Views: 276
Lahko hkrati verjamete v Boga in znanost?
Tako imenovani „novi ateisti“, kakršen je Richard Dawkins, in znanstveni materialisti, kakršen je Neil deGrasse Tyson, se s tem zagotovo ne strinjajo. Po njihovo je vera znanosti zgolj v napoto. Po njihovem mnenju več znanosti zmanjšuje vlogo Boga.
To prepričanje ni novo. Prvič ga je pred več kot sto leti izrazil angleški zdravnik John Drapper v knjigi z naslovom Zgodovina konflikta med religijo in znanostjo.
Drapper, ki je bil pod globokim vtisom takrat še nove Darwinove teorije evolucije, je bil mnenja, da je organizirana religija neposredna in eksistencialna grožnja napredku znanosti. Kot je zapisal: … „[Religija] in znanost sta … absolutno nezdružljivi; ne moreta obstajata druga ob drugi … človeštvo se mora odločiti — ne more imeti obeh.”
Pa sta znanost in vera res v neizogibnem konfliktu? Je bilo vedno tako?
Med znanostjo in vero ni nobenega konflikta. Konflikt nastane zgolj zaradi nepopolnega poznavanja bodisi znanosti bodisi vere ali obeh. Russel M. Nelson, kirurg in predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni (mormonov)
Pravzaprav ni bilo ravno tako.
Dejstvo je namreč, da so bili velikani, ki so utemeljili moderno znanost – astronom Johannes Kepler, kemik Robert Boyle, fizik sir Isaac Newton in drugi – globoko verni ljudje. Med znanostjo in vero niso videli nobenega konflikta. Nasprotno: menili so, da z znanstvenim raziskovanjem odkrivajo Božji načrt in ga razkrivajo ljudem.
Pravzaprav prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da je judovsko-krščanska verska tradicija vodila neposredno k moderni znanosti.
Da bi podprl to trditev, je Joseph Needham, zgodovinar znanosti z univerze v Cambridgeu, postavil znani vprašanji:
Zakaj tam? Zakaj takrat?
Zakaj tam – v Evropi? Zakaj takrat – v 16. in 17. stoletju?
Zakaj se moderna znanost ni začela že prej in kje drugje?
Egipčani so, konec koncev, postavili piramide.
Kitajci so iznašli kompas, tiskanje s ploščami in smodnik.
Rimljani so zgradili izjemne ceste in akvedukte.
Grki so imeli velike filozofe.
In vendar ni nobena izmed teh kultur razvila sistematičnih metod za raziskovanje narave, kakršne so se pojavile v zahodni Evropi v 16. in 17. stoletju.
To spoznanje je Needhama in druge zgodovinarje znanosti, kot sta Ian Barbour in Herbert Butterfield, vodilo v iskanje nekakšnega drugega „X faktorja“, ki naj bi pojasnil, zakaj se je „znanstvena revolucija“ pričela tam in takrat.
Znanstveno odkritje je obenem tudi religiozno odkritje. Med znanostjo in vero ni nobenega konflikta. Z vsakim odkritjem o našem svetu se poveča tudi naše poznavanje Boga. Joseph Hooton Taylor, ameriški fizik, astronom in Nobelov nagrajenec
In tukaj je zaključek, do katerega so prišli:
Samo judovsko-krščanski zahod je imel potrebne „intelektualne predpostavke“, ki so omogočile „vzpon znanosti“.
In katere so te predpostavke?
Lahko identificiramo tri izmed njih. Vse temeljijo na judovsko-krščanski ideji o Bogu Stvarniku, ki je ustvaril in uredil vesolje.
Prvič. Utemeljitelji moderne znanosti so predpostavljali, da lahko naravo razumemo. Da je naravo zasnoval um razumnega Boga, istega Boga, ki je ustvaril tudi razumna človeška bitja.
Zato so ti možje predvidevali, da če bodo s svojim razumom skrbno preučevali naravo, bodo lahko razumeli red in načrt, ki ju je Bog umestil v ta svet.
Drugič. Predvidevali so, da je narava urejena.
To je najbolje izrazil filozof Alfred North Whitehead, ki je dejal „da znanost ne more obstajati brez splošnega nagonskega prepričanja v … naravni red“ – prepričanje, ki ga je pripisal veri v „Božji razum“.
Ta ideja je pripeljala do nepredstavljive uporabe matematike za opisovanje urejenih procesov, ki delujejo v svetu, in navdihnila izumljanje boljših instrumentov, kot so teleskopi in mikroskopi, s katerimi bi lahko opazovali ta red.
Tretjič. Utemeljitelji moderne znanosti so predpostavili, da je narava načrtna. To preprosto pomeni, da je imel Bog na voljo mnogo možnosti, kako ustvariti urejeni svet.
Tako kot je mnogo načinov, kako lahko naredimo uro, tako je bilo tudi mnogo načinov, na katere bi lahko Bog ustvaril vesolje. Da bi odkrili, kako je to storil, znanstveniki ne morejo zgolj sklepati glede naravnega reda na način, ki se jim zdi najbolj logičen. Da namreč za doseganje zaključkov uporabijo zgolj razum, kot so to poskušali grški filozofi.
Na primer, Grki so menili, da se morajo zato, ker je kroženje najpopolnejša oblika gibanja, tudi planeti gibati po krožnici, kar je Kepler kasneje ovrgel na osnovi skrbnih opazovanj.
Pravzaprav so novi znanstveniki prav zaradi svojih teoloških prepričanj prišli do spoznanja, da bodo morali opazovati, testirati in meriti, če bodo želeli doumeti Božji načrt.
Ti ljudje so v naravi videli knjigo – obliko Božje govorice, ki jo lahko ljudje preiskujejo.
Zaradi tega razloga so tudi razvili koncept „naravnih zakonov“, ki kažejo na Božjo vladavino nad naravnim redom.
Znanost je bila način, kako dešifrirati ta red.
Ideja, da si znanost in vera nasprotujeta, je danes zelo popularna. A zgodovina znanosti nam govori drugače.
Mi vsi – laiki in znanstveniki – zelo veliko dolgujemo judovsko-krščanski tradiciji.
Brez te tradicije bi živeli v veliko bolj primitivnem svetu – tako moralno kot znanstveno.
Ena največjih tragedij našega časa je, da smo ustvarili vtis, da morata biti znanost in vera v vojnem stanju. Francis Collins, zdravnik, genetik in nekdanji direktor Ameriškega inštituta za nacionalno zdravje
Prevod in priredba po Stephenu Meyerju, zgodovinarju in filozofu znanosti, s Prager University. (https://www.prageru.com/video/are-religion-and-science-in-conflict-science-and-god).
Če pa vas morda zanima več o tem, kako si znanost in vera ne le ne nasprotujeta, ampak druga brez druge sploh nista mogoči, si lahko preberete knjigo znanega matematika z univerze v Oxfordu Johna C. Lennoxa: Ali lahko znanost razloži vse? (https://zazivi-zivljenje.si/literatura/)
Robert Pevec