Views: 72
Jezusove besede iz današnjega odlomka so precej skrivnostne in terjajo nekaj razmisleka, poglobitve. Zakaj le Jezus ni ostal s svojo Cerkvijo – in naredil reda?
Ampak on pravi, da ne bo delal reda (vsaj zaenkrat, do drugega prihoda) navzven, pač pa v srcih – da bo Bog spremenil človeštvo od znotraj in ne frontalno od zunaj. Povedano drugače, da ni nasilen, da pušča svobodo – ne le pušča, zagotavlja.
Tako bo notranja navzočnost Svetega Duha pomenila tisto Kraljestvo, za katerega molimo v očenašu. V bistvu bo pomenila rdečo tabletko, ki nam bo v moči duha omogočila videti (in živeti) resnično matriko stvari – a v tem primeru ne toliko grenko in distopično, pač pa polno upanja in radosti. Ravno v nasprotju z Ezekijelovo “jedjo” tabletka Svetega Duha v ustih zagreni, a v notranjosti dene dobro.
Jezus že pove, kaj so trije “glavni učinki” te tabletke – za tiste, ki jo bodo vzeli: resnica o grehu, pravičnosti in sodbi.
O grehu – kdor ne veruje oziroma zaupa v Jezusa; komur je zakrita neskončna in vsemogočna ljubezen, ki drži to stvarnost, ima greh za človekovo nepreklicno usodo. In z njim krivdo, bolečino, stisko, smrt. Komur pa Duh odpre oči, bo spregledoval, kako vsem grehom (in temu, kar nam prinaša) navkljub vse dobro vodi Previdnost. Ne samo, da bo na koncu vse dobro, ampak da je že sedaj pravzaprav vse dobro. Kot drugače pove Pavel: da so stiska tega sveta, tega življenja samo porodne bolečine, vsej temi in mraku navkljub.
O pravičnosti – človeška zgodovina je nenehno iskanje pravičnosti. Z včasih katastrofalnimi posledicami: vojnami, revolucijami, poboji … Vsi si želijo in čakajo, da bi prišel nekdo, nek Veliki Vodja, ki bi naredil red na svetu in dal stvari na svoje mesto. Višek je to hrepenenje doseglo v komunističnih sanjah – in se sprevrglo v moro. Jezus je nastopil kot poosebljena pravičnost, kot Pravični – ampak so se ga odkrižali. Sveti Duh pa položaj obrne – ne iščemo več nekega zunanjega pravičnega, ki bi s trdo roko dosegel, da bi se svet preobrazil v raj na zemlji.Pač pa nas same – če smo mu poslušni – opravičuje in dela pravične. Po vesti in poslušanju Duha ne iščemo več Velikega Heroja, pač pa sami postajamo akterji Božjega reda. Kakorkoli je hecno, ampak prisotnost Velikega vodje bi nas pri tem samo motila in begala. Zato je pravzaprav vsak kristjan malček anarhista.
O sodbi – je pravzaprav podoben pogled kot “pravičnost”, samo da se bolj nanaša na čas. Ljudje življenje prebijamo v nenehnem “kdaj bo že”, v nenehnem beganju med preteklostjo in prihodnostjo, včasih prav paranoičnem. Želimo si nekoga, nečesa, ki bi presekal začarani krog zla; in marsikdo se silno napenja in sanjari, da bi napočil ta trenutek. Totalitarne sanje so to opredelile kot komunizem, zdaj pa da smo v prehodni fazi, ki je socializem – in moramo zato potrpeti. V bistvu porodne bolečine iz prve točke – ki pa so bile izgovor za najhujše zlo in zločine. Jezus pa pravi – in Duh uči, razodeva, osvetljuje, da je ta čas že sedaj. Odpira nam oči, kako je vladavina posvetnosti (že) premagana, da je njena dozdevna zmaga samo ogabna skorja, ki plava na vrhu, in je je tako malo, da je pač niti ni vredno posnemati – spodaj pa je zdrava gladina morja milosti, kjer je vse že sedaj na pravem mestu.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Zdaj odhajam k njemu, ki me je poslal, in nihče izmed vas me ne vpraša: »Kam greš?« Ker sem vam pa to povedal, vam je žalost napolnila srce. Toda govorim vam resnico: za vas je dobro, da grem. Če ne odidem, Tolažnik namreč ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. In ko pride, bo on prepričal svet o grehu, o pravičnosti in o sodbi; o grehu, ker vame ne verujejo; o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vladar tega sveta obsojen. (Jn 16,5-11)
J.