Hits: 23
»Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: ›Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?‹ Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: ›To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.‹ Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: ›Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.‹ Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: ›Ali hočete tudi vi oditi?‹ Simon Peter mu je odvrnil: ›Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.‹« (Evangelij po Janezu 6,60–69)
Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati. Ko se navadimo določenih fraz in zgodb v evangeliju, se nam zdijo misli logične, pa ni nujno, da jih razumemo prav. Morda smo vedno doslej mislili, da je Jezusova beseda res trda, težka, a če pobližje pogledamo, kaj pravi, bomo hitro ugotovili, ali to res drži. Jezus je ljudem okrog sebe povedal, da ni cilj, da ga iščejo zaradi kruha, ampak da so ustvarjeni za nekaj več.
Da bodo ta višji cilj v življenju dosegli, potrebujejo drugačen kruh. Poslušalci so na začetku pripravljeni Jezusu prisluhniti. Ko pa jim začne razlagati, da bo dal sebe v hrano, da je on sam kruh življenja in če ga bodo uživali, bodo imeli v sebi življenje, ki ga iščejo, jim ni prav. Godrnjajo, kako je lahko Jezus kruh življenja, če pa poznajo njegove domače in vedo, od kod je. A Jezus ne popusti in pravi: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« Odziv na te Jezusove besede smo v odlomku prebrali: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« in množično odhajajo. Mar ne bi bila beseda trda, če bi rekel: »Vi morate dati sebe v hrano!« ne da jim reče: »Dajem se vam v hrano, da boste živeli.« Tudi nadaljevanje govori o tem, da Jezus ni trd in neizprosen, saj pravi učencem: »Ali hočete oditi tudi vi?« Zakaj je torej deležen kritike, češ da je njegova beseda trda?
Če so poslušalci na začetku pogovora Jezusu sledili in želeli priti do drugačnega kruha, se nazadnje izkaže, da iščejo le odgovor na svoje trenutne potrebe in želje. Sam bi pričakoval, da bi Jezusa spraševali podrobneje, kako bo dal sebe v hrano in kaj to pomeni jesti njegovo meso in piti njegovo kri. A to očitno za poslušalce ni težava. Videti je, da razumejo, da Jezus ne popušča v pogledu na življenje. Ne da se zavesti, češ da je površno življenje, življenje iz dneva v dan, v redu. Oni bi radi mir, Jezus pa jih vznemirja z zahtevo po nečem višjem. Poslušalci imajo v resnici svoje želje po telesnem kruhu, po ugodju in miru, Jezus pa vztrajno ponuja polno življenje. Ne sprejema kompromisov in ne pozna polresnic. Zanj ostaja jasno načelo, kot pravi na drugem mestu: »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«
Kaj pa je polno življenje?
Pomeni slediti temu, za kar smo ustvarjeni. Je podobno, kot bi rekli pri tej ali oni napravi: da jo izkoristimo do konca npr. da mobitel ni samo za klic, ampak omogoča še takšno in drugačno povezavo oz. da avto nima samo ene prestave, ampak jih ima pet ali šest. Jezus ne želi, da vozimo ves čas v prvi prestavi.
Polno življenje pomeni, da živimo v vedno globljem spoznanju o sebi, o svetu in o drugih. Pomeni, da ne živimo le na površju stvari. To zahteva napor, vendar odpira popolnoma nova obzorja. Podobno je hoji v hribe. Jezus ne želi, da se ustavimo na prvem hribčku in rečemo, da smo na cilju. Vabi nas vedno višje, kjer se obzorje razširi.
Polno življenje pomeni tudi živeti v popolni zvestobi resnici in popolnem zaupanju, da on vse vodi. Jezus nas vabi, da sledimo resnici, četudi se ne izplača, da živimo v zaupanju, ki se zdi nesmiselno. S tem nam odpira pogled v neskončnost in vrata v večnost.
Vse to je bilo za takratne poslušalce pretežko. Vendar Jezus ne nalaga novih bremen. Nasprotno! Ker ve, da vsega sami ne zmoremo, daje sebe v hrano. Ne želi, da se lomimo pod težo zapovedi, ampak da živimo preprosto z njim, da hodimo z njim in z njim pristopamo k drugačnemu obedu, kjer prejmemo moč za življenje v veri.
Kaj pa je pravzaprav ta trda in težka beseda?
Pričakovali bi, da je nekaj narobe s tistim, ki jo izreka. A če pogledamo, je bil Jezus popolnoma nedolžen. Živel je za druge, se razdajal, deležen pa je bil očitkov. Zakaj? Če priznam, da je nekdo umrl zame, ne morem biti več ravnodušen. Če se nekdo razdaja zame, me s tem brez besed spodbuja, da naredim isto. Posledice tako lepe drže so pravzaprav logične. Če se ne odločimo slediti takemu zgledu, je najlažje drugemu očitati. Jezusu so poleg trde besede očitali:
– da jé z grešniki in odrinjenimi,
– da ne spoštuje postave in avtoritete,
– da se dela za Božjega Sina, kar sploh ni, ampak je le njegov napuh itd.
A to Jezusa ni omajalo. In tu nastopi naloga, v katero smo poklicani kristjani. Poleg tega, da naj bi se ne bali iti v ljubezni do konca, kljub nasprotovanju, smo poklicani, da v očitkih ne napadamo, ampak ljubezen pomnožimo. Potrebno je dvoje: pomnožiti molitev in trpljenje. Ko se množijo očitki, je zelo brezplodno dopovedovanje, da nismo krivi. Ljudje so v vseh časih vedeli, kaj je dobro in kaj ne, le težko jim je bilo to sprejeti. Pomoč pri tem je le v enem: da molimo za tiste, ki ne morejo sprejeti teže življenja, in zanje trpimo. Starši pri svojih že odraslih otrocih pogosto doživljajo popolno nemoč, ko bi radi, da bi šli otroci po pravi poti, pa ne poslušajo. Tako je pri vsakem vzgojitelju ali staršu, ki bi rad, da bi poslušalec besedo sprejel in iz nje zaživel. Največkrat ostaja le dvoje: moliti in trpeti. To bolj spreminja svet, kot si mislimo.
Naj nas današnji odlomek spodbuja k dvojemu: da se ob svetlih zgledih in spodbudah bližnjih ne sprenevedamo in ne zatečemo v očitke. Če pa smo deležni očitkov, pomnožimo molitev in trpljenje za tiste, ki nam nasprotujejo.
Z.M.