Jaz sem.‹ Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel: ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla. Spet jih je vprašal: ›Koga iščete?‹ Rekli so: ›Jezusa Nazarečana.‹ Jezus je odgovoril: ›Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,‹ da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: ›Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?‹« (Evangelij po Janezu 18,1–11)

Peter z mečem udari po služabniku vélikega duhovnika in mu odseka uho, Jezus pa mu reče: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Pred nami se danes slika dvojen pogled na trpljenje: Petrov in Jezusov. Apostol Peter bi stvari rešil na hitro. Trpljenje mu še vedno ne gre v račun. Spomnimo se, kako se je odzval na Jezusovo napoved, da bo trpel. Matej piše, da je Peter takrat Jezusa vzel k sebi in ga začel rotiti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Jezus pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« (Evangelij po Mateju 16,22–23)

Na videz se zdi rešitev glede trpljenja preprosta. Lahko bi rekli, da je trpljenje mogoče sprejeti, če sprejemamo Božjo logiko. A spopad med Bogom in satanom je veliko hujša drama, kot se zdi. V vrtu Getsemani vidimo, ko Jezus sam prosi Očeta: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26,39) Ali se zavedamo teže teh besed? Jezus sam pred trpljenjem trepeta in prosi Očeta, naj ga trpljenja reši. Jezus, Božji Sin, Bog sam, je pred trpljenjem nemočen in razmišlja drugače kakor Oče! Jezus sam se je znašel v drami kakor apostol Peter, v drami, v kateri je Petra svaril, naj ne beži pred trpljenjem in ne sodeluje s satanom. Sedaj je v tej skušnjavi on sam, si morete misliti! Ob tem se mi poraja prva misel o trpljenju, in sicer da se človek po svoji zdravi pameti trpljenju vedno upira. Še več, ni sposoben sam spoznati, kdaj mora trpljenje sprejeti in kdaj se mu lahko izgone. To je mogoče le, če je vodilo vedno in povsod: Izpolniti Očetovo voljo! Ne svojo, ne s svojo pametjo, ampak vedno z željo, kakor pravi Jezus: »Oče, ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti!«

Zato nas Jezus ne le prosi, ampak naravnost roti: »Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo!« (Mt 26,40–41). Jezus sam ni mogel izpolniti Očetove volje, ne da bi čul v molitvi. Tudi mi ne bomo zmogli izpolniti Očetove volje brez molitve in to je druga misel iz prebranega odlomka. Trpljenje je mogoče sprejeti le, če smo tesno povezani z Očetom v molitvi.

Odkrijemo pa lahko še eno skrivnost: Če trpljenja ne bomo sprejeli, bomo izgubljali sami sebe in ne bomo izpolnili svojega poslanstva. Kako nazorno nam o tem pričajo dogodki ob Jezusovem trpljenju. Peter, ki je spal, namesto da bi molil, je v celoti podlegel satanovi skušnjavi. Slišali smo, kako je bežal v strahu pred trpljenjem. Laže pred deklo, ki ga prepozna kot Jezusovega učenca. Drugi vedo, kdo je, on sam pa zataji svoje bistvo, on sam pravi: »Nisem.« Peter iz strahu pred trpljenjem ni več to, kar bi moral biti. Tudi služabniki in vojaki ob ognju ga prepoznajo kot Jezusovega učenca. A v strahu tudi pred njimi dvakrat zanika samega sebe in reče: »Nisem.«

Popolno nasprotje Petrove drže pokaže Jezus, ki trpljenje sprejme. V trenutkih največjega trpljenja se zaradi zvestobe Očetovi volji do konca razodeva. V največjem trpljenju se razkriva vsa veličina Jezusa in njegovega poslanstva. Vemo, kako jasno odgovarja Pilatu: »›Moje kraljestvo ni od tega sveta.‹ … Pilat mu je rekel: ›Torej si ti vendarle kralj?‹ Jezus je odgovoril: ›Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico.‹« (Evangelij po Janezu 18,36–37) Ko Jezus sprejema trpljenje, ostaja zvest sebi in svojemu poslanstvu. Do konca vztraja v trpljenju, ki mu ga nalaga Oče, in na koncu izreče: »Izpolnjeno je!« Trpljenje je tako zanj kot za nas edina pot izpolnitve!

Vsi trpeči in vsi plemeniti ljudje, ki se v današnji zdravstveni krizi žrtvujejo za druge, se vede ali nevede pridružujejo Jezusu. Jezusu Kristusu, ki je kot Božji Sin prišel na ta svet, da bi dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Jezus Kristus, kot ga opisuje Sveto pismo, se zdi neverjeten, saj se poistoveti z najbolj trpečimi in zlomljenimi ljudmi, a istočasno svojo božansko moč odloži na stran in se prostovoljno žrtvuje za druge. Jezusov cilj je bil, da bi svet spoznal in veroval, da ga je poslal Bog in da bi mi vzljubili tega Boga in tudi sočloveka. Njegov cilj, zaradi katerega se je žrtvoval, je bil plemenit, kar je dokazoval vsa tri leta javnega delovanja, saj je največ pozornosti posvetil prav najbolj ranljivim in odrinjenim skupinam ljudi. Jezus se je v tolikšni meri posvetil in približal trpečim odrinjenim ljudem, da so ga verski dostojanstveniki zmerjali z besedami: »Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov« in »Belcebub [hudič] ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Nad Jezusovim človekoljubjem so bili ogorčeni in pohujšani celo njegovi prijatelji, tako da so ga enkrat hoteli kar na silo odvesti stran, ker so ga imeli za neprisebnega.

Jezus se je družil tudi z gobavimi ljudmi, zaradi česar bi lahko zbolel in umrl. Njegova plemenitost je enostavno nepojmljiva. Res je šokantno, kot je opisano v Svetem pismu, da se je Bog »potikal« po hišah in na skrivaj razodeval resnice o življenju in ozdravljal ljudi v nekih zakotnih pozabljenih vaseh rimskega imperija. Po človeški logiki bi bilo verjetno veliko bolj smiselno, če bi se Jezus kot Bog pojavil v Rimu ali na Akropoli v Atenah in nastopal v rimskih amfiteatrih in na javnih forumih sredi največjih mest rimskega cesarstva. Morda bi bilo videti tudi bolj koristno, če bi se Jezus žrtvoval v kakšni pomembni vojaški akciji, ko bi na primer branil mesto Jeruzalem pred uničenjem leta 70. Ampak ne, Sveto pismo piše o skromnem Bogu, humanem Jezusu Kristusu, ki je ljubil trpeče ljudi in nazadnje dovolil, da so ga križali. Nazadnje je ostal v družbi razbojnikov, zapuščen od vseh, ki jim je »stregel« in pomagal, in umrl na križu.

Živimo v času zdravstvene krize, ko ljudje v strahu mrzlično bežijo pred vsakim trpljenjem in bolečino. Zato so dogodki ob Jezusovem trpljenju in smrti danes še toliko bolj aktualni, saj nas opozarjajo na tri velike skrivnosti trpljenja:

Kako resnično je to, nam govorijo osebe pod križem. Tam so stali Marija in Marija Magdalena ter apostol Janez. Marija je za svoje vodilo imela: Naj se zgodi tvoja volja, Gospod! Magdalena in apostol Janez sta v njem ponovno našla življenje in brez njega nista mogla živeti. Naj nam dogodki, ki so se odigrali v času Jezusovega trpljenja in smrti, pomagajo, da se še bolj oklenemo Gospoda, da bomo izpolnili Očetovo voljo, sprejeli trpljenje in uresničili poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal.

Molitev:

Gospod, pomagaj nam, da se ne bi upirali vedno, ko moramo sprejeti križ, in da ne bi hoteli vse nositi sami, saj pri tem pozabljamo nate in na to, da je s tabo breme lažje. Gospod, naj vztrajno in potrpežljivo nosimo svoj križ. S svojo milostjo nam pomagaj premagovati hudo z dobrim, da bomo tako lahko služili tebi in bližnjemu. Dobri Bog, Aba, Oče, prosimo te, da bi se znali za milosti, ki jih prejemamo, tudi zahvaljevati in se veseliti tudi, ko se nam zdi, da ne gre vse po naših načrtih. Naj ne vidimo samo krivice, ki se nam dogaja, ampak daj, da bi jo znali skupaj s trpljenjem in darovanjem Jezusa osmisliti. Jezus, ti si vedel, da je zapoved ljubezni do Boga in bližnjega temelj tvojega življenja. Naj se tudi mi zavedamo, da bomo samo v Ljubezni lahko zaživeli v polnosti. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.

Z.M.