Views: 65
»Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: ›Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!‹« (Evangelij po Marku 1,12–15)
Kako se običajno začne naše delo? Vse si pripravimo, vse domislimo, odpravimo vse ovire in potem se, če je vse v najlepšem redu, lotimo dela. Ko pridejo ovire, pogosto popustimo, rečemo, da je nemogoče vztrajati, da se stvari ne da spremeniti itd. Če ne vemo, ali smo stvari kos ali ne, se je največkrat niti ne lotimo ipd.
Jezus se stvari loteva drugače. Preden začne z javnim delovanjem, gre v puščavo. Tam ni nič posebej spodbudnega: lakota, vročina in mraz, skušnjave. Vse se dogaja med zvermi in angeli, med nebom in zemljo, med puščavo in rodovitnim Božjim kraljestvom. Jezus nima nobene gotovosti, da bo vsemu kos. Kaj je njegova gotovost? Bog sam, Oče, ki mu je to poslanstvo dal, bo poskrbel, da ga bo lahko tudi izpolnil. Ne ve, kako, ne s čim … Nima sodelavcev, nima poslušalcev, vse je v zraku. Za nameček je tisti, ki je oznanjal pred njim, tj. Janez Krstnik, že končal v ječi, kmalu za tem pa bo obglavljen. Logičen sklep je: Če se je to zgodilo njegovemu predhodniku, bo po vsej verjetnosti takšen tudi njegov konec. In s katerimi skušnjavami se sooča v puščavi?
Ena sama je hudičeva skušnjava. In to je njegova beseda dvoma:
»Če si Božji Sin …«
Potem ko se Jezus poln Duha odpravi na svojo življenjsko pot z najlepšo popotnico, kar bi jih lahko imel, to je z glasom iznad Jordana, tistim glasom, ki je rekel, da je Očetov ljubljeni sin, ki ga ima najraje na vsem svetu, za tem stopi Jezus v puščavo. V praznino. V samoto. Življenje zagotovo enkrat prinese praznino, v kateri se zasliši hudičev dvom: sem mar res njegov ljubljeni sin, tudi če tega ne čutim, tudi če se mi dogajajo same slabe stvari?
Prva in ključna stvar za hudiča je človeka prepričati, da tisti glas ob Jordanu ni resničen. Da Bog laže. Da to, da sem za Boga otrok, ki ga ima raje kot vse drugo, ni res. In v trenutku, ko začne človek v to dvomiti, se znajde v strahu, da ni dovolj dober, da ne dela prav, da se trudi zaman. Da je v bistvu sam, ker ljubezni ni vreden. Ta strah je korenina vseh skušnjav.
Tako se začne njegovo prijateljstvo z zlom, ki ga sicer sklene samo zato, da bi si človek to ljubljenost in sprejetost kupil ali zaslužil: s koristjo, močjo, slavo. Pa stori ravno nasprotno. Bolj ko se z njim brati, bolj je sam, globlje v puščavo gre. Ker je – čeprav mu ponuja same lepe in privlačne stvari – hudičev cilj samo eden: da človeka uniči. In to lahko naredi samo tako, da ga oropa ljubezni.
Ampak zato tudi je puščava. Zato mora človek skoznjo. V njej je namreč vse njegov sovražnik, vse proti njemu – razen cilja, ki ga nosi v prsih. In takrat spozna, kaj je v njegovem življenju bistveno. Kajti človek, ki vztraja in hodi skozi puščavo, bo slej ko prej prišel do spoznanja, da je Bog pred vsemi drugimi človekovimi potrebami. Da je on vse, kar potrebuje. In da pomeni imeti njega v svojem življenju več kot kruh sredi kamnov, več kot moč sredi nemoči, več kot vse moje želje in predstave, kaj je zame najboljše.
In to lahko ugotovimo samo, ko te ljubezni ne čutimo. Zato puščava, zato njegova tišina. Ker se skušnjav in hudičevih dvomov (ki ne govorijo samo sredi puščave, čeprav tam najmočneje) ne da premagati nič drugače, kot jih je premagal Jezus: da se z zvestobo in zaupanjem tistemu glasu nad Jordanom, ki me je izbral za vedno, odločimo, da bomo služili samo ljubezni. Ničemur in nikomur drugemu.
Tako se stvari loti Jezus. Popolnoma se prepusti Bogu, premaga vse dvome, ki mu jih navrže hudič, in s tem zmagovito utrdi svojo zavest o tem, kdo je. Njegova zmaga je utemeljena na trdni skali njegove lastne identitete.
Zakaj se mi lotevamo stvari drugače kot Jezus, je razumljivo: stvari moramo imeti pod nadzorom, vedeti moramo, koliko bo stalo in kakšen bo rezultat. Jezus pa, kot da je vržen v svet, da mu prinese veselo novico. Kako bo svoje poslanstvo izpolnil, ve samo njegov Oče. Zakaj tako? Jezus v marsikaterem pogledu ni proti logiki sveta, zato tudi pravi na drugem mestu: »Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili:
›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹« (Evangelij po Luku 14,28–30)
Gre za treznost in zdravo kmečko logiko, ki ji Jezus nikoli ne nasprotuje. Vendar pa življenje z Bogom zahteva več. Jezus to prispodobo uporabi zato, da pojasni svojo misel, ki se glasi: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Evangelij po Luku 14,26–27).
Jezus s tem utemeljuje, da je v hoji za njim najpomembnejše izročiti vse njemu v roke. Izročiti se njemu, odpovedati se vsemu je zanj temeljna priprava, je tako temeljno kakor imeti dovolj materiala za gradnjo stolpa oz. dovolj vojakov za spopad s sovražnikom. Odpovedati se čemu? Predvsem gotovosti, svojim predstavam. Vstopiti v svet puščave, svet nepredvidljivega Božjega delovanja. V puščavi, v samoti, med zvermi in angeli ne vodi igre človek sam, ampak Bog. Izročiti se, odpovedati se gotovosti, svojim predstavam in lastni moči, to nas usposablja za pot spreobrnjenja, za pot v Božje kraljestvo.
V tem kontekstu pomeni molitev to, da izročamo Bogu v roke svoje življenje. Darovanje potrebnim nas spominja, da je vsakdo naš brat ali sestra, za katerega smo odgovorni.
Klic:
»Spreobrnite se in vérujte evangeliju!«
pravzaprav pomeni izročiti življenje v Božje roke, pustiti se mu voditi, priznati mu popolno oblast v našem življenju, izraziti mu željo in pripravljenost, da mu sledimo. Pa ne le izraziti željo in pripravljenost, ampak se mu dejansko prepustiti, da vodi naše življenje, kamor on hoče. Jezus je ostal zvest našemu Očetu vse do konca in tako izbojeval zmago nad grehom in smrtjo.
»Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je v njem slavil zmago nad njimi.« (Pismo Kološanom 2,15)
Kaj pa lahko pričakujemo mi in kakšna je naša dediščina? Kaj nam zagotavlja naš ljubeči Očka?
»Hvala torej Bogu, ki NAM daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (Prvo pismo Korinčanom 15,57)
Molitev:
Aba, Očka, hvala ti, ker si me sprejel za svojega otroka in v moje srce vtisnil neizbrisen pečat svoje lastne identitete. Pomagaj nam, dragi Jezus, da se v tvojem imenu, zavedajoč se, kdo smo, neustrašno vzdignemo in ponesemo plamen tvoje ljubezni vsem ljudem ter poiščemo ljudi miru. Jezus, pomagaj mi, da se izognem grehu napuha, ko govorim v tvojem imenu. Pomagaj mi, da lahko slišim in poslušam tvoj glas. Napolni me s svojim Svetim Duhom do preobilja, tako da lahko razločim resnico tvoje besede od laži, ko zbiraš svoje učence iz narodov. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.