Views: 177
»Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel ob jezero. Pri njem so se zbrale velike množice, tako da je stopil v čoln in sedel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: ›Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega. Kdor ima ušesa, naj posluša!‹« (Evangelij po Mateju 13,1–9)
Namen prilik
»Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: ›Zakaj jim govoriš v prilikah?‹ Odgovoril je in jim dejal: ›Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.‹« (Evangelij po Mateju 13,10–17)
Razlaga prilike o sejalcu
»›Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stoternega, drugi šestdeseternega in spet drugi trideseternega.‹« (Evangelij po Mateju 13,18–23)
Poslušati in slišati, razumeti in doumeti, sprejeti in uresničiti. To so logične dvojice, ki jih Jezus vzame zelo zares. Spominjam se, kako je bilo, ko sem pred leti prišel na neko prireditev, kjer bi moral imeti kratek nagovor, in sem začel ugotavljati, da ozvočenje tako slabo deluje, da me nihče ne sliši. Ko sem skušal nekaj izboljšati, sem vprašal prisotne, ali me slišijo in razumejo. Njihov prvi odgovor je bil: »Saj tu se nikoli ni dobro slišalo, kaj šele razumelo. Saj je dobro.« Bil sem šokiran. V svojem navdušenju sem jim povedal, da ne govorim zaradi lepšega, ampak da bi me slišali.
Poslušati in ne slišati, gledati in ne videti je najbrž kar splošna navada. Kako boleča so spoznanja zakoncev, ki po dvajsetih letih in več ugotovijo, da zakonca sploh niso razumeli ali da jih zakonec niti ne želi razumeti. Zakaj se je tako težko slišati, besede doumeti in jih tudi udejanjiti, nam v priliki o sejalcu sporoča Jezus. Skušajmo doumeti, kaj nam želi povedati.
1. Prvo težavo Jezus imenuje hudič. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride hudič in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti.
Kdo bi si mislil, da je hudič na delu prav takoj!?
Če torej nečesa ali nekoga ne razumemo, nam bo hudič sporočilo vzel takoj, ko bo mogoče. Če pogledamo Marijin zgled, bomo videli, da je pri njej v sprejemanju sporočil tako od angela kot od otroka sledil razmislek. Njeno vprašanje: »Kako se bo to zgodilo?« ali pa »Otrok, zakaj si nama to storil?« ni retorično, ampak resen boj za bližnji, iskren odnos, za ljubezen ter hkrati boj s hudim duhom, ki preži, da bi ustvaril razdor med njo in dano besedo.
2. Drugo težavo Jezus poimenuje nestanovitnost. Na kamnita tla je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, nima pa v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Eno je besede razumeti, drugo je besede uresničiti. Kaj so korenine? Če pogledamo Marijo, lahko razumemo korenine kot temeljito prečiščeno vero v Boga, v njegovo ljubezen in njegov načrt odrešenja. Njen »zgôdi se« je sad vere, ki se rojeva iz milosti, raste v osebnem premišljevanju in osebni molitvi ter se neprestano udejanja.
3. Tretja težava pa je posvetna miselnost. Med trnje vsejan je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. Pri Mariji od njenega prvega »zgôdi se« ni nobene posvetne miselnosti več, vse in v vsem je Bog. Kakor njen sin se tudi ona popolnoma izroča Očetovim rokam.
Glede na to, kar je Jezus rekel, besedo zadušita dva dejavnika, kadar sta prisotna oba hkrati. En dejavnik so »skrbi te stvarnosti«. Skrbi ti v teh kritičnih časih, v katerih je »težko živeti«, lahko povzroča marsikaj. (Drugo pismo Timoteju 3,1) Ob vedno večjih življenjskih stroških in naraščajoči nezaposlenosti morda težko shajaš iz meseca v mesec. Mogoče te tudi skrbi glede prihodnosti in se sprašuješ: Ali bom na starost imel zadostno pokojnino? Nekateri se zaradi takšnih skrbi začnejo pehati za bogastvom, ker mislijo, da si bodo z denarjem zagotovili varnost.
Drug dejavnik je »varljiva moč bogastva«. Ta lahko, kadar so zraven prisotne še skrbi, zaduši besedo. Sveto pismo priznava, da je »denar […] v zaščito«. (Pridigar 7,12) Toda če bi se pehali za bogastvom, to ne bi bilo modro. Mnogi so ugotovili, da bolj ko se naprezajo, da bi si pridobili bogastvo, bolj so ujeti v past pridobitništva. Nekateri celo postanejo sužnji bogastva. (Evangelij po Mateju 6,24)
Prilika o sejalcu nam kaže torej pot do prave rodovitnosti ob besedi, ki nam jo Bog pošilja po bližnjih ali po Svetem pismu. Vabi nas, da prav vsako besedo vzamemo zares, in to takoj. Hudi duh ne čaka, da se bomo opogumili, da se bomo zbudili iz dremeža, da bomo zaživeli. Beseda, ki nam je dana, je vedno dar in je dana zato, da rodi sad, kakor je dež namenjen travi, da ozeleni. Če hočemo iz besede narediti tisto pravo, mora vsaka pognati korenine v vedno večjem zaupanju v Boga. Brez premišljevanja in molitve bodo naši razmisleki v časih stiske brez vsake moči. Križ je mogoče pogumno nositi, če ga naložimo na ramena vsak dan, ne le občasno.
Sejalec je šel sejat in upa, da se besedi odpremo s tremi temeljitimi držami: poslušati in slišati, premišljevati in moliti, spreobračati se in živeti. To troje je v naših rokah, sad pa prepustimo njemu. Z Bogom se lahko pogovarjamo v molitvi šele, ko poslušamo njegovo besedo. Pristna molitev pa je vedno najprej iz zahvaljevanja in ne iz prošnje.
Z.M.