Hits: 14
»Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine. 2 Na njem bo počival GOSPODOV duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu GOSPODOVEGA. 3 Navdihoval ga bo s strahom GOSPODOVIM, da ne bo sodil po videzu svojih oči, ne odločal po sluhu svojih ušes. 4 Pravično bo sodil siromake, pošteno bo branil stiskane v deželi. Udarjal bo deželo s šibo svojih ust, z dihom svojih ustnic bo pokončeval krivičnika. 5 Pravičnost bo pas njegovih ledij, zvestoba bo pas njegovih kolkov. 6 Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. 7 Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. 8 Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. 9 Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna GOSPODOVEGA spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino. 10 Tisti dan bo Jesejeva korenina stala kot znamenje za ljudstva, njo bodo iskali narodi in njeno bivališče bo slavno.« (Izaija 11,1–10)
Današnja Božja beseda govori o majhnih stvareh. Na začetku prebranega odstavka je naznanjeno: »Tisti dan požene mladika iz Jésejeve korenine, poganjek vzcveti iz njegove korenine. Na njem bo počival Gospodov duh.« Prebrana beseda hvali majhnost in daje obljubo, obljubo poganjka, ki bo pognal. In kaj je manjše od poganjka? Ravno na njem pa bo počival Gospodov Duh.
Odrešitev, razodetje, Božja prisotnost v svetu se vedno tako začne; vedno je tako. Božje razodetje se zgodi v majhnosti. Majhnost: bodisi ponižnost bodisi nepomembnost … mnogo stvari, a v majhnosti.
Veliki se predstavljajo kot močni. Pomislimo samo na Jezusovo skušnjavo v puščavi, kako se mu je satan predstavil kot močan, gospodar vsega sveta: »Jaz ti dam vse, če ti …«: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« (Evangelij po Mateju 4,9) A Božja logika je, da njegove stvari začnejo poganjati iz enega semena, kot majhne. Poglejmo, kako Jezus naslovi to majhnost.
»Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: ›Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. 22 Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.‹ 23 Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: ›Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate! 24 Povem vam namreč: Veliko prerokov in kraljev je hotelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.‹« (Evangelij po Luku 10,21–24)
Iz prebranega odlomka je razvidno, da se Jezus veseli in se zahvaljuje Očetu, ker se ni razodel velikim, ampak malim. Pomislimo samo na to, kako je Božji Sin, Kristus vstopil v svet. Kot nebogljeno dete. Ja, prav tam, kjer se nahaja majhnost Boga. Kako nasprotno od človeške logike. V očeh ljudi je to norost.
Sveti Duh vedno izbere majhnost, kajti v veliko, v nadutost, v samozadostnost ne more vstopiti. Malemu srcu se zgodi Gospodovo razodetje. Resnični Kristusovi učenci niso tisti, ki se imajo za strokovnjake za teologijo, niti ne tisti, ki vedo mnogo stvari. Če bi bilo to res, bi se imenovali enciklopedisti teologije. Vedo vse, a ne znajo »delati« teologije, kajti »teologija« se dela v ponižnosti, na kolenih, ko postanemo majhni. Pravi pastir, kdorkoli že je, če ne postane majhen, ni pastir. In vsi smo najmanj pastirji svojih duš.
Lahko pa se tudi pojavi dvom, in sicer da majhnost vodi v strahopetnost, torej v zaprtost vase, v strah. A dejansko je ravno nasprotno. Majhnost je velika, zmožna je tvegati, kajti ničesar nima izgubiti. Ravno majhnost namreč privede do velikodušnosti, saj smo z njo zmožni iti onkraj nas samih, zavedajoč se pri tem, da veličino daje Bog.
Zastavlja se vprašanje, kako se naj kristjan, ki se čuti majhnega, obnaša pred izzivi sveta, da ne bo živel kot nek bojazljivec. Enostavno tako, da se ne prestrašimo pred velikimi stvarmi, ne prestrašimo se, pojdimo naprej. Kristjan vedno izhaja iz majhnosti. Če se jaz pri svoji molitvi čutim majhnega, s svojimi omejitvami, s svojimi grehi, kakor cestninar, ki je molil zadaj v cerkvi, osramočen … »Usmili se mene grešnika« …, bom šel naprej. A če misliš, da si dober kristjan, boš molil kakor tisti farizej, ki ni prišel ven opravičen: »Zahvaljujem se ti, Bog, ker sem velik.« Ne, zahvalimo se Bogu, ker smo majhni.
Z.M.