Views: 36
»Povzdigujem te, GOSPOD, ker si me potegnil iz vodnjaka in nisi pustil, da bi se moji sovražniki veselili nad mano. GOSPOD, moj Bog, k tebi sem klical na pomoč, in ti si me ozdravil. GOSPOD, iz podzemlja si potegnil mojo dušo, oživil si me izmed tistih, ki se pogrezajo v jamo. Pojte GOSPODU, njegovi zvesti, slavite spomin njegove svetosti! Zakaj njegova jeza traja le trenutek, njegova dobrohotnost vse življenje; zvečer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje. Jaz pa sem rekel v svojem zadovoljstvu: ›Ne bom omahnil na veke.‹ GOSPOD, v svoji dobrohotnosti si me postavil kot trdno goro; skril si svoje obličje, bil sem zmeden. K tebi, GOSPOD, kličem, svojega Gospoda prosim milosti: ›Kakšna bo korist od moje krvi, od mojega pokopa v jamo? Mar te bo prah slavil, mar bo oznanjal tvojo zvestobo? Poslušaj, GOSPOD, izkaži mi milost, GOSPOD, bodi mi pomočnik!‹ Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem, da ti bo moja duša prepevala in ne bo molčala. GOSPOD, moj Bog, na veke se ti bom zahvaljeval.« (Psalm 30)
Tudi ko smo v strašnih okoliščinah, lahko Bog spremeni naše žalovanje v rajanje. Čeprav njegovo ozdravljenje ne bo vedno videti ali čutiti tako, kot smo upali ali pričakovali, smo lahko prepričani v zmagovitost Božje poti (Psalm 30,2–4). Ne glede na to, koliko solza je na naši poti, imamo nešteto razlogov, da ga slavimo (v. 5). Veselimo se lahko v Bogu, ko utrjuje našo trdno vero (v. 6–8). Prosimo ga lahko za njegovo usmiljenje (v. 9–11) in proslavljamo upanje, ki ga je prinesel mnogim jokajočim častilcem. Samo Bog lahko spremeni obupano žalovanje v žareče veselje, ki ni odvisno od naših okoliščin (v. 12–13). Ko nas naš usmiljeni Bog tolaži v naši bridkosti, nas zavije v mir in nam da moč, da izrazimo sočutje do drugih in do sebe. Naš ljubeči in zvesti Gospod lahko spremeni naše žalovanje – in tudi ga – v čaščenje, ki vodi v srčno globoko zaupanje, slavljenje in celo v veselo rajanje.
Kako lahko Gospod spremeni našo dandanašnjo zaskrbljenost zaradi svetovnih , globalnih razmer, kot so virusi, vojne, lakota, … v veselo rajanje? Ključni problem pri naši zaskrbljenosti je ta, da se pri tem hkrati sproža tudi »epidemija strahu«, ki uduši našo radost. Kristjani vemo, da se ne bojujemo zoper kri in meso, temveč zoper zlohotne duhovne sile. »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Pismo Efežanom 6,12)
Najmočnejše orodje zlohotnih duhovnih sil pa je prav strah. Zakaj prav strah? Podrobneje si oglejmo taktiko našega nasprotnika, ki je zapisana v Prvem Petrovem pismu 5,8: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« Kakor lev napada iz zasede, tako tudi hudič preprosto izrabi priložnost. Čaka na trenutek našega malodušja, izmučenosti in ko smo čisto na tleh, skuša to izkoristiti in nas želi pripraviti do tega, da omagamo. Toda ne smemo se mu pustiti tako zlahka ujeti! Pogosto ujame zebrinega mladiča, ko ta spi. Vendar je pri tej taktiki ključnega pomena rjovenje. Kaj je glavni namen rjovenja? Cilj tega rjovenja je žrtvi nagnati strah v kosti, kar pomeni, da žival (npr. zebra, antilopa …) zaradi rjovenja otrpne za nekaj sekund, kar je dovolj za hitro dirjajočega in ciljno usmerjenega leva (sovražnika), ki se je osredotočil na posameznega kristjana, da pred njim pridobi strateško prednost nekaj sekund. Tako ga seveda zaradi svoje hitrosti in žrtvine otrplosti lažje ujame ter posledično požre.
Kaj je torej cilj ustrahovanja?
Odvrniti nas od ukrepanja (akcije) in nas prisiliti v podrejenost. Prestrašena oseba bo takoj predala svojo oblast ustrahovalcu. Katero oblast pa imamo kristjani in od koga smo jo prejeli? Poglejmo: »Jezus je pristopil in jim spregovoril: ›Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej …‹« (Evangelij po Mateju 28,18.19b). Ja, naš Gospod je prejel vso oblast in jo predal, delegiral nam, duhovno prerojenim kristjanom. Če zaradi strahu predamo svojo oblast, ki smo jo prejeli, bodo posledično duhovni darovi – torej Božja moč in usposobljenost – postali neaktivni, čeprav so v nas.
Zato ne pozabimo: »Bog nam ni dal duha strahu/boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.« (Drugo pismo Timoteju 1,7). Ne vem, če ste opazili, ampak strah je duh. Duh strahu oziroma ustrahovanja nas lovi predvsem skozi naše življenjske okoliščine. Spomnimo se samo Petra, ki je hodil po vodi, vse dokler je svoj pogled osredotočal na Jezusa, ko pa je pričel gledati v valove (tj. svoje okoliščine), se je prestrašil in se začel potapljati.
Žal je zadeva še hujša, da kristjani, ki so se pustili obvladati duhu strahu, sedaj nezavedno širijo strah naprej. Dovolj je namreč samo en s strahom okužen kristjan, da duha strahu razširi tudi na druge. To je resnična in za nas kristjane najbolj pogubna epidemija. Duh strahu se zelo hitro in močno širi tudi skozi greh, če se pojavi v Kristusovem telesu – cerkvi, pa se ga jasno ne izpostavi ali obsodi. Vsak neskesani greh predstavlja vrata za vdor duha ustrahovanja. Sedaj lahko bolje razumemo, zakaj je tako pomembno, da svoje okuženosti ne skrivamo, temveč se je zavemo in se takoj skesamo, da lahko prejmemo ozdravljenje. »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (Prvo Janezovo pismo 1,9)
Pogum ne pomeni odsotnosti virusa strahu. Problem pa nastane, če naša duhovna imunska odpornost tako popusti, da virus strahu prevzame nadzor v naši duši. In kaj je ta naša duhovna imunska odpornost? V 2 Tim 1,7 smo brali, da nismo prejeli duha strahu, temveč smo prejeli duha ljubezni. Ja, Ljubezni, ki je tudi Duh, je sam Bog. »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« (Prvo Janezovo pismo 4,8) Ljubezen/agape predstavlja ključno strukturo naše imunske odpornosti in je pravi protistrup za virus strahu. Po katerih simptomih pa prepoznamo, da se je virus strahu že pomembno razširil v naši duši? Ključni simptom je brezvoljnost za ukrepanje/delovanje, ker se okužena žrtev boji, kaj se lahko zgodi, če stopi v akcijo. Ja, Pavel je mlademu Timoteju napisal, da je prejel »duha moči, ljubezni in razumnosti.« Kristjan ne more pričakovati, da je življenje igra, kjer je vse popolnoma varno. Zato je nujno sprejeti tveganje in dnevno vstopati v našo identiteto v Kristusu ter se je neomajno držati. Moč, da ta korak naredimo, prihaja od Božjega Svetega Duha, ki je v nas. Ko odločno zavzamemo držo/zavedanje svoje identitete v Kristusu, se takoj sproži imunska odpornost našega organizma vere, ki jo najbolj prepoznamo tako, da se naše srce vzradosti, ko sliši naslednje besede. »Ali hvala Bogu, ki nam vsekdar [vedno] zmago daje v Kristusu in vonjavo spoznanja svojega razodeva po nas na vsakem mestu.« (Drugo pismo Korinčanom 2,14; AC). Ja, smo več kot zmagovalci. To je naša dediščina. Ne dopustimo, da bi jo pred rjovečim levom tako lahko zavrgli, saj bomo zagotovo želi sadove svoje vere. »Dobro delati se pa nikar ne utrudimo; zakaj ob svojem času bomo želi, če ne obnemoremo.« (Pismo Galačanom 6,9)
V daljavi že slišim veliko množico in njen glas, ki odmeva: »Potem sem videl, in glej: velika množica, ki je nihče ni mogel sešteti, iz vsakega naroda in iz vseh rodov in ljudstev in jezikov, stoječe pred prestolom in pred Jagnjetom, oblečene z belimi oblačili in palme v njih rokah, in kličejo z glasom velikim, rekoč: ›Zveličanje Bogu našemu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu.‹« (Razodetje 7,9.10) In se sprašujem: »In izpregovori eden izmed starešin, rekoč mi: ›Kdo so ti, oblečeni z belimi oblačili, in od kod so prišli?‹ In mu rečem: ›Gospod moj, ti veš.‹« (Razodetje 7,13) Blag, a odločen odgovor me presune: »In mi reče: ›To so tisti, ki prihajajo iz stiske velike in so oprali oblačila svoja in jih pobelili v krvi Jagnjetovi.‹« (Razodetje 7,14)
Ja, v daljavi že slišim gromki glas njegovega zmagujočega ljudstva, ki iz vse duše prepeva: »Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje, odvezal si mi raševnik in me opasal z veseljem, da ti bo moja duša prepevala in ne bo molčala. GOSPOD, moj Bog, na veke se ti bom zahvaljeval.« (Psalm 30,12.13)
Z.M.