Views: 62
»Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ›Ne jokaj!‹ Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: ›Mladenič, rečem ti: Vstani!‹ Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: ›Velik prerok je vstal med nami‹ in ›Bog je obiskal svoje ljudstvo.‹ Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.« (Evangelij po Luku 7,11–17)
Naš Bog je Bog sočutja. Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V današnjem odlomku iz Evangelija po Luku beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naina. Evangelist Luka ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da »ga je zajelo veliko sočutje«. Kakor da bi rekel, da je bil »žrtev sočutja«. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost.
Sočutje nam pokaže realnost takšno, kakršna je. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije tega, kar se dogaja v človeku. Ja, in najpomembneje je, da je prav sočutje jezik Boga. Sveto pismo se ne začne tako, da se že na začetku razodene naš rešitelj Jezus. Bog je rekel Mojzesu: »Videl sem stisko svojega ljudstva.« (Druga Mojzesova knjiga 3,7) To je sočutje Boga, ki pošlje Mojzesa, da reši ljudstvo. Ja, naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a hkrati tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Naučimo se jezik sočutja, da nas bo naš Bog razumel, kajti sočutje je jezik, govorica Boga. Vsi si želimo govoriti z njim tako, da nas bo razumel, mar ne? Ne želimo si, da bi se naše molitve izgubljale v prazno. Želimo si, ne zgolj to, da bi nas Bog slišal, kot bi slišal nek nejasen, nejasen hrup, temveč da bi tudi razumel, o čem govorimo, kar mu želimo povedati.
Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti psa. »Ubožček,« in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in se jim darovati, celo tvegati življenje. Gospod gre namreč ravno tja.
S sočutjem se srečamo tudi v evangelijskem dogodku pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko bi jo oni najraje odslovili. Bili so ujetniki svoje pretirane previdnosti, nesigurnosti in manjkalo jim je vere. A če upoštevamo Jezusov odgovor: »Vi jim dajte jesti,« lahko verjamemo, da se je ob teh besedah v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki sicer iščejo rešitev, a se ne želijo prilagoditi situaciji, ne želijo si namreč umazati rok.
In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik žal pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti, kaj bo naprej. Brezbrižnost. Te dni sem na spletu videl fotografijo, ki jo je fotograf poimenoval »Brezbrižnost«. Gre za fotografijo, ki je bila narejena neke zimske noči pred prestižno restavracijo. Oseba, ki živi na ulici, steguje roko k neki gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, a ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pa ni bil čas pandemije, da bi se gospa bala okužbe. Ne, šlo je le za brezbrižnost, ki je bila posledica enakega stališča, kot so ga takrat imeli Jezusovi učenci: »pretirana previdnost, nesigurnost, neprilagodljivost situaciji in ne bi si mazali rok.« Ja, to je tudi moja, naša brezbrižnost. Kolikokrat gledamo stran in tako zapremo vrata sočutju. Lahko si izprašamo vest in se vprašamo: Ali običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost in jezik Boga.
Poglejmo si še Jezusove besede, namenjene materi od mrtvih obujenega sina: »Ne jokaj!« Temu pa lahko rečemo kar ljubkovanje in je višja raven sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti, povračilo. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo in zaprtostjo vase. Ne pozabimo, »Jezusa je zajelo veliko sočutje.« In ker vemo, da je bil popolnoma usklajen, eno s svojim Očetom in Svetim Duhom, lahko v tem jasno vidimo Božje srce in slišimo njegov glas, ki nas kliče k sočutju. Razmislimo o naslednjih stavkih:
»V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem.« (Prvo Janezovo pismo 2,5)
»Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?« (Prvo Janezovo pismo 3,17)
»Zakaj ljubezen Kristusova priganja nas, ki smo tako sodili: če je eden umrl za vse, so umrli vsi; in za vse je umrl, da bi ti, kateri žive, nič več ne živeli zase, ampak za tega, ki je zanje umrl in je bil obujen.« (Drugo pismo Korinčanom 5,14.15)
»Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli.« (Evangelij po Luku 13,24)
Naj nam ob premišljevanju o teh stavkih spregovori naš Gospod v svojem jeziku, v jeziku sočutja. Ne pozabimo, da je Jezus tako, kot je ravnal z vdovinim sinom, ravnal tudi z nami. Izkazal je in še izkazuje sočutje tudi do vsakega od nas. Duhovno nas je obudil, nas ponovno rodil in skrbi za nas danes ter za večno prihodnost. Verjetno se strinjamo, da je v teh in prihajajočih dneh prav sočutje tisto, kar vsi še kako potrebujemo. Spregovorimo v Božjem jeziku …
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, hvala ti za vse, kar si naredil in počneš zame. Hvala za tvojo ljubečo skrb in sočutje, ki mi ga izkazuješ. Toliko si mi dal, da me na nek način skoraj že razvajaš. Počutim se prijetno in dobro ob skrbi in sočutju, ki mi ju izkazuješ. Ne morem si predstavljati svojega življenja brez tvoje skrbnosti in sočutja. Blagoslovil si me bolj, kot sem si lahko kdaj sploh zamišljal. Tvoja nezaslužena dobrotljivost, ki jo izkazuješ, je nedoumljiva. Hvala ti, Očka.
Pomagaj mi, da tvojih blagoslovov nikoli ne bi jemal kot nekaj samoumevnega, ampak predvsem kot tvoje veliko darilo. Pomagaj mi, da bom sposoben storiti več za tiste, ki v svojih življenjih ne izkušajo tega, kar izkušam sam. Vem, da so ljudje v različnih stiskah, brez strehe nad glavo, brez služb in živijo v strahu pred izgubo vsega. So šibki in se čutijo nemočne, so obupani in potrebujejo moje sočutje. Ne dovoli, da pozabim na njih. Vem, da ne morem jaz rešiti in odrešiti vsega sveta, a pomagaj mi, da ne prezrem potrebe bližnjega.
Gospod, prosim te za odprte oči, da vidim tiste okoli sebe, ki potrebujejo moje sočutje. Odpri mi srce, da jim prisluhnem, da lahko slišim njihove potrebe. Nakloni mi sredstva, s katerimi jim bom lahko nudil pomoč. Želim biti sočuten, kot si bil ti, Očka, ki si žrtvoval svojega Sina na križu za nas. Pomagaj nam vsem, da smo lahko glas za zatirane in vse trpeče ljudi, ki vzdihujejo nad okoliščinami, ki jih doživljajo. Pomagaj nam, da bomo sočutni kot ti. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.