Views: 38
Trenutki miru in trenutki kriz
»Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha.« (Apostolska dela 9,32)
»Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani jezera, videla, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil v čoln s svojimi učenci, ampak da so učenci odveslali sami. Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa.
Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: ›Rabi, kdaj si se znašel tukaj?‹ Jezus jim je odgovoril in rekel: ›Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.‹ Tedaj so mu rekli: ›Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?‹ Jezus je odgovoril in jim dejal: ›Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.‹ Rekli so mu: ›Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹ Jezus jim je dejal: ›Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« (Evangelij po Janezu 6,22–33)
V današnjem odlomku iz Apostolskih del beremo, da je Cerkev po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir. Krepila se je, živela v Gospodovem strahu in rastla po tolažbi Svetega Duha. Ja, šlo je za čas miru. Cerkev, ki raste. Cerkev je mirna, ima tolažbo Svetega Duha, je v tolažbi. Lepi časi. Zatem sledi Enejeva ozdravitev, potem Peter obudi Gazelo, Tabito … Stvari, ki se dogajajo v miru.
A obstajajo tudi časi brez miru v prvi Cerkvi: časi preganjanj, težki časi, časi, ki vernika postavijo v krizo. Krizni časi. In čas krize je to, o čemer beremo v Evangeliju po Janezu. Ta evangelijski odlomek je konec dogajanja, ki se je začelo s pomnožitvijo kruha, ko so Jezusa hoteli narediti za kralja. Jezus gre molit, oni ga naslednji dan ne najdejo, gredo ga iskat, ga najdejo in Jezus jih graja, ker ga iščejo, da bi jim dal jesti, ne pa zaradi besede večnega življenja. In vsa ta zgodba se konča tukaj. Pravijo mu: »Daj nam ta kruh.« In Jezus pojasni, da je kruh, ki ga bo dal, njegovo lastno telo in lastna kri.
»Tisti čas so mnogi izmed Jezusovih učencev, potem ko so ga poslušali, rekli: ›Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?‹« (Evangelij po Janezu 6,60) Jezus je rekel, da kdor ne jé njegovega telesa in ne pije njegove krvi, ne bo mogel imeti večnega življenja. Jezus je tudi rekel: »Če boste jedli moje telo in mojo kri, boste obujeni poslednji dan.« (Evangelij po Janezu 6,51–58) »Ta beseda je trda, preveč je trda. Nekaj tu ni prav. Ta človek je šel čez vse meje.« To je trenutek krize. Bili so trenutki miru in so trenutki krize. Jezus je vedel, da so učenci godrnjali. Tu se srečamo z razlikovanjem med učenci in apostoli.
Učencev je bilo 72 ali več, apostolov pa je bilo dvanajst. »Jezus je namreč vedel od začetka, kateri so, ki ne verujejo, in kdo ga bo izdal.« Nadaljuje s tistim »biti pritegnjen od Očeta«. »Govoril jim je: ›Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.‹« (Evangelij po Janezu 6,65) Oče nas priteguje k Jezusu. In tako se reši kriza.
In od tistega trenutka so mnogi izmed njegovih učencev šli stran in niso več hodili z njim. Do njega so vzpostavili »socialno distanco«. »Ta človek je nekoliko nevaren, … in ti nauki … ja, je dober človek, pridiga in ozdravlja, a ko pride do teh čudnih stvari … lepo prosim, pojdimo stran.« Isto sta naredila učenca iz Emavsa na velikonočno jutro: »Ah ja, čudne reči in še žene, ki so govorile, da je grob prazen … tu nekaj smrdi,« sta rekla, »hitro pojdiva stran, saj bodo prišli vojaki in bodo križali še naju.« Isto sta naredila vojaka, ki sta varovala grob. Videla sta resnico, potem pa sta raje prodala svojo skrivnost in si rekla: »Bodiva na varnem, ne vmešavajva se v te zgodbe, ki so nevarne.«
Trenutek krize je trenutek izbire, je trenutek, ki nas postavi pred odločitve, ki jih moramo sprejeti. Vsi smo v življenju že imeli in bomo imeli krize. Družinske krize, krize v zakonu, družbene krize, krize dela, mnoge krize. Tudi ta pandemija je trenutek družbene krize.
Kako reagirati v tem trenutku krize? Pomagajmo si z naslednjim stavkom: »Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili z njim.« Jezus se odloči, da bo izzval apostole. Rekel je torej dvanajsterim: »Ali hočete oditi tudi vi? Odločite se.« In Peter še drugič izpove: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, Božji Sin.« Peter v imenu dvanajsterih prizna, da je Jezus Sveti Božji, Božji Sin. Prva izpoved je bila: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Takoj zatem je Jezus začel razlagati trpljenje, ki bo prišlo. Peter ga zaustavi: »Ne, ne, Gospod, tega pa ne!« In Jezus ga graja. A Peter je zdaj že malo dozorel in ga tukaj ne ustavlja. Ne razume, kaj Jezus pravi s tem »jesti meso, piti kri«, ne razume, a se zanese na Učitelja. Zanese se. In izreče to drugo izpoved: »Pa h komu naj gremo, lepo prosim, ti imaš besede večnega življenja.«
To nam pomaga, vsem nam, živeti trenutke krize. Nek pregovor to situacijo lepo opiše: »Ko si na konju in moraš prebresti reko, prosim, ne zamenjaj konja na sredi reke.« V trenutkih krize je ključnega pomena ohraniti vero, da lahko ostanemo neomajni v svojih vrednotah in prepričanjih, ki temeljijo na iskreni ljubezni do našega Boga in bližnjega. Ti, ki so odšli, so zamenjali konja, iskali so drugega učitelja, ki ne bi bil tako trd … V trenutku krize je na mestu vztrajnost, tišina. Ostati, kjer smo, nepremično. To ni trenutek za spremembe, je trenutek za zvestobo, zvestobo Bogu, zvestobo stvarem, ki smo jih imeli od prej. Prav tako je trenutek spreobrnjenja, da bi nas ta zvestoba navdihnila h kakšni spremembi na bolje, ne pa da bi se oddaljili od dobrega.
Trenutki miru in trenutki krize. Kristjani se moramo naučiti delovati v obeh situacijah. Obeh. Trenutek krize bi lahko primerjali s hojo skozi ogenj, da bi lahko postali močnejši. Naj nam Gospod pošlje obilo Svetega Duha, da bi se znali zoperstaviti skušnjavam v trenutkih krize, da bi znali biti zvesti prvi ljubezni, z upanjem, da bomo zatem živeli tudi trenutke miru.
Pomislimo na svoje krize: družinske krize, krize v skupnosti, krize na delu, družbene krize v svetu, v državi … mnoge krize. Naj nam Gospod da moč v trenutkih krize, da ne bi izgubili vere, temveč jo še okrepili.
MOLITEV:
Gospod, Aba, Očka, verujem, tudi če vsi kričijo, naj ne verujem, ker sem svojo vero utemeljil na svojem živem Bogu, na svojem Bogu, ki se ne spreminja, na svojem Bogu, ki je ljubezen. Verujem, čeprav je vse videti mrtvo. Verujem, četudi kdaj izgubim vso voljo do življenja. Verujem, ker sem postavil svoje življenje na resničnih besedah, na prijateljskih besedah, na besedah svojega Boga. Verujem, četudi vse nasprotuje tvojemu obstoju. Verujem, tudi če čutim le žalost, ker imam tebe, Gospod, za prijatelja; ne ostajam v dvomu, ampak nadaljujem v veri. Verujem, četudi vidim ljudi umirati zapuščene. Verujem, tudi če vidim otroke jokati, saj sem se naučil z gotovostjo, da ti prihajaš na srečanje z nami v najtežjih urah, s svojo ljubeznijo in svojo lučjo. Verujem, Gospod, a povečaj in okrepi mojo vero. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.