Views: 68
Izročilo je pomembno za našo vero. Je pričevanje vseh, ki so pred nami hodili za Jezusom. A njegove volje in njegove bližine ne more in ne sme zamenjati.
Izročilo je za moje pojme najbolj zlorabljen pojem v Cerkvi. Uveljavljene navade in vzorce razmišljanja obdaja aura preizkušenosti, častitljivosti in trdoživosti. Ne zdi se potrebno zamenjevati zadev, ki solidno delujejo. Sploh, če izgleda, da so neposredno božja volja.
A za Jezusovega učenca je ključno, da si zna v Duhu vedno znova kritično postaviti vprašanje, kaj je zares božja volja. Kaj od mene prav v tem konkretnem trenutku pričakuje Bog, kako me navdihuje. Sledenje “preskušenim receptom” nas hitro vodi stran od svežine, v katero vabi Bog. Vodi v udobni avtomatizem in samozadostno zavarovanost, ki je hudičev teritorij. V pravičništvo. In v občutek, da se bom – tako ali drugače – s svojim početjem (ali ne-početjem) odrešil sam.
Vidimo, kako se prvi kristjani srečajo s pomembno dilemo: ali je judovsko izročilo (iz katerega sami izhajajo) ključno za hojo za Jezusom? Navduši korenitost in samozavest, s katero (v moči Duha) presekajo ta gordijski vozel. Brez mečkanja. In z zelo jasno razločitvijo, kaj je ključno. Čudovit zgled tudi za današnje cerkvene voditelje, ki tega pogosto ne premorejo – in tako se nalaga plast za plastjo brezsmiselnih izročil, ki eno drugo potrjujejo in osmišljajo. Hojo za Jezusom spreminjajo v administracijo in sužnjevanje strahu, učence pa v puščobe in zategnjence.
Prve generacije Jezusovih učencev so stalno bile v procesu razločevanja, kot posamezniki in kot skupnost, kaj “spada” v biti učenec in kaj ne. Kot so naredile tudi pomembno razločevanje, kaj spada v Sveto pismo in kaj ne. Potem pa kot da bi nekdo dal velik železen zapah čez vse, kot da je Sveti duh nehal govoriti in nam ostaja le v konzervirani obliki iz prvih časov. Kakšna žalost! Kristjani so kar naenkrat svojo hojo za Jezusom utemeljevali le na spekulacijah na podlagi preteklega razodetja in preteklih spekulacijah na podlagi predpreteklega razodetja – ne pa na živi navzočnosti Boga v nas.
Tiste dni so prišli neki ljudje iz Judeje in učili brate: »Če se ne daste obrezati po Mojzesovem običaju, se ne morete odrešiti.« Pavel in Bárnaba sta se jim odločno postavila po robu in dosti razpravljala z njimi o tem; sklenili so, naj Pavel in Barnaba in še nekateri drugi odpotujejo k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi razjasnili to sporno vprašanje. Tedaj so apostoli in starešine z vso Cerkvijo sklenili, da izberejo iz svojih vrst dva moža in ju s Pavlom in Bárnabom pošljejo v Antiohíjo; to je bil Juda s priimkom Bársaba, in Sila, moža, ki sta bila vodilna med brati. Po njiju so poslali tole pismo: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohíji, Siriji in Kilíkiji! Slišali smo, da so vas nekateri izmed naših, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaše duše. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Bárnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita: Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena razen tehle nujnih določil: vzdržite se tega, kar je bilo žrtvovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« (Apd 15,1-2.22-29)
J.