Views: 59
»Elija je stopil pred vse ljudstvo in rekel: ›Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Bog GOSPOD, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim!‹ A ljudstvo mu ni nič odgovorilo.« (Prva knjiga kraljev 18,21)
»Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. Tak človek naj ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda: mož, ki je v duši razdvojen, nestanoviten na vseh svojih poteh.« (Jakobovo pismo 1,6–8)
»Zaupaj v GOSPODA z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.« (Pregovori 3,5–6)
»Janez pa je odgovoril in rekel: ›Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes.‹« (Evangelij po Janezu 3,27)
Ni bil brez dvomov, ni mu bilo vse jasno in že vnaprej vse znano. Jezus ni bil, kakor si morda večkrat napačno predstavljamo, nekakšen robot, ki bi slepo izvrševal ukaze Najvišjega, četudi svojega Očeta. Ni bil pahnjen v svoje poslanstvo. Nikakor, kakor vsakdo od nas je tudi on moral tehtati stvari, razmišljati, iskati, se spraševati, dvomiti, tudi on je imel pred seboj več različic svojega življenja. Tesar, kakor je morda upal Jožef (Evangelij po Marku 6,3), farizej, izkazal se je na izpitu pri dvanajstih letih (Evangelij po Luku 2,47), morda še kaka druga, neznana varianta. Seveda se mu je zdelo, kaj bi bilo prav narediti, droben glasek v prsih mu je govoril o tem in če je povezal svoje sposobnosti in željo, tisti namig o lastnem poslanstvu, potem je tudi vedel, kam. Toda človek med tehtanjem išče še kak namig, priti mora do iskre nedvoumnosti. Prav tisto soboto, ki ni bila drugačna kakor prejšnje, je vendarle našel mesto zase (Evangelij po Luku 4,17). Posvetilo se mu je.
Ko je bral: »… mazilil me je … poslal me je …« (Lk 4,18), je razumel: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« (Lk 4,21) Saj se še ni izpolnilo. Ni še prinesel jetnikom prostosti in slepim vida, ni še pustil zatiranih na prostost, ničesar še ni oznanil. Ničesar še ni naredil, šele na začetku Jezusove poti smo. Se je pa Jezus zato tistega trenutka odločil. Ja, tako se Pismo izpolni – ko se odločimo.
Je bil stoodstoten, prepričan, da je to res to? Verjetno ne. Nikdar nismo povsem in popolnoma prepričani. Človeškost nas duši, nemoč pred prihodnostjo je težko breme na našem srcu. Kaj pa, če se o vsem samo motim? Kaj, če se zalomi? Kaj, če ne bo šlo tako, kot si predstavljam in želim? Je vredno zaupati temu drobnemu, nevsiljivemu glasku, ki govori drugače, nasprotno, kot govorijo ljudje, svet okoli nas?
Sedanjost ni naklonjena tveganim rešitvam. Zato je tako malo kmetov, zato malo porok in staršev dandanes, ni vse v »trendih«, ne gre za »modernost« tega pojava, padli smo v nekakšen vakuum odločanja. Preveč je vedno odvisno samo od nas samih, to je, preveč bremena si stavimo na pleča, ko mislimo, da je vse na nas. Zato se je težko odločiti, odločitev je od-ločitev, kdor se odloči, požiga mostove za seboj. Ko se enkrat od nečesa ločiš, ne greš več nazaj, nikoli več.
Zato prepuščamo, da se namesto nas odločajo drugi, popkultura, trendi, mediji, morda ekonomija. Lažje je tako, lažje kot živeti z odgovornostjo, ki jo prinaša svoboda – da se sam odločiš. Morda boš storil napako. Čeprav vemo, da ne gre za napako. Glasek v nas se ne moti, nikoli ne. »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil.« Samo vseh posledic ne maramo, mislimo si, da je mogoče živeti življenje brez grenkobe poraza, brez nasprotovanj, brez ločitev in slovesa.
Prava vrednost odločitve, ki jo sprejmemo, je tisti prostor zaupanja, ki se ustvari v njej. To je prostor Boga v nas, tam, kjer vemo, da bo vse v redu. Prostor vere, v katerem se je Pismo res že izpolnilo.
MOLITEV:
Gospod, Aba, Oče, hvala ti, da si vedno v vsakem trenutku z menoj in vedno navzoč. Prosim te za pogum, da bi se v vsakdanjem življenju zmogel vedno znova odločati za dobre, v večini težje korake, v življenjskih odločitvah pa izbirati pravo pot. Očka, prosim te za pravo spoznanje, kaj je tvoja volja za moje življenje. Prosim te, daj mi modrost, da se bom znal vedno zanašati nate in te prositi za vodstvo, ter modrost, ki jo potrebujem pri svojih odločitvah. Gospod, preizkusil si me in me poznaš. Prosim te, usmerjaj moje korake, tako da se bom popolnoma zavedal trenutka, ki je tukaj in zdaj, ter jih hkrati ohranil na poti, ki vodi v večno prihodnost. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.