Hits: 106
»Glas pravi: ›Kliči!‹ Pa rečem: ›Kaj naj kličem?‹ ›Vse meso je trava, vsa njegova dobrota kot cvetica na polju. Trava se posuši, cvetica ovene, ko Gospodov dih pihne vanjo; zares, ljudstvo je trava. Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke.‹« (Izaija 40,6–8)
Tema ne nastane tedaj, kadar izgine sonce, temveč kadar z neba izginejo zvezde. To pa je takrat, kadar sta čas sonca in lune nekaj popolnoma enakega, ko ni razlike med dnevom in nočjo, med temo in svetlobo, med dobrim in slabim, med prav in narobe, ko je vse isto in vse med seboj pomešano, takrat padajo zvezde z neba:
»Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale.« (Evangelij po Marku 13,24–25)
In tema, stati sredi nje, je huda stvar, strah se te polasti zaradi nje, ker pač v temi ne veš, kdo je kdo in kaj je kaj, niti kam bi se naslonil, kam moreš narediti korak, ker je levo in desno enako prav ali enako narobe, ker je vsak korak morda korak v brezno. Kadar je vse na izbiro, je pač vse negotovo, je vse polno strahu in neznanosti. In z neverjetno svobodo neskončne izbire smo si menda kar sami sklatili zvezde z neba. Smo si kar sami ugasnili luč. Si sesuli orientacijo.
Toda mar ni tudi tema danost tega sveta, tega življenja, kakor so to tudi veliko bolj čislane sreča, veselje, trdnost in mir? Hočem reči, da je tudi tema nekaj, kar nam je ravno tako podarjeno s posebnim namenom.
»Če bi rekel: ›Vsaj tema me bo zgrabila, svetloba okrog mene se bo v noč spremenila,‹ tudi tema ne bo pretemna zate, noč bo svetila kakor dan, kakor tema, tako svetloba.« (Psalm 139,11.12)
V temi namreč tudi vse postane veliko bolj tako, kakršno je, resnica se pokaže v noči, in tako začne v njej človek sam od sebe iskati, začne oprezati za resničnimi lučmi. In to iskanje je tako zelo pomembno. »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo.« (Evangelij po Marku 13,26) Tudi sredi stiske relativizma vrednot, ki ga živimo tudi v našem času, sredi vsega tako nezanesljivega in minljivega, kot je človek in njegova misel, sredi razpadanja vsega, kar se nam je zdelo tako večno in trdno, kot sta »nebo in zemlja«, stoji Gospodova beseda: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« (Evangelij po Marku 13,31)
Želim reči, da je vsak čas, tudi čas brez zvezd, čas upanja, ne le stiske, da je tudi čas teme – ker je to ravno zato čas oprezanja za resnično lučjo – na nek način blagoslovljen. Ker se v njem to besedo jasneje sliši, se jo lažje prepozna. Pa se jo res?
Človek bi rekel, da ne. Težava je namreč v tem, kakor pri vsem, kaj je resnično Gospodova beseda in kaj ne. Kajti kjer je vse relativno in vse enako, je lahko tudi to, kar se zdi kot Beseda, v resnici beseda zla in obratno. Zato je Jezus postavil pomembno točko razlikovanja, ki naj bi nam pomagala dobro izbrati pravo točko orientacije za življenje: kar je od Boga, ostaja, kar je od sveta, mineva. Ali, če povemo drugače, kar vodi k življenju, je Božje, kar proč od njega, pa zlo. Kar išče večno, sledi Bogu, kar pa začasno, minljivemu svetu.
V tem je vsa razlika. Majhna, a vendar pomembna razlika. Ker je človek resnično človek šele tedaj, ko v svojem minljivem življenju sledi večnemu.
Ko brez razloga opuščamo to, kar je Božjega, nas hitro zajame črnogledost, naveličanost, utrujenost. Izgubljamo veselje, voljo, moč in veselo pričakovanje. Postanemo kot reka, ki ji ni več treba preskakovati skal in se v brzicah prebijati skozi soteske tolmunov; ampak ko ji je dovoljeno iti kamorkoli, ne more več nikamor. Trudna se ulega v blatno ravnino. Tako se mi ulegamo v foteljsko lenobo ali ekransko bleščobo. Kaj drugega nas lahko predrami iz spanja kot Božja beseda?
Največji vzrok za apatičnost, ki je danes zavladala v nas, je v tem, ker mislimo, da mora Božje kraljestvo priti po zemeljskih stvareh. Država, Cerkev, oseba ali gmotne dobrine bi nam po našem mnenju morali omogočiti doživetje Božjega kraljestva. In ker ga ne dosežemo, smo nad vsemi razočarani.
Tista oseba, ki nam je sposobna pričarati srečo, smo mi sami. Kako? Tako, da naredimo korak naproti Jezusu. Bog nikogar ne sili, vsakega pa vabi. Kakor tudi mi ne moremo nikogar prisiliti, naj bo naš prijatelj. Nikogar ni mogoče prisiliti, da se nam da. Mogoče pa je biti tak, da nas bo bližnji iskal in hodil z nami. Mi naredimo en korak, drugo bo naredil Bog ali kdo drug. Pri rasti je treba znati tudi sprejemati. Neverjetno je namreč, kaj vse storimo kristjani, da bi ljubili. Prepotujemo svet, zapustimo vse, sposobni smo velikih dejanj. Za ljubezen pa je potrebno tudi to, da se pustimo ljubiti, da se pustimo osrečiti. To pa za nas običajno ni častno ali pa se nam zdi, da si tega nismo zaslužili. Če nas spreletavajo takšni občutki, prisluhnimo Očetovemu izrazu ljubezni do nas in veselja nad nami.
»Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veselí se nad teboj v radosti, prenavlja te v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju.« (Sofonija 3,17)
Bog nas ljubi kljub naši ubožnosti in grešnosti. On je naš ljubeči Oče, zato nam je potrebno edino, da se obračamo k njemu. Bog ljubi, ker je ljubezen, nečistost pa preprečuje, da bi ga videli. Nečistost ni le greh nečistosti, ampak vsaka navezanost na zemsko, vse, kar nas odmika od Boga, vse, kar nas dela manj podobne Kristusu, vsako sovraštvo, vsakršna sebičnost, tudi nečistost. Če smo polni grehov, nas Bog ne more napolniti, kajti tudi Bog ne more napolniti nečesa, kar je polno. Zaradi tega potrebujemo sprejeti odpuščanje, da bi postali prazni in bi nas Bog mogel napolniti s samim seboj. Vsak naj naredi, kolikor je sposoben narediti. Vsaj en samcat korak. Vsak naj naredi korak naproti Bogu in bližnjemu. Ostalo bo naredil Bog sam. Sprejmimo v srce Jezusa, ki se je za nas daroval, njega, ki je Božja beseda, »beseda našega Boga pa obstane na veke.«
Molitev:
Usmiljeni Aba, Oče, sveti in zvesti Bog! Od tebe so vse dobrine, od tebe je vse, kar smo in kar imamo. Uči nas, da bomo po tvojih darovih prepoznavali tvojo neskončno ljubezen. Pomagaj nam, da vse, kar nam daješ, sprejemamo s hvaležnim srcem in v medsebojni ljubezni. Pridi, Sveti Duh, nauči me ljubiti sebe, svojega duha, dušo in telo, kar si ti ustvaril. Pridi, Sveti Duh, sprehodi se po vsem mojem telesu in ga napolni z življenjem. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.