Views: 128
»Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: ›Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.‹
In Jezus mu je odgovoril: ›Simon, nekaj ti moram povedati.‹ On pa mu je rekel: ›Učitelj, povej.‹ ›Neki upnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpustil. Kateri izmed njiju ga bo bolj ljubil?‹ Simon je odgovoril: ›Zdi se mi, da tisti, kateremu je več odpustil.‹ On pa mu je rekel: ›Prav si presodil.‹ In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: ›Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem prišel. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.‹ Njej pa je rekel: ›Odpuščeni so tvoji grehi!‹ Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: ›Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?‹ On pa je rekel ženi: ›Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!‹
Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja.« (Evangelij po Luku 7,36–8,3)
Prizor, ki smo mu v zgornjem odlomku priče, me spominja na tistega, ko je stotnik poslal po Jezusa s prošnjo, naj ozdravi na smrt bolnega služabnika. Spomnimo se, da so verni judje, ki so stali okrog njega, rekli:
»Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sam sezidal.« (Evangelij po Luku 7,4.5)
Ko je ta vest prišla do stotnika, je poslal svojega poslanca nazaj in Jezusu sporočil: »Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho.« Jezus je bil presenečen nad njegovim ravnanjem in je rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.« (Evangelij po Luku 7,9)
Današnji odlomek nam predstavlja podobno sliko dveh obrazov. Farizej se je imel za vrednega, da gosti Jezusa, medtem ko se je zgražal nad javno grešnico, ki po njegovem mnenju očitno ni bila vredna Jezusove bližine. V sebi si je dejal: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.« Če to povežemo z besedami vernih Judov in stotnika, bi lahko rekli, da je farizej trdil: Ko bi bil ta prerok, bi vedel, da ta ženska ni vredna njegove ljubezni. A prav ta, za pravovernega Juda nevredna žena, je slišala besede: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!«
Pred nami sta pravzaprav dve podobi vere. Na eni strani je vera pravovernih Judov in farizejev, na drugi strani pa vera, ki jo hvali Jezus. Vera je za pravoverne Jude in farizeje stvar nekega statusa, neke veljave, zaradi katere Bog uslišuje, stvar zasluženja, po katerem Bog plačuje. Jezus pa gleda povsem drugače. Poglejmo, v čem vidi vero grešnice, nje, ki mu je brisala noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.
– Umivanje nog je odraz ponižnosti. Noge so služabniki umivali svojim gospodarjem. In prav ta drža približa ženo Jezusu. V ponižnosti in globoki hvaležnosti mu s solzami moči noge in jih briše z lasmi.
– Poljub, ki ga je gostitelj namenil gostu, je odraz spoštovanja in naklonjenosti, pa tudi povabilo v globlje prijateljstvo. Žena v svoji ponižnosti poljublja Gospodu noge in mu izraža neskončno željo po bližini z njim.
– Maziljenje je pomenilo blagoslov, lahko bi rekli potrditev v dobrem in prošnja za blagoslov v nadaljnjem odnosu. Žena mazili Jezusu noge v priznavanju, da je dober, in v prošnji, da bi bila tudi ona deležna blagoslova.
Ni čudno, da je Jezus ob tako lepih izrazih vere videl rešitev za ženo.
Takšna in samo takšna vera lahko rešuje tudi nas.
Bog nas po svojem Sinu vabi k takšni veri, hkrati pa sam stopa v isti drži do nas: umiva nas naše grešnosti; vabi nas v svoje naročje, kjer nas želi ljubkovati, kakor mati ljubkuje svoje otroke; potrjuje nas v dobrem in mazili, da bi se mogli varovati slabega.
Vsega tega pa ne more storiti tam, kjer se razrašča napuh in samozadostnost. Tam tudi njegovi učenci s še tako dobrim namenom ne morejo prinašati ne očiščenja, ne poljubov, ne blagoslova. Vzvišenost naredi prepad, kakršnega poznamo iz prilike o bogatinu in Lazarju, prepad, preko katerega nihče ne more.
Prosimo za ponižno vero grešnice, in zahvaljujemo se za čudovito ljubezen, s katero Bog stopa med nas.
Molitev:
Prosim te, Gospod, daj mi moč, da se odpovem napačnemu pojmovanju sebe, zaradi katerega mislim, da sem sposoben hoditi v veri in moliti sam, brez pomoči in moči Svetega Duha. Prosim te odpuščanja za vse trenutke, ko me nisi našel pripravljenega, ko si me vabil k molitvi, odpusti mi, da sem se umaknil in se nisem bojeval proti svojim slabostim. Sveti Duh, moli ti v meni, in ti, Gospod, mi pomagaj, da se odprem Duhu. Daj, da bom sposoben sprejeti svoje slabosti in bom pustil, da v meni moli Sveti Duh. Hvalim te, Gospod, za Duha, ki moli v meni, ki me vodi k Očetu, ki pozna tvojo voljo in ki je v soglasju s teboj nam na voljo. Hvala ti za ta veliki dar in za ves čas, ko sem lahko zaradi njega doživljal veselje v tebi. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.