Views: 29
Resnično si Božji Sin
»In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: ›Prikazen je.‹ Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: ›Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!‹ Peter mu je odgovoril in rekel: ›Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.‹ On mu je dejal: ›Pridi!‹ In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: ›Gospod, reši me!‹ Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: ›Malovernež, zakaj si podvomil?‹ In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: ›Resnično si Božji Sin.‹« (Evangelij po Mateju 14,22–33)
Preizkušnja vere ne pomeni, da ne bi mogli živeti svobodnega življenja. Jezus se je vrnil iz puščave močnejši, kot je bil takrat, ko je vanjo stopil. Po vrnitvi iz puščave je lahko oznanil: »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je GOSPOD mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev.« (Izaija 61,1) Kakšen triumf vere in moči! Jezus je prišel iz puščave kot zmagovalec, ne kot poraženec.
Kdor se prebija skozi dolino skušnjav, lahko povsem računa na Kristusa. On je premagal skušnjavo in to zmago je zagotovil tudi nam.
Ko pademo v preizkušnjo, se lahko počutimo, kot da smo izgubili bitko.
Vendar v tem primeru velja, da izgubljena bitka še ne pomeni izgubljene vojne. Toda še bolj pomembno je ozavestiti, da preizkušnje ne moremo premagati, če računamo zgolj nase. Spoznati moramo, da nismo sami. Božji Sveti Duh prebiva v naših srcih po veri. In ker je »tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu« (Prvo Janezovo pismo 4,4), Bog vsakogar spodbuja z besedami: »Bodi pogumen.« (Evangelij po Mateju 14,27)
Naravno je, da želimo pomagati sami sebi. Bogu želimo služiti z vsem srcem, vendar se hkrati vse preveč pogosto zanašamo samo na lasten trud. V nekem smislu je to v redu. Pomeni, da ne želimo zapustiti Boga. Dolgoročno gledano pa je to slabo, kajti uspevali bomo le takrat, ko bomo svojo roko položili v Božjo in mu zaupali, da nas bo varno vodil skozi čase preizkušenj.
Kot dober primer nam služi starozavezni izraelski očak Jakob. Izvor tega imena največkrat povezujejo s hebrejskim hákeb ›peta‹, ker se je Jakob rodil drugi kot dvojček in se držal svojega brata Ezava za peto: ›drži za peto, sledi nekomu‹. Nekateri navajajo še pomen ›ki prevara‹ ali ›Bog naj varuje‹. Čeprav je glede načina rojstva popolnoma res, da je ime očitno povezano z »držanjem pete«, pa je tudi še bolj očitno to, kar Sveto pismo razkriva o njegovem načinu življenja. To, da je bilo njegovo življenje povezano s številnimi prevarami, katerih večino je spočel sam.
Za Jakoba lahko rečemo, da je imel težave z zaupanjem Bogu. Sicer je po eni strani očitno cenil moč Božje zaveze, njegov blagoslov in Božje obljube, vendar pa je kljub temu stvari delal po svoje. Doživljal je veliko udarcev in razočaranj, a je kljub vsemu še naprej poskušal pomagati sam sebi, ne glede na to, da je ves čas plačeval visoko ceno svojeglavosti. Jakob si je močno želel blagoslov, ki pripada prvorojencu. Da bi ga dobil, je prevaral svojega očeta. Dobil je blagoslov, vendar pa je plačal ceno za prevaro. Kasneje je namreč Jakoba, ki je živel po svoje, prevaral tast Laban, pri katerem je moral garati 14 let, da je dobil ženo, ki jo je vzljubil. V tem času mu je Laban kar desetkrat spremenil plačilo.
Na koncu se je Jakob boril celo z angelom. Še vedno pa je bil neomajno samosvoj. Želel je Božjo pomoč, vendar le kot rezultat lastnega truda. Jakob se je kljub bolečinam in izpahnjenemu kolku vdal šele, ko ga je angel blagoslovil. Jakob je prejel tisto, kar je iskal: Boga zmage, ki bo z njim in bo hodil pred njim. Tu pa se zgodi tudi njegova preobrazba iz Jakoba v Izrael.
Kljub temu, da se lahko tudi kristjani spopadamo s preizkušnjami vere, kjer smo nagnjeni, da predvsem zaupamo vase, pa vse to še zdaleč ni razlog, da lahko kritiziramo tiste, ki se bojujejo zoper takšno skušnjavo. Poklicani smo namreč, da jim pomagamo, da se uprejo zlu in se dvignejo proti cilju, ki je pred njimi.
Čeprav je seveda tudi res, da Božje zmage ne pridobimo z leno držo: »In Jozue reče Izraelovim sinovom: Doklej bodete leni, da ne pojdete si prilastit dežele, ki vam jo je dal Gospod, vaših očetov Bog?« (Jozue 18,3). »Gospodar njegov mu pa odgovori in reče: Hudobni in leni hlapec! Vedel si, da žanjem, kjer nisem posejal, in pobiram, kjer nisem raztresel.« (Evangelij po Mateju 25,26)
A ko pride preizkušnja, se moramo pogumno okleniti svoje vere v Gospoda Jezusa Kristusa. »Tomaž odgovori in mu reče: Gospod moj in Bog moj!« (Evangelij po Janezu 20,28)
Če si izgubil notranjo moč, sanje, navdušenje, upanje in velikodušnost, stopa pred tebe Jezus, kakor je stopil pred mrtvega sina vdove, in Gospod ti z vso svojo močjo Vstalega kliče: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« (Evangelij po Luku 7,14)
Zato res nikoli ni odveč poudarjati in se tudi vsak dan tisočkrat spomniti, da moramo bolj zaupati v Kristusa. To je ključnega pomena, saj je od tega odvisna naša zmaga: »Ali hvala Bogu, ki nam vsekdar [VEDNO] zmago daje v Kristusu in vonjavo spoznanja svojega razodeva po nas na vsakem mestu.« (Drugo pismo Korinčanom 2,14)
Verjetno se še spomnimo dogodka, ko so učenci s čolnom pluli po Galilejskem jezeru. Naenkrat se je razbesnela nevihta in postalo je zelo nevarno, da se bodo potopili. Kje je bil Jezus? Jih bo pustil umreti? Bil je z njimi, in sicer v zadnjem delu čolna, kjer je spal. Deloval je popolnoma brezskrbno, kar je razjezilo učence, da so ga zbudili in vprašali: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« (Evangelij po Marku 4,38) To je bilo tako, kot če bi rekli: »Ali ti ni nič mar za nas?«
Kako enostaven in nežen je bil Jezus. Tiho je vstal in zapretil vetru in razburkani vodi, da je nastala tišina. Velja poudariti, da so učenci ves čas nevihte na vso moč veslali in se trudili obvladati čoln, dokler niso bili povsem izčrpani. Šele tedaj, ko so bili vsi izčrpani, so se obrnili na Jezusa, in šele potem, ko so videli Jezusov čudež, so spoznali, da je v Jezusu moč, ki jih lahko vodi do zmage v vsakršni preizkušnji.
Ob nekem drugem dogodku, zopet na Galilejskem jezeru, pa so bile okoliščine malo drugačne. Jezus je rekel učencem, naj odplujejo na drugo stran jezera sami, medtem ko bo on razposlal množice domov. Zopet jih je ujela nevihta. In zopet so zaupali v svoj trud: veslali so z vso močjo, ki so jo imeli. Ko jim je moč pošla, so zagledali nekoga, ki je hodil po vodi. Kdo je bil to? »Prikazen,« je rekel nekdo. Nato jim je glas odgovoril: »Jaz sem. Ne bojte se!« (Evangelij po Marku 6,50). Bil je Jezus. Znova je pomiril vihar na jezeru.
Iz teh dveh dogodkov, ki sta se zgodila na Galilejskem jezeru, se lahko naučimo, da so lahko med sabo preizkušnje podobne, a vendar je vsaka zase svoj primer. V vsaki preizkušnji se namreč naučimo nekaj novega in vsaka preizkušnja, ki jo prestanemo, prinese v naša srca veselje nove zmage. In tako vedno nove preizkušnje na nek način vedno znova »osvežijo« naše zveličanje. Zdi se, kot da bi dobili nove moči:
»Zakaj praviš, o Jakob, in govoriš, Izrael: Skrita je pot moja pred Gospodom in pravda moja gre mimo Boga mojega? Ali ne veš? In nisi li slišal? Gospod je Bog večni, Stvarnik krajev zemlje; on ne opeša in se ne utrudi, nedoumna je razumnost njegova. Trudnemu daje krepkosti in onemoglemu podeljuje obilo moči. Pešajo res mladi in se utrujajo, in mladeniči se spotikajo in padajo; oni pa, ki čakajo Gospoda, dobivajo nove moči, dvigajo se na perutih kakor orli, teko, a se ne utrudijo, hodijo, pa ne opešajo.« (Izaija 40,27–31)
Kristus, naše upanje, živi in on je najčudovitejša mladost tega sveta. Vse, česar se dotakne, postane mlado, se prenovi, se napolni z življenjem. Jezus nam sporoča: »Jaz živim in te želim živega!« On je v tebi, je s teboj in nikoli ne odide. Lahko se še tako oddaljiš, tam je Vstali, ki te kliče in čaka, da lahko znova začneš. Ko se boš čutil postaranega zaradi žalosti, zamer, strahov, dvomov ali porazov, bo tam, da ti vrne moč in upanje.
Ko pridemo v preizkušnjo, moramo vedeti, da je pomemben samo Kristus Jezus, ne pa pot ali način, kako se bomo rešili. Dovolj je vedeti, da nam bo Bog pomagal in nas bo zagotovo popeljal skozi preizkušnjo ter da bomo iz nje stopili kot zmagovalci, kajti naša vera v Kristusa je naša zmaga.
»Kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« (Prvo Janezovo pismo 5,4)
Vera nam daje gotovost, da je Jezus ob nas vedno navzoč, da nas bo njegova roka prijela in potegnila iz nevarnosti. Vsi mi smo na tem čolnu in se čutimo varne, kljub našim omejenostim in slabostim. Na varnem smo predvsem tedaj, ko zmoremo priznati lasten krhki ustroj, »pasti na kolena« in častiti Kristusa.
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, prosim te, sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam, vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Prosim te, daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča. Pridi, Sveti Duh! Pridi! Vstopi v samo globino src svojih otrok. Daj, da bo vsak to osebno občutil v korist vseh. Daj, da bo Bog, naš Očka, vse v vsem. Očka, prosim te, podeli mi pozorne oči in skrbno zbranost, da te vidim in prepoznam v vsaki okoliščini svojega življenja. Varuj nas vseh nevarnosti in nesreč. Odvrni nas od nepazljivosti, lahkomiselnosti in neodgovornih ravnanj. Pomagaj nam, da bomo z vso odgovornostjo skrbeli zase in za druge. Naša duša, Očka, te pričakuje. Ti si naša pomoč in naš ščit. V tebi se veseli naše srce, kajti v tvoje sveto ime zaupamo. Tvoja dobrota, Gospod, naj bo nad nami, kakor upamo vate. Po Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.