Hits: 36
»Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« (Pismo Efežanom 1,3–6)
Skozi današnji odlomek se ustavimo pri bistveni razsežnosti molitve: blagoslovu. V pripovedih o stvarjenju (Prva Mojzesova knjiga 1–2) Bog kar naprej blagoslavlja življenje. Blagoslavlja živali (1,22), blagoslavlja moškega in žensko (1,28), ob koncu blagoslovi soboto, dan počitka in uživanja vsega stvarjenja (2,3). Bog blagoslavlja. Prve strani Svetega pisma so stalno ponavljanje blagoslovov. Bog blagoslavlja, a tudi ljudje blagoslavljajo. In kmalu odkrijemo, da blagoslov vsebuje posebno moč, ki vse življenje spremlja tistega, ki ga prejme, ter pripravi človekovo srce, da se pusti spremeniti Bogu.
Na začetku sveta je torej Bog, ki »blago-slovi«; slovenska beseda »blagoslov« je sestavljena iz »blago« in »slovo« ter pomeni ›povedati blago ali dobro besedo nad nekom‹. Vidi, da je vsako delo njegovih rok dobro in lepo. In ko pride do človeka in je stvarjenje sklenjeno, prizna, da je »zelo dobro« (Prva Mojzesova knjiga 1,31). Še več, če malo pomislimo, so bile prve besede, ki so jih naši prastarši, Adam in Eva, slišali, prav besede blagoslova. »Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: ›Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!‹« (1,28)
Pavel z ganjenostjo razglasi načrt Božje ljubezni in pravi takole: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« (Pismo Efežanom 1,3–6)
Ne obstaja greh, ki bi lahko popolnoma odstranil Kristusovo podobo, ki je navzoča v vsakem od nas. Noben greh ne more odstraniti podobe, ki jo je Bog položil v nas, Kristusove podobe. Lahko jo iznakazi, a ne more je izmakniti Božjemu usmiljenju. Grešnik lahko ostane sredi svojih napak dolgo časa, a Bog je potrpežljiv do zadnjega ter upa, da se bo na koncu njegovo srce odprlo in se spremenilo. Bog je kakor dober oče in kakor dobra mati. On je tudi dobra mati: nikoli ne nehata ljubiti svojega otroka, če ta še tako zgreši, nikoli.
Bogu, ki blagoslavlja, tudi mi odgovarjamo z blagoslavljanjem.
Bog nas je naučil blagoslavljati, zato moramo tudi mi blagoslavljati. To je molitev slavljenja, čaščenja, zahvaljevanja. Molitev slavljenja je človekov odgovor na Božje darove, ker Bog blagoslavlja, more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir slehernega blagoslova. Molitev je veselje in priznanje. Bog ni čakal, da se spreobrnemo, da bi nas šele zatem začel ljubiti, temveč nas je ljubil mnogo prej, ko smo bili še v grehu.
Ne moremo pa blagoslavljati zgolj Boga, ki nas blagoslavlja. Blagoslavljati moramo vse v njem, vse ljudi. Blagoslavljati Boga je blagoslavljati brate, blagoslavljati svet. To je izvor krščanske krotkosti, sposobnost, da se čutimo blagoslovljeni, in sposobnost, da blagoslavljamo. Če bi vsi tako počeli, vojn zagotovo ne bi bilo. Ta svet potrebuje blagoslov. In mi lahko damo blagoslov in prejmemo blagoslov. Oče nas ljubi.
Z.M.