Views: 36
»Jezusa so postavili pred upravitelja, in upravitelj ga je vprašal: ›Si ti judovski kralj?‹ Jezus je odgovoril: ›Ti praviš.‹ 12 Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovoril. 13 Tedaj mu je Pilat rekel: ›Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?‹ 14 Toda ni mu odgovoril niti na eno besedo, tako da se je upravitelj zelo čudil. 15 Ob prazniku pa je upravitelj po navadi izpustil ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli. 16 Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Jezus Baraba. 17 Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: ›Katerega hočete, da vam izpustim: Jezusa Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?‹ 18 Vedel je namreč, da so ga izdali iz zavisti. 19 Ko pa je sedèl na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: ›Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.‹ 20 Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Baraba, Jezusa pa dajo umoriti. 21 Upravitelj jim je odgovoril: ›Katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?‹ ›Baraba,‹ so rekli. 22 ›Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?‹ jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: ›Križan naj bo!‹ 23 Rekel jim je: ›Kaj je vendar hudega storil?‹ Oni pa so še bolj kričali: ›Križan naj bo!‹ 24 Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: ›Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!‹ 25 Vse ljudstvo je odvrnilo: ›Njegova kri na nas in na naše otroke!‹ 26 Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa dal bičati in ga je izročil, da bi bil križan.« (Evangelij po Mateju 27,11–26)
Zelo dobro je znan rek, »da si po pilatovsko umijemo roke«. Pilatova nesvoboda se najbolje odrazi v tem njegovem stavku:
»Pilat mu je rekel: ›Kaj je resnica?‹ Ko je to dejal, je šel spet ven k Judom in jim rekel: ›Jaz ne najdem na njem nobene krivde.‹« (Evangelij po Janezu 18,38)
Ja, v besedah »kaj je resnica« se kaže vsa beda njegovega sužnjevanja relativnosti resnice, ki je pogojena z njegovimi osebnimi pridobitnimi cilji. Ne, da resnice ne bi poznal, celo javno jo je skušal predstaviti, ko je množici predstavil dejansko stanje: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde.« Toda prav njegov relativistični in cinični pogled na resnico odločilno zaznamuje njegove nadaljnje korake. »Pilatovsko si umije roke, rekoč: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!« V sodnem procesu ne zagovarja dejanskega stanja, s tem svojo vlogo sodnika preda sovražno nastrojenemu ljudstvu. Nič neobičajnega za sodobnike našega časa. Pravzaprav lahko celo ugotovimo, da je Pilat dober predstavnik današnjih ljudi, ki odločajo, kakor tudi večine ljudi, ki se ne zmenijo za resnico.
Danes pomislimo na svojo svobodo, kako je z našo svobodo. Je krščanska? Sem svoboden? Ali pa sem suženj svojih strasti, ambicij, mnogih stvari, bogastva, mode, častihlepja, zavisti, zagrenjenosti, tekmovalnosti? Zdi se kot šala, a koliko ljudi je sužnjev mode in javnega mnenja!
Čeprav je nekatere strah iti proti toku, pa mnogi vsak dan živijo zmerne, solidarne, odprte in prijetne življenjske stile. Ravno te osebe so pravi odgovor na različne vrste suženjstva, saj delujejo kot svobodne osebe. Prebujajo umirjene želje, odpirajo obzorja, spodbujajo želeti dobro. Živeta svoboda se nikoli ne omeji zgolj na upravljanje tega, kar se dogaja, kajti v sebi ima vedno nekaj, kar vodi onkraj. Svoboda ne ubija sanj, ampak v življenju predstavlja tisto, kar mnogi želijo, a nimajo poguma, da bi iskali. Biti svoboden je zagotovo izziv, je trajni izziv: očara, privlači, daje pogum, spodbuja sanje, ustvarja upanje, vlaga v dobro, verjame v prihodnost. Vsebuje torej moč, ki je močnejša od vsakega suženjstva. Svet potrebuje svobodne ljudi!
Človeška oseba namreč toliko bolj raste, zori in se posvečuje, kolikor bolj vstopa v odnos, ko gre iz sebe, da bi živela v občestvu z Bogom, drugimi in vsemi bitji. Vse je povezano in to nas vabi, naj zorimo v solidarni duhovnosti. Zato človekova svoboda v celoti razkrije samo sebe takrat, ko spozna, da je rojena in vzdrževana z ljubečo svobodo Očeta, ki se razodeva v Sinu, obličju usmiljenja. Pod njegovim sočutnim pogledom se lahko vsak človek poda na pot tveganja svobode. Razmislimo o tej svobodi, ki nam jo Bog daje v Jezusu, in ne pozabimo: »Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.« (Drugo pismo Korinčanom 3,17)