Views: 80
»Nebeško kraljestvo je namreč podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogodil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹ Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.« (Evangelij po Mateju 20,1–16)Ni si težko pričarati razpoloženja, ki je vladalo na sceni, ki jo opisuje današnja prilika. Ljudje čakajo in obupujejo. Vse je krivica. »Nihče nas ni najel,« se ponavlja kot refren. Gospodar pa obljublja pošteno plačilo. Če vlada na »trgu dela krivica in obup«, pa prevladuje vsaj v pričakovanju plačila upanje. Mogoče bom pa danes dobil več kot zadnjič. In spet zavlada krivica! Kako da eni vedno dobijo nepošteno več!
Najbrž nam ni težko prenesti današnjega odlomka v naš vsakdan. Iz te turobnosti in krivičnosti nas ne more rešiti gola matematična logika. Ne gre, preprosto ne gre. Kajti to, da nekdo dobi za eno uro dela enako kot tisti, ki je delal ves dan, to preprosto ni pošteno. Kaj lahko reši to občutje ujetosti v krivico?
Jezus nam ponuja odgovor, ki ga razumem kot povabilo k spreobrnjenju našega pogleda na troje: na Boga, na bližnjega in na življenje.
Bog: Če pogledamo okrog sebe in v svoje življenje, verjetno lahko rečemo podobno kot delavci, ki so čakali na delo, ali tisti, ki so delali ves dan in dobili enako. Bog, zakaj tako? Včasih sem se jezil na Boga, kako da ne vidi, da bi moralo biti drugače. Danes se ob njem vedno sprašujem le eno: Kaj hočeš s tem povedati? In želim ohraniti v sebi vedno isto misel: Ti si dober! Vse, kar delaš, je dobro! Vse, kar dopustiš, da se zgodi, pa naj bo še tako grozno, je v tvojih očeh dobro. Kar ti delaš, je prav.
Naša molitev je lahko smiselna le, če imamo vedno v zavesti, da je pred nami dober in skrben Oče. Bog ni veliki programer, ki se včasih zmoti za velikim ekranom, potem pa se zgodi, da mi trpimo. On je vedno dober. On se ne zmoti!
Vse, kar nam daje, je dobro: naj se nam zgodi uspeh ali neuspeh. Nič mu ne uide izpred oči: vidi nas, ko trpimo, in trpi z nami; vidi nas, ko se veselimo, in se veseli z nami; vidi nas, ko smo brez volje, in nas spodbuja itd. On je vedno dober!
Mogoče se sliši čudno, ampak če želimo razumeti, da je Bog dober, da ga lahko kot takšnega vedno in povsod prepoznamo in doživljamo, potrebujemo zaupno molitev, v kateri si to tudi dopovedujemo in izprosimo milost. Brez molitve in takšnega razmišljanja o njem bomo težko prav gledali na Boga. Zato je tako pomembno, da so naše molitve vedno usmerjene prav v oblikovanje prave podobe o Bogu. Prilika pa govori še o nečem.
Bližnji: V zgodbi vidimo delavce, ki ponavljajo isti refren: »Nihče nas ni najel.« Gotovo je to tudi res. Niso mogli delati, če jih nihče ni najel. A na nek način s tem že sporočajo, da je njihovo življenje v rokah bližnjih in da so ti kruti in hudobni, da so bodisi njihovi tekmeci ali gospodarji, nikoli pa prijatelji ali bratje. Ta ista podoba bližnjega se pokaže tudi pri delitvi plačila. Ko so prišli po plačilo tisti, ki so delali ves dan, so bili jezni tako na gospodarja kot na tiste, ki so delali veliko manj.
Jezus govori o bližnjem kot o bratu in sestri. Oba sta v Očetovi luči deležna enake skrbi. Želi jima dati največ, kar je mogoče. Mi pa bližnjega največkrat ne doživljamo kot brata, ampak kot tekmeca. Pravzaprav je logično: Če Bog ni dobri Oče obeh, je bližnji moj tekmec in ne brat. Če pa je Bog dober Oče, potem je razumljivo, da je drugi moj brat in ne tekmec.
Življenje v tej priliki se zdi krivično. Neko mračno tlačanstvo. Čakanje, da te drugi vzame na delo, negotovost, ali boš delo dobil. In ko dobiš delo, ostaja negotovost glede plačila. Vse skupaj se zdi ena sama krivica. A spet je tu vprašanje perspektive. Če smo vrženi v svet kot zverinjak ali športno areno, potem je življenje krivica. Drugi so tekmeci in gospodar se nad nami izživlja. Le če je Bog dober Oče, je življenje vedno lepo, kljub vsem težavam, ki jih doživljamo. Življenje nam sporoča, da je edino, kar v njem zares šteje, naš odnos z dobrim Očetom, torej naše notranje in ne zunanje življenje. Vse, kar je trajno dobro, v naše zunanje življenje priteka iz našega dobrega odnosa z Bogom, našim ljubečim Očetom, ki je naša notranja realnost. Tudi delo postane dejansko soustvarjanje z Bogom.
Molimo, da bi videli Boga kot dobrega Očeta, ki nam vedno daje najlepše plačilo. Molimo, da bi v drugem vedno videli brata in sestro in ne tekmeca. Molimo, da bosta življenje in delo dar in ne krivica.
Z.M.