Hits: 36
Dandanes večina ljudi Jezusa opisuje z besedo »ljubezen«, pozabljajo pa, da je Jezus samega sebe večkrat opisal z besedo »resnica«. »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« – Evangelij po Janezu 14,6
Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« – Evangelij po Janezu 8,31–33. Zato je za nas, ki se imenujemo Jezusovi učenci, iskanje resnice bistvenega pomena. Z iskanjem resnice namreč iščemo pot do svojega Učitelja, ki je resnica.
Eden največjih iskalcev te poti v današnjem času je Thomas Sowell, ekonomist, zgodovinar, filozof in eden največjih družbenih teoretikov, ki je kadarkoli prišel iz ZDA. V več kot šestdesetletni karieri je napisal preko štirideset knjig in na tisoče časopisnih člankov na najrazličnejše teme od zgodovine ekonomije in politične filozofije do družbene neenakosti, izobraževanja in rase. In verjetno gre za enega najpomembnejših učenjakov, za katerega večina ljudi še nikoli ni slišala.
Thomas Sowell se je rodil 30. junija 1930 v Gastoniji, podeželskem mestecu v Severni Karolini. Njegov oče je umrl malo pred njegovim rojstvom in pustil za seboj nosečo ženo in štiri otroke. Malega Thomasa so vzeli k sebi daljni sorodniki in ga posvojili. Pri devetih letih se je skupaj z družino preselil v New York.
Gastonija, Severna Karolina, ZDA
Bil je bister otrok in kot prvemu članu svoje družine mu je uspelo priti dlje od osnovne šole – na prestižno gimnazijo Stuyvesant. Bil pa je tudi nemiren in jezen najstnik. Pri 17 letih je zaradi finančnih in osebnih težav zapustil šolo. Poskušal je z različnimi priložnostnimi deli, nekaj časa pa je živel v zavetišču za brezdomce, kjer je zaradi lastne zaščite spal z nožem pod blazino.
Rešitev pa je prišla z nepričakovane strani – rešila ga je vojna. Leta 1951 so ga vpoklicali v vojsko in poslali v Korejo. Marinci so ga naučili osebne discipline in samokontrole, obenem pa se je pri njih naučil fotografiranja, ki je postalo njegov vseživljenjski hobi.
Po vrnitvi domov se je zaposlil v washingtonski birokraciji, ob večerih pa je obiskoval predavanja na univerzi Howard. Profesorji, ki so postali pozorni na njegove visoke ocene, so mu pomagali priti na Harvard, kjer je leta 1958 diplomiral iz ekonomije. Leto dni kasneje je sledil magisterij na univerzi Columbia.
Po magisteriju je nadaljeval študij na univerzi v Chicagu, kjer je študiral pod mentorstvom kasnejšega Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, Georgea Stiglerja, in legendarnega ekonomista čikaške šole, Miltona Friedmana. Leta 1968 je doktoriral iz ekonomije.
Univerza v Chicagu
Svojo intelektualno pot je pričel kot prepričan marksist. Vendar pa je leta 1960, med delom za vlado, povsem spremenil svoje mnenje. Ob svojem delu je namreč opazil povezavo med povišanjem zakonsko predpisane minimalne plače delavcev v proizvodnji sladkorja v Portoriku in povečanjem nezaposlenosti v tej industrijski panogi. Sowell je ugotovil, da je šlo pri sprejemanju omenjenih ukrepov bolj za zaščito delovnih mest državnih uslužbencev kot pa za skrb za revne delavce.
»Mnogi poskusi prerazporeditve bogastva,« je kasneje zapisal, »so se končali s prerazporeditvijo revščine.«
Thomas Sowell je poučeval ekonomijo na univerzah Cornell, Howard, Rutgers, Brandeis, Amherst in na univerzi v Kaliforniji, od leta 1980 do upokojitve pa je bil na univerzi Stanford. Kot profesor se je uveljavil kot eden največjih strokovnjakov za zgodovino ekonomije.
Čeprav je bil vedno znan po svojem preziru do lastne promocije, pa so njegove knjige in članki naredili svoje.
Thomas Sowell je že zelo zgodaj postal znan kot glasen kritik borcev za črnske pravice in poskusov liberalcev in politične levice, da bi pomagali revnim črncem v ZDA. Pogosto je kritiziral različne socialne programe, rasne kvote in politiko multikulturnosti. Zlasti rasne kvote in pozitivna diskriminacija v korist t. i. marginalnih skupin so se mu zdele izrazito neproduktivne. Zagovarjal je stališče, da politična moč ne pomeni vedno tudi gospodarskega napredka. Za napredek neke skupine v izobraževalnem in gospodarskem pogledu je po njegovem mnenju veliko bolj pomembno, da taka družbena skupina pridobi oziroma ponotranji določen odnos in vedenje do izobrazbe, trdega dela, samodiscipline in odgovornosti. V svojem delu Race and Culture [Rasa in kultura] je, na primer, pokazal na primer Kitajcev v jugovzhodni Aziji in Judov v vzhodni Evropi, ki so kljub zatiranju in preganjanju v pogledu izobrazbe in gospodarske uspešnosti močno prekosili svoje politične gospodarje.
Po njegovem mnenju je »sistemski rasizem« v ZDA nepreverjena hipoteza vprašljive vrednosti, bolj propaganda kot karkoli drugega.
»Pravzaprav nima nobenega pomena, ki bi ga lahko določili in preverili, tako kot se običajno testirajo hipoteze. Je ena izmed mnogih besed, za katero mislim, da celo ljudje, ki jo kar naprej uporabljajo, ne vedo prav dobro, kaj bi z njo pravzaprav sploh radi povedali.«
Primerjal jo je z Goebbelsovo propagando in njenim principom, da jo je treba »ponavljati dovolj dolgo in glasno, dokler ljudje preprosto ne popustijo in ji pričnejo verjeti.«
Precej pozornosti je vzbudil tudi s svojima knjigama The Vision of the Anointed [Vizija maziljenih] in The Quest for Cosmic Justice [Iskanje kozmične pravičnosti], v katerih je opozoril na napuh intelektualnih elit in potrebo intelektualcev, politikov in vodij, da želijo na vsak način popraviti in izpopolniti svet v skladu s svojimi, pogosto povsem utopičnimi idejami. Njihovi poskusi pa se običajno končajo s katastrofalnimi posledicami za družbo in okolje.
Leta 2016 je samo dva tedna pred volitvami javno pozval volivce, naj glasujejo za Donalda Trumpa, in ko so ga dve leti kasneje vprašali, kaj misli o njegovem predsednikovanju, je preprosto odgovoril: »Mislim, da je boljši od prejšnjega predsednika.«
Na obtožbe, da je predsednik Trump rasist, pa je odvrnil: »Do sedaj nisem videl nobenega trdnega dokaza. In na žalost živimo v času, ko nihče ne pričakuje trdnih dokazov. Preprosto ponavljaš določene znane besede in ljudje bodo reagirali zelo podobno kot Pavlov pes, ki se je navadil odzvati se na določene zvoke.«
Leta 2020 je Sowell opozoril, da bi lahko zmaga Joeja Bidna na predsedniških volitvah signalizirala propad ZDA, ki ga je primerjal s propadom Rimskega imperija.
»Rimski imperij je v svoji dolgi zgodovini premagal mnogo težav. A na koncu je dosegel točko, kjer preprosto ni več zmogel nadaljevati. In večina težav je izhajala iz njega samega, ne samo s strani barbarov, ki so oblegali njegove meje.«
Thomas Sowell je bil vse svoje poklicno življenje znan po svojem empiričnem in na dokazih temelječem pristopu – šteti bi morala dejstva in dokazi, je vedno poudarjal, ne namen. To je še zlasti poudaril s svojim konceptom »razmišljanja na prvi stopnji« [one stage thinking]: Politiki pogosto predlagajo drage politične rešitve, pri čemer nikoli ne postavijo edinega vprašanja, ki je v takih primerih resnično pomembno. Namreč kakšni so dolgoročni stroški in posledice? Ali z drugimi besedami, kaj se zgodi onkraj prve stopnje. Pogosto se zgodi, da ko se pokažejo dejanski stroški in posledice takih programov (in le redko se izkažejo za pozitivne), politikov, ki so jih uvedli, že zdavnaj ni več. Preprosto požanjejo politične koristi, nikoli pa ne poplačajo nobenih stroškov.
Čeprav Thomas Sowell nikoli ni bil tako znan, kot bi zaradi svojega dela lahko bil, pa ne moremo reči, da ni nikoli veljal za vplivno osebnost. Kljub temu, da so ga mediji in njegovi številni »intelektualni« kolegi najraje ignorirali (saj so njegovim utemeljitvam le stežka argumentirano ugovarjali), pa je imelo njegovo delo velikanski vpliv na konservativno gibanje in Republikansko stranko v ZDA. Njegov profil na Twitterju ima preko 700.000 sledilcev, njegovi videi na YouTubu pa imajo na milijone ogledov.
Pravzaprav je njegova zapuščina dandanes še bolj pomembna kot kadarkoli prej v njegovih mlajših letih. In to predvsem zato, ker je on sam nekaj, kar dandanes težko najdeš: pogumen in pošten intelektualec, ki ga ni strah iskati resnice, pa naj bo ta še tako nepričakovana ali celo neprijetna.
Robert Pevec