Views: 142
Ustavna pritožba za dopustitev družinskega referenduma za zaščito otrok in družin na Ustavno sodiščeLjubljana, 11. novembra 2022
USTAVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE
Beethovnova 10
1000 Ljubljana
| Predlagatelja: | Metka Zevnik, Storžiška 4, 4000 Kranj, in Aleš Primc, Malejeva 3, 1000 Ljubljana, sovoditelja Koalicije ‘Za otroke gre!’ |
| Zadeva: | Sprožitev zahteve za preizkus ustavnosti zoper Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B, EPA 190-IX), št. 542-08/22-4/43, ki ga je na seji 28.10.2022 sprejel Državni zbor (Uradni list RS, št. 138/2022) (v nadaljevanju: sklep)zaradi kršitve pravice do referenduma iz 90. člena v povezavi s pravico do sodelovanja pri urejanju javnih zadev iz 44. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava) ter zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. |
Kot sovoditelja Koalicije ‘Za otroke gre!’ in s tem predstavnika 30.600 pobudnikov zakonodajnega referenduma o Zakonu o Družinskega zakonika (DZ-B, 190-IX, v nadaljevanju novela DZ) skladno z obvestilom predsednice Državnega zbora Republike Slovenije, št. 542-08/22-4/43, z dne 28.10.2022,Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o spremembah Družinskega zakonika (DZ-B, EPA 190-IX), št. 542-08/22-4/43, ki ga je na seji dne 28.10.2022 sprejel Državni zbor (Uradni list RS, št. 138/2022), zahtevava preizkus ustavnosti tega sklepa.
Svojo legitimacijo za sprožitev tega spora izkazujeva po drugem odstavku 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, ki določa, da Ustavno sodišče odloči o zahtevi pobudnika referenduma za preizkus ustavnosti v primeru, da Državni zbor sprejme sklep, s katerim ugotovi, da referenduma ni dopustno razpisati.
Metka Zevnik in Aleš Primc sva pobudnika zahteve za razpis referenduma iz 16. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – uradno prečiščeno besedilo,6/18– odl. US in52/20), v nadaljevanju ZRLI).
* * *
Še pred predstavitvijo argumentov, zaradi katerih sva prepričana, da bi moralo Ustavno sodišče odpraviti sklep in dovoliti razpis referenduma o noveli DZ, želiva opozoriti, da je Državni zbor novelo DZ sprejel hitro, po skrajšanem postopku, z zlorabo poslovnika, neskladno z Resolucijo o normativni dejavnosti (Uradni list RS, št. 95/09), pod pretvezo, da zgolj implementira odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-486/20-20, Up-572/18-42 in U-I-91/21-26, Up-675/19-39 z dne 16.6.2022, ter z grobim omejevanjem možnosti, da bi strokovnjaki in civilna družba predstavili stališča. Vse z namenom ali s posledico omejevanja kakršnekoli javne razprave o tematiki, ki zadeva najbolj temeljna vprašanja v družbi.
* * *
V nadaljevanju so podani argumenti v podporo razveljavitvi sklepa o zavrnitvi referenduma ter v prid razpisu referenduma, ki so razdeljeni v več sklopov po korakih, za katere se upravičeno pričakuje, da jih bo Ustavno sodišče opravilo v skladu z ustaljeno ustavnosodno prakso na področju presoje dopustnosti referenduma.
Najprej (II) se osredotočava na argumente, ki v procesnem smislu kažejo naneustavnost in nezakonitost (II.a) dosedanjega postopka sprejemanja novele DZ ter na (II.b) neustavnost sklepa o zavrnitvi referenduma o noveli DZ, ki posega v temeljne človekove pravice.
V naslednjem koraku bova pokazala še na vsebinske argumente, zaradi katerih bi bila nedopustitev referenduma o noveli DZ s strani Ustavnega sodišča v nasprotju z ustavo in bi predstavljala grob poseg v ustavno zajamčeni pravici do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena ter do referendumskega odločanja iz 90. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148 in 47/13 – UZ90,97,99; v nadaljevanju ustava). V tem okviru bova (III) predvsem pokazala, da novela DZ ne predstavlja zakona, ki bi odpravljal s strani Ustavnega sodišča nepristransko[1] ugotovljeno protiustavnostna področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost in torej ni zakon, ki bi ga imel ustavodajalec v mislih v 4. alineji 2. odstavka 90. člena ustave.
Za primer, če bi Ustavno sodišče ocenilo, da novela DZ vendarle odpravlja obstoječo protiustavnost, bova (IV) nato strnjeno navedla vsebinske razloge, zakaj tega ne počne na ustavnoskladen način. V izogib vsakršnim dvomom bova pokazala še, da (V) poseg v pravico do referendumskega odločanja ne bi temeljil na stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena ustave) nitine bi bil v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen ustave).
Ob koncu (VI) bova predstavila še konkretne zahteve in predloge, ki jih naslavljava na Ustavno sodišče.
II Postopkovne neustavnosti in nezakonitosti
II.a Postopek sprejemanja novele DZ
Novela DZ je bila v Državnem zboru nezakonito sprejeta po skrajšanem postopku. Predlagatelji so se pri tem sklicevali na določbo 4. alineje prvega odstavka 142. člena Poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13, v nadaljevanju poslovnik Državnega zbora), češ da gre za spremembo „v zvezi s postopkom pred ustavnim sodiščem oziroma z odločbo ustavnega sodišča“. Pri tem so se sklicevali na odločbi št. U-I-91/21,Up-675/19in št.U-I-486/20,Up-572/18, obe z dne 16. 6. 2022.
V Koaliciji ‘Za otrokegre!’ smo prepričani, da niso bile izpolnjene zakonske predpostavke za obravnavo po skrajšanem postopku,ampak je bil poslovnik Državnega zbora grobo in očitno kršen z namenom ali s posledico omejevanja strokovne in javne razprave. Skrajšani postopek je tudi v nasprotju z usmeritvijo določbe 89. člena ustave, na podlagi katere je jasno, da je zakonodajni postopek praviloma večfazen in da je skrajšani postopek zgolj izjema, ki jo v natančno opredeljenih primerih določa poslovnik Državnega zbora. Predlagatelj skrajšanega postopka se je zato dobro zavedal, dagre pri noveli DZ za zakon, ki presega vsebino odločb Ustavnega sodišča, na katere se predlagatelj sklicuje v utemeljitvi skrajšanega postopka. Zato zadevne novele ne bi smel preobleči v formo „odpravljanja protiustavnosti“ v zvezi z zadevnima odločbama ustavnega sodišča.
Sprememba pomena uveljavljenega ustavnopravnega termina ‘zakonska zveza’ sproža vrsto pravnih posledic v Družinskem zakoniku, o katerih v Državnem zboru ni bila opravljena nikakršna vsebinska razprava.Celo več, predlagatelji ter poslanke in poslanci koalicijski strank Gibanje Svoboda, SD in Levice so trdili, da razen možnosti sklenitve zakonske zveze s strani dveh istospolnih partnerjev ter uvedbe posvojitve otrok s strani dveh istospolnih partnerjev oz. partneric ni nobenih drugih pravnih posledic.[2] V resnici pa gre za ukinjanje instituta naravne zakonske zveze žene in moža ter ustanovitev novega instituta t.i. zakonske zveze dveh oseb kateregakoli spola, pri čemer lobistične skupine LGBTQIA+, ki so izsilile te spremembe, trdijo, da sta moški in ženski spol družbena konstrukta ter da obstaja več kot 100 spolov. Tej logiki razumevanja spolov sledi tudi organ t.i. Zagovornika načela enakosti, ki zahteva sprejem zakonodaje o t.i. samodoločitvi spola https://www.delo.si/novice/slovenija/polozaj-transspolnih-in-interspolnih-oseb-ostaja-neurejen/). To pomeni, da gre pri na novo ustanovljenem institutu zakonske zveze »dveh oseb« za mnogo širši pojem, kot pa ga je opredelila večina 6 sodnic in sodnikov na Ustavnem sodišču, ki je ugotovila protiustavnost prvega odstavka 3. člena Družinskega zakonika. Večina ustavnih sodnic in sodnikov je namreč to odločitev utemeljila z argumentom, da je trebaistospolnima partnerjema omogočiti sklenitev zakonske zveze, pri čemer iz izreka in obrazložitev izhaja, da je imela v prvi vrsti pred očmi simbolne vidike sklenitve zakonske zveze. To izhaja tako iz izreka odločbe kot iz obrazložitve obeh odločb. Prav nič pa ni večina ustavnih sodnic insodnikov govorila o tem, da je trebaomogočiti sklenitev zakonske zveze vsem možnim kombinacijam razmerijLGBTQIA+. To prinaša vrsto pravnih posledic in pravnih položajev, o katerih Ustavno sodišče ni presojalo in ki presegajo odločbi Ustavnega sodišča. Državni zbor se s temi pravnimi položaji ni ukvarjal, pač pa se je pod pretvezo „odprave protiustavnosti“ z uporabo skrajšanega postopka iz 142. člena poslovnika Državnega zbora tej razpravi v celoti izognil.
Prav tako se Državni zbor ni ukvarjal z vprašanjem, kaj pomeni sprememba definicije zakonske zveze z odpravo različnosti spolov kot kvalifikatorne okoliščine za njeno sklenitev za drugi odstavek 3. člena DZ, ki ga spreminja, ter s tem odprl pot novim neenakostim in neenakopravnostim, ki naj bi jih sicer odpravil. Drugi odstavek DZ, ki ga novela ne spreminja, bi v primeru njene uveljavitve še naprej določal, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine. Nihče se ni vprašal, kaj takšna ureditev pomeni v luči uveljavljene definicije družine, ki pomeni skupnosti staršev in otrok (sozakonca torej še ne tvorita družine, zanjo sta potrebna vsaj mama ali oče in en otrok). Ali to pomeni, da bodo v prihodnje imeli istospolni člani razmerij »sozakonci«, ki po naravni poti ne morejo zasnovati družine, pri posvojitvah prednost pred tradicionalnimi zakonci različnega spola? Ali enako velja za vse mogoče kombinacije razmerij »sozakoncev«, ki lahko nastanejo iz domnevnih 100 spolov, za katere aktivisti LGBTQIA+ trdijo, da obstajajo, in bodo po ureditvi, ki jo zahtevajo v organu Zagovornika načela enakosti, samovoljno spreminjali in določali spol, ki bo s strani države pravno priznan? Bodo po predlagani ureditvi imeli terjatev do države, da jim omogoči zasnovanje družine? Kaj to pomeni za druge zakone s področja socialnega in zdravstvenega varstva? O vsem tem ni bilo nikakršne razprave, zato tudi ni odgovorov, ki se jim ni možno izogniti zgolj z navedbo, da novela uresničuje omenjeni odločbi Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče o vsem tem namreč ni odločalo in (zazdaj) tudi še ne nosi nikakršne odgovornosti za nepremišljene zakonske rešitve. Vsekakor pa bi si to odgovornost naložilo, če ne bi dopustilo referenduma, ki ga predlagava.
Novela DZ je bila pripravljena in sprejeta tudi v očitnem nasprotju z določili Resolucije o normativni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 95/2009, v nadaljevanju resolucija o normativni dejavnosti),[3] v kateri je določeno, kako se zakoni pripravljajo in katera so temeljna načela, ki morajo predlagatelja voditi pri pripravi zakona. Kdo je ugotovil finančne in administrativne posledice novele? Je kdo primerjal možne alternativne rešitve? Je kdo identificiral možna tveganja? Nespoštovanje resolucije o normativni dejavnosti sicer ni neposreden razlog za negativne ustavnopravne posledice sprejetja zadevne novele, a ker gre za tako očitno in eklatantno kršenje uveljavljenih načel kakovostnega zakonodajnega urejanja, to kaže na namen, da je zakonodajalec vcelotnempostopkusprejemanja novele deloval ‘mala fide‘ ter izigral pravno zavezujoča in tudi nezavezujoča pravila zakonodajnega postopka: šlo je preprosto za to, čemur se v pravu reče ‘détournement de pouvoir‘.
II.b Neustavnost Sklepa o zavrnitvi razpisa referenduma o noveli DZ
Novela ima daljnosežne pravne posledice, ki presegajo okvir odprave neustavnosti, ki jo je ugotovilo 6 sodnic in sodnikov Ustavnega sodišča
Skladno z določbo 4. alineje 90. člena ustave referenduma ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.
Pavšalno sklicevanje na odpravo že ugotovljenih protiustavnosti v obrazložitvi predmetnega sklepa brez ustrezne subsumpcije abstraktnega dejanskega stanu pod konkreten dejanski stan je zaradi že zgoraj omenjenih kršitev nedopustno. V okviru razdelka Odprava ugotovljenih protiustavnosti se Državni zbor sklicuje na dve odločbi Ustavnega sodišča, s katerima je to odpravilo po njegovi presojineustavno stanje. Vendar novela DZ uvaja mnogo širše pravne posledice ter množico pravnih položajev in upravičenj, saj ne prevzema spola kot binarne kategorije, kar izhaja tudi iz zadevnih odločb Ustavnega sodišča, ampak spol pojmuje kot okoliščino, ki je v družinskih razmerjih v celoti nerelevantna oziroma povsem poljubna okoliščina. To znatno presega vsebino odločb Ustavnega sodišča, ki opredeljujeta ugotovljene neustavnosti, ki naj bi jih novela DZ odpravila. O vsem tem piševapodrobneje vnadaljevanju. Jasno pa je, da novela DZ v prvi vrsti ne odpravlja protiustavnosti na področju človekovih pravic v skladu s 4. odstavkom 90. člena Ustave, pač pa uvaja konceptualno radikalno drugačno obliko zakonske zveze, ki bo imela za posledico nove in doslej neobstoječe protiustavnosti na škodo otrok kot najranljivejših članov družbe. Državni zbor je o tem zavrnil kakršnokoli razpravo, s čimer je preprečil, da se te protiustavnosti v parlamentu identificira in prepreči.
Glede na navedeno, ni mogoče sprejeti stališča Državnega zbora, da se z zavrnitvijo uveljavitve novele DZ zgolj odpravlja protiustavno stanje na področju, ki ga ureja DZ.
Bistveni temelji nevzdržnosti sklepa in materije novele DZ
Državni zbor je z očitno hudo zlorabo poslovnika sprejel odločitev, ki poleg pravnih položajev, glede obstoječ ureditve katerih je večina na Ustavnem sodišču izglasovala, da kršijo človekove pravice, spreminja celoten koncept razumevanja spolov, naravnih zakonitosti razmnoževanja človeške vrste ter vzgoje otrok.
Sstališča Državnega zboraizhaja napačno razumevanjenovele DZ v okviru določbe, ki odpravlja protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v smislu četrte alineje 2. odstavka 90. člena ustave.
Nasprotniki novele so že v zakonodajnem postopku (kolikor jim je to sploh omogočala z zlorabo poslovnika omejena razprava v skrajšanem postopku) opozarjali ravno na nesprejemljivost uvedbe možnosti posvojitev otrok s strani vseh možnih razmerij dveh osebLGBTQIA+, kar bistveno presega odločitev, ki jo je glede posvojitev izglasovala večina na Ustavnem sodišču. Novela, ki ukinja institut zakonske zveze žene in moža ter ustanavlja nov institut z istim imenom, ki vključuje glede na zahteve vplivnega lobija LGBTQIA+ 100 spolov in vse kombinacije razmerij dveh oseb, ki lahko iz teh 100 domnevnih spolov nastanejo, prinaša poleg možnosti posvojitev otrok v vsa ta razmerja tudi obveznost države, da za vsa ta razmerja »s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ter svetovanja omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno partnersko in družinsko življenje, pomaga pa jim tudi reševati probleme v medsebojnih razmerjih in v razmerjih do otrok«. To v državah, kjer so sprejeli tovrstno ureditev, uporabljajo kot podlago za uvedbo sporne spolne vzgoje LGBTQIA+, ki vključuje učenje otrok v vrtcih in šolah, kako spremeniti spol in spolno usmerjenost. Priročnik za takšno sporno spolno vzgojo LGBTQIA+obstaja tudi v Sloveniji (Ljubezen je Ljubezen, Maja Pan, Amnesty International, Ljubljana, 2008). To v celoti presega vsebino odločb, ki ju je izglasovala večina na Ustavnem sodišču. Novela na novo uvaja pravico vseh razmerij dveh osebLGBTQIA+, da v skladu s 57. členom ustave svobodno odločata o rojstvu otrok. Iz odločb, ki ju je sprejela večina na ustavnem sodišču, nikjer ne izhaja, da je ureditev, po kateri mož in žena oz. zunajzakonska partnerja, ženska in moški, svobodno odločata o rojstvu otrok, protiustavna. S spremembo te ureditve novela bistveno presega odločbi, ki ju je izglasovala večina na ustavnem sodišču, poleg tega pa tudi ruši naravni koncept zasnovanja družine ter uvaja možnost razumevanje otroka kot tržnega blaga. Kako drugače razumeti, da osebi, ki ne moreta spočeti otroka brez pomoči tretjega, lahko svobodno odločata o rojstvu otrok?Na to so predstavniki Koalicije »Za otroke gre!« opozarjali tudi ves, sicer kratek čas sprejemanja novele DZ in v svoji napovedi zahteve po referendumskem odločanju. Zakonodajalec bi protiustavnosti, ki jih je na tem področju izglasovala večina na Ustavnem sodišču, lahko odpravil tudi s sprejemom amandmaja, ki ga je v proceduro vložila poslanska skupina SDS,[4]vendar je zavestno uporabil »preširok čopič« in z eno potezo, brez razprave, spremenil temeljne koncepte razumevanja spola, kar po našem trdnem prepričanju ne izhaja iz zadevnih dveh odločb Ustavnega sodišča, ki sta razlog za novelo DZ. S tem odpira pot nepremišljenim in na zakon oprtim posegom v vzgojo otrok ter naravno razmnoževanje človeške vrste. S tem je otroke izpostavil najhujšim tveganjem ter ogrozil njihovo najbolj temeljno naravno pravico do skrbnih in ljubečih mame in očeta ter odprl pot diskriminaciji otrok, ki po naravnem zakonu to pravico v izhodišču imajo, in tistih, ki jo lahko prav zaradi nedomišljene zakonodaje izgubijo.
Državni zbor je v sprejeto novelo DZ vpletel tudi pravne posledice, za katere se je zavedal, da niso vsebina ustavnih odločb, na katere se sklicujejo predlagatelji, in je zato skušal zlorabiti določbo četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. S tem je, upoštevajoč ureditev, ki ne omogoča referenduma o posamezni določbi zakona, moral sprejeti tudi tveganje, da bo na referendumu zavrnjen zakon v celoti.
Nenazadnje se je trebavprašati tudi, kaj v bodoče po enakem spornem načinu preprečuje zakonodajalcu uzakonitev zakonske zveze, ki bi jo sestavljale tri ali več oseb enakega spola ali tri ali več oseb enakega spola v povezavi z eno ali več osebami drugega spola, vse pod pretvezo diskriminacije oziroma kršenja pravice enakosti (odraslih na račun otrok) pred zakonom.
IIIAli novela odpravlja ugotovljeno protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin?
Vsebinski vidik domnevne odprave protiustavnosti na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin
Državni zbor je vSklepu o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o spremembah Družinskega zakonika preprosto navedel, da je neustavnost ugotovljena, in se pri temoprl na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-91/21, Up-675/19 in št.U-I-486/20, Up-572/18, obe z dne 16. 6. 2022.
Četrta alineja drugega odstavka 90. člena ustave določa, da referenduma ni dopustno razpisati o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost. Ta določba je v vsebinskem smislu nekako povzela ustavnosodno prakso in zakonsko ureditev, skladno s katero je Ustavno sodišče na podlagi 21. člena ZRLI presojalo vprašanje dopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma. Ustavno sodišče je ob odločanju o dopustnosti referenduma odločalo tudi v zadevi št. U-II-3/11, dne 8. 12. 2011. Takrat je jasno zapisalo. »Enako breme utemeljevanja ima Državni zbor glede navedb, da sprejeti zakon odpravlja obstoječe protiustavnosti na ustavnoskladen način. Ustavno sodišče je posebej poudarilo, da navedeno še toliko bolj velja glede zakonov, ki celovito urejajo določeno širše področje (t. i. sistemski zakoni).[5]Tak test bi moral biti opravljen s strani Državnega zbora na podlagi razprave in obrazložen za vsak pravni položaj, v katerega novela posega. Tega Državni zbor ni naredil, ampak zgolj pavšalno zatrjuje, da odpravlja protiustavnost, ugotovljeno s strani Ustavnega sodišča, zato je Državni zbor opustil dolžnost, opredeljeno s strani Ustavnega sodišča.
Ustavno sodišče mora zato ugotoviti, ali gre pri noveli DZ za zakon, ki zgolj odpravlja ugotovljene protiustavnosti s strani Ustavnega sodišča, ali pa gre za zakon z novimi vsebinami, ki niso bile predmet odločb Ustavnega sodišča.
Novela DZ radikalno presega vsebino odločb Ustavnega sodišča št.U-I-486/20, Up-572/18 in št. U-I-91/21, Up-675/19
Odločbi sta povezani in se deloma nanašata na podobno tematiko, pri čemer odločba
št.U-I-486/20, Up-572/18 širše in bolj v temelju posega vdružinsko pravna razmerja.
Odločba Ustavnega sodišča št.U-I-486/20, Up-572/18 z dne 16.6.2022 določa, da je različnost spolov kot kvalifikatorna okoliščina za sklenitev zakonske zveze protiustavna. Gre sicer za odločitev, ki je po našem prepričanju v popolnem nasprotju z Ustavo Republike Slovenije ter s teleološko razlago 53. člena ustave, se pravi s tem, kaj so pisci ter delegatke in delegati, ki so sprejemali ustavo, razumeli s pojmom zakonska zveza. Nobenega dvoma namreč ni, da so vsi razumeli, da gre za življenjsko skupnost dveh oseb različnega spola, torej žene in moža. To dokazuje tudi magnetogram 32. seje Komisije Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja.[6] V tem smislu gre po naši oceni za napačno odločbo Ustavnega sodišča, ki bo, če ne sedaj, pa v prihodnosti, gotovo še predmet temeljite ustavnopravne presoje.
Kot izhaja iz te odločbe, tako iz izreka kot iz obrazložitve, je razvidno, da je šlo pri ustavni presoji za vprašanje pravice do sklenitve zakonske zveze za dva istospolna partnerja oz. partnerici. Ustavno sodišče se je torej ukvarjalo z vprašanjem pravice do sklenitve zakonske zveze ob predpostavki binarnosti spola kot osebne okoliščine. Ni pa se ukvarjalo s spolom kot osebno okoliščino, ki si jo posameznik lahko izbere in je v tem smislu irelevantna za sklenitev zakonske zveze. Prav tako se ni ukvarjalo s pravnimi posledicami sklenitve takšne zakonske zveze ne na področju družinskih razmerij ne na drugih pravnih področjih. Če bi Ustavno sodišče presojalo pravne posledice, bi moralo, glede na to da se je protiustavno postavilo v vlogo pozitivnega zakonodajalca, proučiti vse možne pravne posledice, ki jih taka sklenitev prinaša. Tega Ustavno sodišče ni naredilo, saj se s konkretnimi pravnimi posledicami uzakonitve sklenitve zakonske zveze za dve osebi istega spola ni ukvarjalo. Pri tem je sledilo pritožnikoma, ki ju je motilo, da ne moreta skleniti zakonske zveze, da se njuna zveza drugače imenuje, da sta izpostavljena posegu v zasebnost zaradi razkrivanja istospolne usmerjenosti ter da ne moreta posvojiti otroka. Iz izreka in obrazložitve odločbe izhaja, da se je Ustavno sodišče držalo okvira in vsebine, ki sta ju v svoji pritožbi določila pritožnika, zato Ustavno sodišče niti v izreku niti v obrazložitvi ne posega na polje drugihpravnih posledic sklenitve zakonske zveze.Tega ni napravila niti novela DZ. Zato pravnih posledic, ki jih dejansko prinaša sprejeta novela DZ, ne moremo šteti za uresničevanje odločbe Ustavnega sodišča. Vse drugepravne posledice, ki presegajo polje odločanja in vsebino izreka odločbe ter obrazložitev, je nujno razumeti kot urejanje zadev, ki ne izhajajo iz odločbe in zato ne pomenijo odprave protiustavnosti, ugotovljene s strani Ustavnega sodišča. Množico pravnih posledic, ki jih prinaša sporna novela DZ, bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju.
Odločba Ustavnega sodišča se nadalje tako v izreku kot v obrazložitvah dosledno omejuje na sklenitev zakonske zveze s strani dveh oseb istega spola, pri čemer je iz odločbe na mnogih mestih nedvoumno razvidno, da gre za dve osebi moškega oz. dve osebi ženskega spola. Sprejeta sporna novela DZ v tem pogledu predstavlja izjemno odstopanje od vsebine odločbe, saj pravico do sklenitve zakonske zveze podeljuje vsem kombinacijam dveh oseb, ne glede na spol, pri čemer organizacije LGBTQIA+, ki so izsilile sprejem spornega zakona, menijo, da je spol družbeni konstrukt ter da obstaja 100 in več spolov, ki jih je mogoče tudi poljubno spreminjati. Gre za moderno ideologijo t.i. teorije spola, ki je v mnogih državah zahodne civilizacije prodrla že v mnoge pore družbe, pri nas pa se tudi čedalje bolj glasno pojavljajo zahteve po uzakonitvi samodoločitve spola oz. spolov. Gre torej za izjemno širjenje vsebine ustavne odločbe, ki se, kot rečeno, dosledno drži omejitve na dve osebi ženskega oz. moškega spola.
Ugotoviti je torej treba, da sporna novela DZ enormno širi tako vsebino oziroma pravne posledice kot tudi krog upravičencev do sklenitve ter vseh pravnih posledic sklenitve zakonske zveze. In to brez sleherne strokovne, javne, družbene in politične razprave, sprejeto po zlorabi skrajšanega postopka v Državnem zboru.
Sporna novela DZ dalje razširja vse pravne posledice sklenitve zakonske zveze na vsa razmerja LGBTQIA+, ki jih, kot rečeno, lahko sestavljata partnerja kateregakoli od 100 spolov, za katere vplivne organizacije LGBTQIA+, ki obvladujejo največji del politike in medijev v državah zahodne civilizacije trdijo, da obstajajo. Te pravne posledice se raztezajo na več kot 60 področnih zakonov. Ti zakoni niso bili v postopku sprejemanja sporne novele niti našteti niti navedene pravne posledice, kaj šele, da bi o njih potekala strokovna, javna, družbena in politična razprava. O teh stvareh ni bilo nobene strokovne in javne razprave, npr. o vprašanju, kakšen je vpliv na posvojenega otroka, če je posvojen v razmerje dveh oseb, od katerih je ena transseksualna, ki je spremenila spol, druga pa queerseksualna, ki nenehno prehaja iz spola v spol (100 in več možnih kombinacij). Tudi taki dve osebi in še tisoče drugih kombinacij dveh oseb, ki jih lahko tvorita dve osebi 100 spolov, bi lahko po morebitni uveljavitvi sporne novele DZ posvojili otroka.
Sporna novela DZ daje nadalje vsem razmerjem, ki lahko nastanejo s kombinacijo 100 spolov z vsemi možnimi fluidnimi in transesksualnimi kombinacijami, pravico, da v skladu s 57. členom Družinskega zakonika svobodno odločajo o rojstvu otrok. Glede na to, da otroka lahko po naravni poti spočneta samo ženska in moški, je ob taki ureditvi razumljivo, da mora država ne le omogočiti dvema osebama, da prideta do otroka, ampak jima celo jamči pravico, da svobodno odločata o tem, koliko otrok bosta imela. Ob tem je trebaspomniti šena 2. odst. 3. čl. DZ, ki določa, da je pomen sklenitve zakonske zveze v zasnovanju družine, ki – kot smo opozorili – pomeni skupnost staršev in otrok. Zakon torej nalaga državi, da pravico do otrokkombinacijam oseb, ki po naravni poti ne morejo imeti otrok. To je skrajno nerazumno, saj doslej niti heteroseksualni pari niso imeli nobene pravice do otrok. Takšne rešitve postavljajo pravni položaj in koristi odraslih pred pravni položaj in koristi otrok, kar predstavlja očitno diskriminacijo na podlagi starosti in s tem kršitev 14. čl. ustave. Obenem grobo posega v 19. člen ustave (varstvo osebne svobode), 34. člen ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in 35. člen ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) ter kazenskega zakonika, ki prepoveduje trgovino z ljudmi. Tudi te pravne posledice bistveno presegajo vsebino ustavne odločbe.
12. člen Družinskega zakonika določa: »Država s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ter svetovanja omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno partnersko in družinsko življenje, pomaga pa jim tudi reševati probleme v medsebojnih razmerjih in v razmerjih do otrok.« Glede na to, da bi po sprejeti noveli DZ bila v celoti pravno izenačena vsa razmerja, ki lahko nastanejo ob 100 in več spolih, vključno s partnerstvi, kjer eden ali oba partnerja spreminjata spol, bi bila na podlagi 12. člena Družinskega zakonika dolžnost države, da v vrtcih, šolah, zdravstvenem, socialnem in drugih sistemih izobražuje za skladno partnersko in družinsko življenje v vseh mogočih razmerjih, ki lahko nastanejo iz 100 in več spolov, ter poleg tega še razmerij, ki lahko nastanejo s spreminjanjem spola. Tovrstna izobraževanja v vrtcih in šolah zahodnem v svetu že obstajajo v mnogih državah, tudi v Sloveniji pa so že pripravljeni učbeniki in delavnice s tega področja, npr.: učbenik Ljubezen je Ljubezen(http://24kul.si/media/datoteke/Ljubezenjeljubezen.pdf) ali pa Mavrica v žepu (http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-MDWDE2OE/d39574a5-6f85-41f0-8324-6d0fa7c2f3c7/PDF).
Do sedaj se je razumelo, da 12. člen Družinskega zakonika pomeni vzgojo in izobraževanje za skladno življenje med možem in ženo oz. partnerjema, ki sta eden ženskega in drugi moškega spola. Po ukinitvi zakonske zveze žene in moža ter izenačitvi pomena za otroka vseh mogočih razmerij dveh oseb, ki jih omogoča LGBTQIA+ ideologija 100 spolov, je mogoče sklepati – in aktivisti LGBTQIA+ v Sloveniji in v zahodnem svetu to dejansko tako razumejo –, da je dolžnost države vzgajati in izobraževati za vsa možna razmerja, ki lahko nastanejo iz domnevnih 100 in več spolov, ki naj bi obstajali po prepričanju aktivistov LGBTQIA+. To pa vključuje tudi vzgojo in izobraževanje za spreminjanje spola in spolne usmerjenosti. V vseh državah, v katerih so uvedli tovrstno zakonodajo, se dogaja natančno to. Posledica so velika zmedenost t.i. generacije Z glede spolne identitete, drastični dvigi zahtev otrok in mladih za hormonske terapije za spremembo spola in tudi zahtev za kirurško spremembo spola, kar ima resne finančne in širše družbene posledice. Medicinske institucije v državah z najdaljšo tradicijo spreminjanja spola na svetu v zadnjem času ugotavljajo, da se otrokom in mladim s tem povzroča izjemna škoda in celo pohabljenost, zaradi česar se čedalje bolj izogibajo izvajanju tovrstnih postopkov (glej npr. Sweden’s Karolinska Ends All Use of Puberty Blockers and Cross-Sex Hormones for Minors Outside of Clinical Studies | SEGM). Prav tako v državah, kjer so uvedli v šole sporno in za otroke nevarno ideologijo LGBTQIA+, potekajo čedalje večji in množičnejši upori staršev proti vzgoji in izobraževanju, ki otroke uči, da ne potrebujejo mame in očeta, ter jih učijo, kako spreminjati spol in spolno usmerjenost. Tudi v Sloveniji se starši že organizirajo, prav tako pa so v več primerih že preprečili izvajanje sporne spolne vzgoje LGBTQIA+v šolah.
O zahtevah po spremembi izobraževalnih programov niti v izreku niti v obrazložitvi odločbi ničesar ne določata, zato vse te pravne posledice izjemno presegajo vsebino ustavnih odločb, ki jih Državni zbor navaja kot podlago za zavrnitev referenduma.
Vsebina oz. pravne posledice novele DZ torej pomenijo bistveno več kot le odpravo z odločbama Ustavnega sodišča ugotovljene domnevne protiustavnosti. Prek odprave pogoja ženskega in moškega spola za sklenitev zakonske in oblikovanje zunajzakonske skupnosti ter z uvajanjem možnosti posvojitev s strani vseh možnih kombinacij razmerij oseb LGBTQIA+v luči zahtevane ureditve področja samodoločitve spola, za kar so že pripravljene zakonske podlage,[7] namreč prinaša pravne in finančne posledice na številnih področjih. V obrazložitvi novele jih Državni zbor niti ne našteje, kaj šele, da bi jih jasno in določno navedel. Državni zbor tako ne izkaže niti poznavanja natančnega števila zakonov, ki jih novela DZ spreminja, kaj šele, da bi natančno predstavil vse pravne položaje, v katerih odpravlja ‘protiustavnost’, ki jo zatrjuje, ter z ozirom na katero uresničuje z ustavo priznano človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino.
Glede 4. odstavka 90. člena ustave je trebaopozoriti še na nevarnosti, ki bi jih široka razlaga te določbe (torej ne zožujoča, kakršno sicer narekuje dosedanja ustavnosodna praksa) prinesla za uveljavljena načela demokratične in pravne države. Nevarno in nesorazmerno bi bilo namreč, če bi pod pretvezo odprave protiustavnosti, ki morda velja za manjši del v zakon vključene materije (npr. take, katere odpravo protiustavnosti jasno nalaga neka odločba Ustavnega sodišča), Državni zbor v zakon vključil še veliko drugih sprememb, ki jih določba 4. odstavka 90. člena ustave ne pokriva. Na tak način bi namreč izigral načelo neposredne demokracije in kršil 2. odstavek 3. člena ustave. V takšnih primerih bi lahko prihajalo do položajev, ko bi zakonodajalec na osnovi interesov posameznih družbenih skupin izigraval voljo ljudstva. Zakaj ne bi pri odpravljanju določene neustavne norme s področja človekovih pravic zakonodajalec opustil razprave o vseh pravnih posledicah, ki jih posamezna nekritično in nepremišljeno pripravljena novela pomembnega zakona prinaša v povezavi z drugimi relevantnimi zakoni? Zakaj ne bi vključil še poljubnega števila drugih zakonodajnih vsebin, za katere potem ljudstvo ne bi imelo možnosti odločitve oz. referendumske izjasnitve? Zavoljo zaščite načela demokratičnosti bi moralo Ustavno sodišče pri interpretaciji 4. odstavka 90. člena ustave izhajati iz svojih dosedanjih stališč in ravnati zadržano. V nasprotnem primeru bo legitimiralo nepremišljenost Državnega zbora in si bo samo naložilo politično in materialno odgovornost za številne nepredvidljive posledice, ki jih bo prinesla novela DZ na vrsti pravnih in širših družbenih področij.
To lahko dodatno pojasnimo s primerjavo institutov zakonske in zunajzakonske skupnosti, kjer se kot tertium comparationis, zaradi katerega jim 53. člen Ustave sploh jamči posebno varstvo države, pokaže prav v njuni potencialni odprtosti za novo življenje. Prav potencialna reproduktivna funkcija dveh oseb različnega biološkega spola pojasnjuje, zakaj ju Ustava v 53. in 54. členuobravnava v povezavi z družino, materinstvom, očetovstvom ter otroki in mladino. To posredno potrjuje tudi določba 2. odstavka 54. člena Ustave, ki zahteva enake pravice za otroke, rojene v zakonski zvezi ali zunaj nje. Tem ustavnim določbam sledi tudi DZ, ki v 2. odst. 2. čl. določa, da družina zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo države, v 2. odst. 3. čl. pa, da je pomen sklenitve zakonske zveze v zasnovanju družine. Aktualna novela DZ ureditve v tem delu ne spreminja. Iz tega nedvoumno izhaja, da je država dolžna varovati družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarjati za to varstvo potrebne razmere. Glede na to da istospolna partnerstva prokreativnega potenciala nimajo, Ustava podobne odgovornosti zanje državi ne nalaga oziroma o LGBTQIA+ razmerjih niti ne govori. Zato je jasno, da pojmov »zakonska zveza« in »zunajzakonska skupnost« vseh možnih razmerij LGBTQIA+, ki jih po prepričanju lobija LGBTQIA+, ki je vsilil sprejem novele, ne vključujeta. Po našem prepričanju je zato protiustavno tudi povezovanje vseh možnih LGBTQIA+ razmerij, ki reproduktivnega potenciala po naravi stvari nimajo, z zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnostjo, ki ga imata zaradi biološke različnosti spolov. Novela skuša odpraviti objektivni in stvarno utemeljeni razlog, moški in ženski biološki spol, zaradi katerega sta obe obliki povezav sploh del ustavne materije.
Objektivni in stvarno utemeljeni razlog, zaradi katerega istospolna (in druga razmerja LGBTQIA+) pri nas ne sodijo v 53. člen Ustave, je utemeljen tudi v institutu priznanja očetovstva, ki je izvedljiv le za moža v zakonski zvezi, ne pa tudi za partnerja/ico istospolne partnerske skupnosti. Ustava v 53. členu uvaja pojma materinstvo in očetovstvo, ki predstavljata skupek odgovornosti in upravičenj, ki nastopijo v primeru rojstva otrok. Enako velja za skupni pojem starševstvo (roditeljska pravica) iz 54. člena ustave. Različnost spolov in omejenost zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti na dve osebi je tako iz povsem objektivnega in stvarno upravičenega razloga integralni sestavni del zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti iz 53. člena ustave, ki pa ga novela povsem neutemeljeno skuša odpraviti.
Zaradi navedenega je po našem trdnem prepričanju iz postopkovnih in vsebinskih razlogov na mestu zaključek, da je novela protiustavna. Zakon posega in spreminja definicijo oz. institut zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti, ki sta ustavni kategoriji in skladno z ustavo zamišljeni kot skupnost moškega in ženske. Tak vsebinski poseg v jasno definirano ustavno materijo, brez potrebne večine za spremembo ustave, pa ni dopusten. Novela po našem trdnem prepričanju predstavlja poskus vsebinske revizije ustave z navadnim zakonom. Če Ustavno sodišče s pristankom na zavrnitev razpisa referenduma o noveli to dopusti, bo s tem podprlo uveljavitev nevarnega precedensa, skladno s katerim bo pomen uveljavljenih in splošno razumljivih ustavnopravnih konceptov možno spreminjati z odločbami Ustavnega sodišča, navadnimi zakoni in brez preverjanja volje ljudstva.
Za ponazoritev lahko vzamemo primer 1. stavka v 1. odstavku 53. člena ustave, ki določa, da zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Omenjeni člen denimo nikjer neposredno ne določa, da sta zakonca vedno lahko le dva. Državni zbor bi z novelo lahko načeloma določil, da zakonsko zvezo lahko sklene poljubno število oseb, pa to v jezikovnem smislu ne bi bilo v izrecnem nasprotju z omenjeno določbo 53. člena ustave. V primeru dopustitve zavrnitve razpisa referenduma o noveli DZ bi Ustavno sodišče dalo legitimnost tovrstni praksi in si otežilo argumentacijski okvir za primer kontrole ustavnosti zakona, ki bi de lege ferenda morebiti skušal odpraviti omejenost zakonske zveze na dve osebi. Tako kot Državni zbor tokrat navaja, da želi odpraviti diskriminacijo ljudi, ki živijo v razmerjihLGBTQIA+, bi v prihodnje utegnil nasloviti morebitno ‘diskriminacijo’ bi- ali poligamno usmerjenih moških ter žensk v poliandriji ali celo v poliamoriji. Gre za obliki življenjskih skupnosti, ki ne obstajata zgolj v teoriji, ampak imata privržence in v praksi dejansko obstoječa taka razmerja. Verjamemo, da Ustavno sodišče zaradi svoje dolgoročne odgovornosti za ustavni razvoj v Republiki Sloveniji na zavrnitev razpisa referenduma o protiustavni noveli DZ zato ne bo moglo pristati, še posebej ne v imenu zasledovanja koristi otrok, kar bi moralo biti pri urejanju družinskih razmerij prvo in najpomembnejše vodilo.
Državni zbor z novelo DZ skuša v družinskih razmerjih postaviti svobodo odraslih pred otrokove pravice in koristi
Instituta zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti sta ali bi morala biti v prvi vrsti namenjena prav varstvu pravic in koristi otrok; da poznajo svoje starše in da jih ti vzgajajo in zanje skrbijo. Predmet varstva v družinskih razmerjih de lege lata v prvi vrsti namreč niso odrasle osebe, pač pa otroci. To v 53. in 54. členu priznava tudi ustava. Odrasli v družinskih razmerjih sami po sebi sicer uživajo ustavnopravna jamstva, kot sta svoboda sklepanja zakonske zveze in enakopravnost med zakoncema, vendar pa so pretežnega dela ustavnopravnih varoval deležni le v toliko, kolikor jih terja njihov materinski oz. očetovski položaj. Skladno s tretjim odstavkom 53. člena Ustave so posebne ustavnopravno varovane kategorije namreč družina, materinstvo in očetovstvo, kar implicitno vodi do zaključka, da je v okviru družine ustavnopravno najprej zavarovan položaj otroka; z izrecnim zagotovilom varovanja materinstva in očetovstva je namreč ustavnopravno zaščiteno tako razmerje obeh staršev do otroka kot tudi otrokovo razmerje do obeh staršev. Zadevni odločbi Ustavnega sodišča tega ne spreminjata.
Izhodišče ustavnopravnega varovanja družine je torej spoznanje, da je za otrokov skladni osebnostni razvoj najbolje, da ima ob sebi dobro mamo in dobrega očeta. Ustava s tem implicitno opredeljuje tudi otrokovo največjo korist.[8] Nenazadnje prav zaradi tega ustava državo zavezuje k prizadevanju za razmere, v kakršnih bodo otroci mamo in očeta imeli (prim. tretji odstavek 53. člena ustave). Vsa mogoča LGBTQIA+ razmerja odraslih oseb, ki tega otroku že po naravi stvari ne morejo zagotoviti, novela zato ne bi smela enačiti s skupnostjo, ki to otroku lahko omogoči. Nenazadnje tudi 2. odstavek 3. člena veljavnega Družinskega zakonika določa, da je družbeni pomen zakonske zveze v zasnovanju družine, torej v rojstvu skupnih otrok. Novela bi morala zato predvsem opredeliti konkretne oblike državnega varstva navedenih zaščitenih ustavnopravnih kategorij, ne pa da z odpravo različnosti spolov kot objektivne kvalifikatorne okoliščine skuša predrugačiti naravo in pomen zakonske zveze ter ustavnopravno zavarovanih vrednot materinstva in očetovstva.
V Koaliciji ‘Za otroke gre!’ smo prepričani, da so prav koristi otrok osnovni razlog in ustavnopravna vrednota, zaradi katere družina kot osnovna celica družbe zasluži in potrebuje posebno varstvo države. Koristi otrok so namreč tudi edini razlog, zaradi katerega zakon lahko določa možne omejitve ali celo odvzem pravice in dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke (prim. 1. odstavek 54. člena ustave). Navedene ustavnopravne razmisleke bi moral imeti zakonodajalec pred očmi pri vsakem preurejanju temeljnih družinskopravnih institutov. Zakonodaja zato ne more biti povsem indiferentna do različnih možnih oblik življenjskih skupnosti, v katerih naj bi odraščali otroci, ampak bi morala slediti temu, kar je skladno s splošnim prepričanjem in najširše sprejetimi vrednotami za otroka v izhodišču najbolje.
Sporna novela med drugim uvaja možnost, da otroke posvojita dva odrasla kateregakoli razmerjaLGBTQIA+, ki lahko nastane iz 100 spolov, za katere lobiLGBTQIA+, ki je vsilil sporno novelo, trdi, da obstajajo. Predlagatelji referenduma menimo, da je ta določba protiustavna, saj v celoti zanemari ustavno varovane položaje otrok, pri čemer se sklicuje na ‘golo’ enakost, ne da bi ta enakost imela za predmet katerokoli od pravic partnerjev v istospolnih zvezah. Pravica odraslega do posvojitve otroka namreč ne obstaja. Posvojitev je predvsem pravno urejen postopek iskanja najboljše možne koristi za otroka, ki bi sicer ostal brez ustreznega družinskega okolja. V tem postopku torej ne gre za pravice odraslih, pač pa za pravni postopek iskanjakoristi za otroka, ki je v danih razmerah najboljša in v katerem med posvojiteljem in njegovimi potomci in posvojencem in njegovimi sorodniki nastanejo enaka razmerja kot med sorodniki.[9]
Novela je tako prezrla, da je zveza ene ženske in enega moškega po svojem bistvu naravni, torej predpravni institut. Vloga prava z ozirom na odnose med ženskami in moškimi ali druge predpravne institute je v tem, da jih formalno prizna ter jim prilagodi pravno in administrativno ureditev, spodbuja njihovo uporabo s strani članov družbene skupnosti, ki to želijo, ter spodbuja prenos prepričanja v njihovo vrednost na bodoče generacije.[10] Nasprotno pa Državni zbor vsem državljankam in državljanom, ki že imajo otroke ali jih bodo načrtovali kadarkoli v prihodnosti, prek novele sporoča, da je državi popolnoma vseeno, ali imajo otroke in ali te otroke vzgajajo sami ali katerakoli drugi dve osebi kateregakoli od 100 spolovLGBTQIA+, ki naj bi obstajali po zatrjevanju lobijaLGBTQIA+. Prav tako tako mamam in očetom kot otrokom s tem država sporoča, da je za otroka vseeno ali ima mamo in očeta ali ne. Gre za radikalno rušenje materinske in očetovske odgovornosti v odnosu do otroka kakor tudi za nevaren vzgojni eksperiment popolnega uničevanje materinske in očetovske vzgojne in razvojne vloge, s tem pa tudi vzgojne in razvojne avtoritete. Zakaj bi otrok spoštoval in upošteval očeta in mamo, če pa mu država dopoveduje, da ju sploh ne potrebuje? To bo v družinska razmerja pri določeni starosti otrok ter ob tovrstni vzgoji v vrtcih in šolah privedlo do neznosnih razmer, za katere sploh ni nujno da bo obstajala individualna krivda na strani matere in očeta ali otroka, ampak bo šlo za dosledno izpeljavo koncepta radikalnega družinskega eksperimenta, ki ga uvaja sporna novela.
V takšni paradigmi, ki zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost pojmuje predvsem kot individualizirano medsebojno razmerje „dveh oseb“, odrasli lahko povsem svobodno oblikujejo in razdirajo partnerstva, od otrok pa se pričakuje, da se temu prilagajajo.[11] Zato smo v Koaliciji ‘Za otroke gre!’ trdno prepričani, da se domnevnega uresničevanja enakosti pred zakonom na način, da se odpravi različnost spolov kot objektivenin stvarno upravičen razločevalni element med raznimi oblikami življenjskih skupnosti, prav zavoljo sedanjih in prihodnjih generacij otrok ne da upravičiti. Menimo, da iz zadevnih ustavnih odločb ne izhaja dolžnost Državnega zbora, da z novelo DZ v zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost de facto integrira vsa mogoča razmerjaLGBTQIA+. To bi namreč pomenilo ustanovitev radikalno drugačnega, brezspolnega družbenega instituta brez kakršnihkoli referenc na področju skrbi in vzgoje otrok.[12]
Čeprav vemo, da družinsko življenje v praksi pogosto ni idealno, to ne more nitine sme biti razlog, da se država že na normativni ravni odpove zasledovanju najboljše možnosti.[13] Šlo bi za nedopustno odpravo družbene norme o odgovornem materinstvu in očetovstvu, in to na račun nesorazmernih tveganj za otrokove koristi. Vse to pa se odvija pod krinko, kot smo pokazali zgoraj, neutemeljene ustavnopravne retorike odpravljanja diskriminacije na osnovi spolov in spolnih usmerjenostiLGBTQIA+. V noveli DZ spremenjeni instituti družinskega prava tako ne le da so v nasprotju z ustavnopravnim pojmovanjem varovanja družine, ampak lahko celo spodkopljejo njegovo bistvo. „Ali je življenje otroka v eni ali drugi, morda tretji ali še kakšni obliki življenjske skupnosti v njegovo največjo korist, je vprašanje, ki je preveč usodno, da bi se z njim lahko igračkali v smislu dokaznega bremena, kot predlagajo zagovorniki pretvorbe družinskega prava. Ne glede na to pa je argument koristi otroka tak, da bo njegovo resnično prepričljivost mogoče oceniti šele ex-post facto, ko bodo posledice pretvorbe – pozitivne ali negativne – že znane.“[14] Takšno postopanje Državnega zbora je nevarno in meji na pravni voluntarizem. Če pravni cilji in vrednote niso legitimni in usklajeni s pravnim izročilom, s splošno sprejetim vrednostnim sistemom in z načeli pravne države, pravo lahko postane le slepo sredstvo za to, da se z njim uresničujejo ali pa vsaj hočejo uresničevati političnicilji, ki so izbrani samovoljno in so družbi vsiljeni.[15]
IV Protiustavnost novele DZ
Glede na to da je Ustavno sodišče odločilo, da je veljavna ureditev družinskopravnih razmerij, torej DZ in ZRIPS, protiustavna, mora v naslednjem koraku ugotoviti, ali sprejeta novela DZ konkretno ugotovljene protiustavnosti odpravlja na ustavno skladen način. Zgolj v primeru ustavnoskladne odprave neustavnosti bi z zavrnitvijo novele DZ na referendumu protiustavnost obstajala še naprej.[16]
Seveda pa je zgornji korak ustavnosodne ocene dopustnosti razpisa referenduma skrajno hipotetičen. Ustavno sodišče ga v praksi namreč niti ne bo moglo izvesti. Kot smo pokazali zgoraj, novela DZ horizontalno spreminja pravne posledice in pravne položaje v Družinskem zakoniku, kakor tudi drugih zakonov, ki jih Državni zbor niti ni navedel, kje šele natančno opredelil. Glede na to da ni natančno opredelil vseh pravnih položajev, v katerih naj bi novela odpravljala obstoječo protiustavnost, tudi Ustavno sodišče ne more ugotavljati, ali to v resnici počne na ustavnoskladen način.
V Koaliciji ‘Za otroke gre!’ smo tudi prepričani, da novela DZ veljavno ureditev družinskopravnih razmerij spreminja celo na protiustaven način in da bi njena morebitna uveljavitev imela protiustavne posledice. Na proceduralne neustavnosti, ki jih je Državni zbor zagrešil med postopkom sprejema novele DZ, in ki jih Ustavno sodišče ne bi smelo spregledati, smo pokazali že v II. poglavju.
Novela DZ v družinskih razmerjih – v nasprotju z zahtevami ustave – svobodi odraslih daje prednost predotrokovimi koristmi.[17] Možnost posvojitve otrok s strani vseh možnih razmerij LGBTQIA+ ter dodeljena pravica, da lahko razmerja dveh oseb LGBTQIA+ odločajo o rojstvu otrok, na široko odpira vrata zlorabam, ki bi lahko vodile do trgovine z otroki, zlasti v kontekstu t. i. nadomestnega materinstva. Ta in podobne dileme, ki jih sproža novela DZ, postavljajo vrsto vprašanj tudi za prihodnost varovanja pravice do poznavanja svojega izvora[18], ki je varovana s 35. členom ustave in katere pomen je Ustavno sodišče obrazložilo v odločbi št. U-I-30/12-12, dne 18. 10. 2012.
Novela DZ bi v primeru uveljavitve ustvarila položaj, v katerem bi bila posameznikom v določenih poklicih lahko kršena pravica do ugovora vesti iz 46. člena ustave. V mislih imamo npr. matičarje, uslužbence centrov za socialno delo, vzgojiteljice v vrtcu, učiteljice v šoli, šolske psihologinje, socialne delavke itn. Glede na to da Državni zbor hkrati z novelo DZ ni predlagal ustreznega zakona, ki bi uredil možnost učinkovitega uresničevanja pravice do ugovora vesti, bi z uveljavitvijo novele nastopilo protiustavno stanje.
Več kot očitno je, da Državni zbor vseh možnih praktičnih posledic svojega poseganja v družinska razmerja ni premislil. Tak pristop razumemokot normativno eksperimentiranje na otrocih, saj so njegove posledice predvidljive glede na izkušnje iz drugih držav, ki so uvedle podobne ureditve, in v mnogih primerih tragične, z nepopravljivo škodo za otroke in celotne družine.
Protiustavnosti iz naslova kršitve načel pravne države, zlasti načela določnosti zakona
Protiustavnost novele DZ je tudi v tem, da in abstracto izenačuje pravni položaj različnih življenjskih skupnosti dveh oseb tudi vseh mogočih razmerijLGBTQIA+, ki lahko nastanejo iz domnevnih 100 spolov, za katere vplivni lobiLGBTQIA+, ki je vsilil sporno novelo, trdi, da obstajajo, in to ne le v Družinskem zakoniku ampak v vseh zakonih.[19] Težava tega pristopa je, da obstaja vrsta zakonskih določb, tako v okviru Družinskega zakonika kot v okviru različnih področnih zakonov, ki urejajo konkretne pravne posledice zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti, ki so bile določene še preden je Državni zbor omenjenima institutoma z novelo DZ skušal spremeniti pomen. Državni zbor na ta način tvega, da bodo posamezne pravne posledice nastale tudi na področjih, na katerih jih izrecno ni predvidel, da bodo te v posameznih primerih neželene in da bo zaradi tega v praksi prihajalo do težav pri uporabi zakonov.
Če Državni zbor kot zakonodajalec želi zaradi dejstva, da dve osebi živita v eni od možnih življenjskih skupnosti, vzpostaviti pravne posledice npr. na področju družinskega ali stanovanjskega prava ali na področju zdravljenja neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo ali na področju protikorupcijske zakonodaje itn., bi bilo v skladu z načeli pravne države, zlasti z načelom določenosti v zakonu, trebakonkretne pravne posledice ustrezno zapisati v posamezne zakone in zagotoviti, da te niso kontradiktorne. Državni zbor se je v noveli DZ temu izognil ter v celoti zanemaril vprašanje pravne relevantnosti, ki jo ima spol kot objektivna okoliščina tako na področju družinskega prava kakor tudi na različnih drugih področjih pravnega urejanja. Pri tem ga niso vodili tehten premislek posameznih zakonodajnih rešitev ter legitimne ambicije po zagotavljanju enakopravnosti spolov, ampak ideologija o enakosti spolov.
Celo pred štiridesetimi leti, v času enopartijske diktature, tedanji zakonodajalec ob pripravi in sprejemanju ZZZDR ni na mah terin abstracto izenačil zakonske zveze in zunajzakonske zveze v vseh zakonih: „Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, ima zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna; na drugih področjih pa ima taka skupnost pravne posledice, če zakon tako določa.“[20] Skladno s tem določilom je bila zunajzakonska skupnost v področno zakonodajo vključena s premislekom in od primera do primera ter ni bila vedno in povsod v celoti izenačena z zakonsko zvezo.
Državni zbor z novelo DZ ni izbral takšnega pristopa, ki bi bil skladen z načeli pravne države. Nasprotno. Že v izhodišču se je postavil na zmotno stališče, češ da je sprejeta novela pravzaprav edina ustavnoskladna ureditev družinskih razmerij, ki jo ima kot zakonodajalec na voljo. Gre za nepremišljen pristop, ki ob problemih, na katere smo na več mestih opozorili že zgoraj, prinaša tudi velika tveganja za pravno varnost. Ta se kažejo tako v okviru Družinskega zakonika, kakor tudi v posameznih področnih zakonih, kjer osebna okoliščina spola z vidika pravnih posledic ni irelevantna in obstoječa pravna ureditev to tudi upošteva. Razpravi o teh vprašanjih se je zakonodajalec medzakonodajnimpostopkomv celoti skušal izogniti, tezo o domnevno edino pravilnem abstraktnem in horizontalnem zakonodajnem pristopu pa je izrabil kot alibi za opustitev tehtnega razmisleka.
To je med drugim privedlo do kontradiktornih zakonskih določb in protiustavnih pravnih posledic. Za izhodišče nadaljnje obrazložitve lahko vzamemo določbo novele, ki spreminja prvi odstavek
3. člena Družinskega zakonikana način, da omogoča sklenitev zakonske zveze vsem mogočim razmerjemLGBTQIA+, ki lahko nastanejo iz domnevno 100 spolov, kot trdijo predstavniki vplivnega lobijaLGBTQIA+. Verjetno se je mogoče strinjati, da se osebam v istospolnih in tudi mnogih drugih t.i. razmerjih LGBTQIA+ po naravi stvari skupni otroci ne morejo roditi. Drugi odstavek 3. člena Družinskega zakonika pa določa, da je družbeni pomen zakonske zveze v zasnovanju družine (torej v rojstvu skupnih otrok). V primeru uveljavitve novele DZ bi torej člen zakona, ki bi omogočil sklepanje zvezLGBBTQIA+, slednjim tudi (A) bodisi odrekel vsakršen družbeni pomen, bodisi (B) vzpostavil pravno podlago za zahteve istospolnih zakoncev ali zunajzakonskih parov za priznanje dodatnih pravic, na podlagi katerih bi na takšen ali drugačen način lahko zasnovali družino. Prav tako bi za vsa mogoča LGBTQIA+ razmerja veljal 57. člen Družinskega zakonika: »Zakonca svobodno odločata o rojstvu otrok. Do skupnih otrok imata enake pravice in obveznosti.« Kako bosta dve osebi, ki ne moreta imeti otrok, svobodno odločali o rojstvu otrok? V tujini, v državah, kjer so uveljavili tak zakon, kot je sporna novela DZ, to razumejo kot pravico teh oseb do umetne oploditve ter trgovine z otroki oz. t.i. nadomestnega materinstva.
Ad A: V Koaliciji ‘Za otroke gre!’ ne verjamemo, da zakon lahko vzpostavi enakosti tam, kjer je v naravi ni; quod natura non dat, lex non praestat. Če bi Državni zbor hotel biti dosleden in spoštovati načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, bi moral vztrajati pri tem, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine in ohraniti različnosti spolov kot predpostavko zakonske zveze. Takšno rešitev podpiramo tudi v Koaliciji ‘Za otrokegre!’. V nasprotnem primeru pa bi moral Državni zbor odkrito priznati, da je treba dodatno poseči v Družinski zakonik ter zakonskim zvezam odreči obstoječi zakonsko priznani družbeni pomen. Če je osrednji namen novele DZ omogočiti sklepanje t.i. »zakonskih zvez« LGBTQIA+in vzpostaviti enakost pred zakonom v skladu s 14. členom ustave, potem je nerazumljivo, da zakon v luči iste ustavne določbe družbeni pomen zadrži zgolj za tradicionalne zakonske zveze? Gre za popolno nedoslednost: če je Državni zbor v resnici želel doseči enakopravnost, potem bi tudi družbeni pomen zakonske zveze moral opredeliti na način, da t.i. LGBTQIA+ »zakonske zveze« ne bi bile izključene;če pa vztraja pri tem, da je družbeni pomen zakonske zveze v zasnovanju družine, kar. kot rečeno. podpiramo, pa ne bi smel odpraviti različnosti spolov kot predpogoja sklenitve veljavne zakonske zveze, saj sicer odpira vrata različnim oblikam trgovanja z otroki, kar je poznano iz držav, ki so uzakonile tovrstno zakonodajo.
Po našem trdnem prepričanju 14. člen ustave Državnemu zboru ne nalaga dolžnosti, da LGBTQIA+ razmerja izenači z raznospolnimi na način, da ukine zakonsko zvezo žene in moža in zunajzakonske skupnosti ženske in moškega. Vsekakor pa mu 14. člen ustave nalaga, da pri novem normativnem urejanju družbenih razmerij ne ustvarja novih neenakosti. Državni zbor pa je v konkretnem primeru, ko gre za istospolne skupnosti, povzročil prav to.
Ad B: Druga, še bolj problematična posledica kontradiktornosti, ki jo prinaša novela DZ, pa je v tem, da odprava različnosti spolov kot predpogoja za sklenitev zakonske zveze v povezavi z možnostjo posvojitve otrok s strani različnih razmerijLGBTQIA+ (ki lahko nastanejo iz domnevnih 100 spolov, ki obstajajo po prepričanju vplivnih aktivistovLGBTQIA+) ter vrsto novih pravnih praznin ponuja podlago za zahteve oseb, ki živijo v razmerjih LGBTQIA+ po priznanju dodatnih pravic, v smeri »pridobivanja otrok«, ki so tudi že znane iz raznih delov sveta.[21]
Kako lahko novela DZ odpravlja različnost spolov kot predpogoj za sklenitev zakonske zveze in uvaja možnost posvojitve otrok s strani vseh mogočih LGBTQIA+ razmerij, Družinski zakonik pa v tretjem odstavku 4. člena določa, da starševska skrb pripada skupaj obema staršema? Kaj če se otrok rodi v transseksualni, queer ali aseksualni zvezi? Zakon ne ureja potencialnih konkurenčnih starševskih upravičenj očeta otroka na eni strani nitizakonske partnerice matere otroka na drugi strani. 57. člen Družinskega zakonika določa le, da imata zakonca do otrok enake pravice in dolžnosti. Tudi prvo poglavje tretjega dela Družinskega zakonika, ki ureja vprašanje ugotavljanja očetovstva in materinstva, nima nikakršnih določb, ki bi bile uporabne za primere otrok, rojenih v LGBTQIA+ razmerjih. Tako 113. člen Družinskega zakonika določa, da za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po prenehanju zakonske zveze, velja mož otrokove matere. Bo skladno z novelo DZ torej ali partnerica, queer ali transseksualna oseba matere otroka veljala tudi za otrokovega očeta? 114. člen Družinskega zakonika določa, da za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Kakšna bo porazdelitev pravnih upravičenj partnerice, queer osebe ali transosebe, ki živi v zvezi z otrokovo materjo na eni strani, ter biološkega očeta, ki bo otroka priznal ali dosegel ugotovitev očetovstva s sodno odločbo, na drugi strani?
Ustava v 55. členu govori, da je odločanje o rojstvih „svojih otrok“ svobodno. Iz tega člena ustave nedvoumno izhaja ustavna norma, da ima otrok mamo in očeta, saj ustava izrecno opredeljuje »svojih« otrok. Otrok pa je v tem pogledu lahko razumljen le kot otrok matere in očeta. Upoštevaje novelo DZ pa skladno s 57. členom Družinskega zakonika zakonca svobodno odločata o rojstvu „otrok“. Besede „svojih“ v Družinskem zakoniku ni več, kar je ob predpostavki, da zakonsko zvezo sestavljata osebi različnega spola, po svoje logično in samoumevno. Vendar pa je Državni zbor z novelo DZ postavil pravno ureditev nad naravno ter s tem tvega, da bo duh dokončno ušel iz stekleničke ter sprožil plaz zahtev po priznanju novih »pravic«, ki ne le da ne bodo imele opore v naravnemu redu, ampak bodo nevarno izzvale meje, ki jih postavlja kazensko pravo ter, kar je najpomembneje, bodo zelo nevarne za otroke. Razmisleka, kaj to pomeni z vidika veljavnega pravnega reda in prevladujočih vrednot v družbi, Državni zbor ni opravil. Sprejemanje zakona po hitrem postopku pa je onemogočilo, da bi bili tudi ljudje ustrezno seznanjeni z dilemami in nevarnostmi, ki jih de lege ferenda prinaša novela DZ.
Kako denimo razumeti določbe Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju ZZNPOB),[22] kjer je s pojmoma zakonska zveza in zunajzakonska skupnost nedvoumno mišljena raznospolna oblika skupnosti? Skladno s 1. členom ZZNPOB ureja zdravstvene ukrepe, s katerimi se ženski in moškemu pomaga pri spočetju otroka in se jima tako omogoči uresničevati svobodo odločanja o rojstvih svojih otrok. Skladno z 2. odstavkom 5. člena sta do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) upravičena moški in ženska, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti in ki, glede na izkušnje medicinske znanosti, ne moreta pričakovati, da bi dosegla zanositev s spolnim odnosom, in jima ni mogoče pomagati z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti. Zakonodajalec ni opravil razmisleka, ali bo v luči odprave spola kot predpostavke veljavne sklenitve zakonske zveze prišlo do zahtev po spremembi kroga upravičencev do OBMP. Sicer je za sedaj jasno, da je ZZNPOB namenjen zdravljenju neplodnih raznospolnih parov, vendar je povsem utemeljeno pričakovati, da bi v primeru uveljavitve novele DZ prišlo tudi do zahtev po spremembi namena ZZNPOB. Tako kot zagovorniki novele potrebo po izenačitvi vseh mogočih razmerij LGBTQIA+ z raznospolnimi utemeljujejo s 14. členom ustave, bodo v naslednjem koraku, ob sklicevanju na isti člen ustave, lahko zahtevali tudi možnost oploditve v vseh mogočih razmerjihLGBTQIA+, kar se v nekaterih državah že dogaja, čeprav je jasno, da ne gre za ustavno pravico, ampak za postopek zdravljenja neplodnosti raznospolnih parov.[23] V določenih krogih te zahteve že dlje časa obstajajo. Ljudstvo jih je v letu 2001 na referendumu sicer zavrnilo, a prizadevanja za spremembo namena in kroga upravičencev OBMP s strani nekaterih političnih in interesnih skupin tečejo dalje.[24]
Če bo pravni red z novelo DZ prezrl naravne razlike med obema spoloma, lahko v naslednjem koraku povsem utemeljeno pričakujemo zahteve s strani moških, ki se bodo z vidika možnosti za rojstvo lastnega otroka v primerjavi z ženskami počutili diskriminirane. Veljavni 7. člen ZZNPOB sicer določa, da do OBMP ni upravičena ženska, ki namerava otroka po rojstvu odplačno ali neodplačno prepustiti tretji osebi (nadomestno materinstvo). Toda, ali ta določba še sodi v ustavnopravni red, kjer naravne omejitve, ki nam jih postavlja spol kot objektivna okoliščina, niso nad pravom, ampak so mu podrejene? Gre za radikalni protiustavni voluntarizem na škodo otrok, ki postajajo predmet nevarnega eksperimenta države z njimi.
Kršitve osebnostnih pravic otrok
Vse navedene dileme, ki jih sproža novela DZ, postavljajo vrsto vprašanj tudi za prihodnost varovanja pravice do poznavanja svojega izvora, ki je varovana s 35. členom ustave. Varuje jo tudi 7. člen Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP),[25] ki določa, da ima otrok po možnosti pravico, da pozna svoje starše in da ti skrbijo zanj ter da ohranja svoja družinska razmerja in svojo identiteto brez nezakonitega vmešavanja (7. in 8. člen).[26] Ta jamstva implicirajo, da država prizna in podpira trajno življenjsko skupnost ženske in moškega, pri nas torej zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost, ki sta edini, ki skušata v osebah raznospolnih partnerjev, matere in očeta, združiti biološko, socialno in pravno dimenzijo starševstva. Največji družbeni pomen obeh institutov je prav v tem, da skušata vsakemu otroku takoj zagotoviti navzočnost, skrb in odgovornost dveh oseb različnega spola, ki sta omogočila njegovo rojstvo, v primeru kasnejše smrti enega ali obeh staršev pa tudi ustrezna dednopravna in druga socialna upravičenja. S tega vidika gre pri zakonski zvezi in pri zunajzakonski skupnosti, kakor tudi pri veljavni ureditvi postopka posvojitve za institute, ki v največji meri skušajo realizirati otrokove osebnostne pravice in so v normativnem in praktičnem smislu verjetno najpomembnejše varovalo teh pravic.[27] Slednje je po mnenju Koalicije ‘Za otroke gre!’ v primerih, ko otroci odraščajo v okviru razmerjihLGBTQIA+, bistveno teže zagotoviti. »Stalni ugovor, da tudi sicer številni otroci ne odraščajo v idealnih družinah, tega ne more spodbiti«.[28]Kako bo npr. odraščal otrok v skupnosti oziroma razmerju, kjer bosta npr. odrasla člana razmerja nenehno prehajala iz spola v spol ali pa ga poljubno vsake toliko časa menjavala? Tak otrok bo upravičeno za vse probleme, ki jih bo imel v življenju, tožil državo, ki ga je potisnilav življenje v takem razmerju.
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-30/12-12, dne 18. 10. 2012, poudarilo, da iz osebnostnih pravic iz 35. člena ustave za posameznika izhajata upravičenji, da vsakdo pozna identiteto svojih naravnih staršev in da s tožbo ustvari pravno priznano starševsko razmerje med seboj in naravnimi starši. Pravica do poznavanja svojega izvora ne preneha niti po smrti domnevnega očeta. Skladno s 127. členom Družinskega zakonika se pravila o ugotavljanju očetovstva smiselno uporabljajo tudi za ugotavljanje materinstva. Pravici do poznavanja lastnega izvora zato ne morejo stati na poti niti druge okoliščine, ki bi izhajale iz zgoraj omenjenih primerov, ki jih nakazuje novela DZ s tem, da ponuja podlago za zahteve po dodatnih pravicah, skladno s katerimi bi posamezna zakonska ali zunajzakonska istospolna partnerja prišla do otroka.
Nenazadnje je Ustavno sodišče v zadevni odločbi izrecno poudarilo, da interesi otroka, varovani s 35. členom ustave, pretehtajo nad interesi pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskih razmerij. V tem smislu smo v Koaliciji ‘Za otroke gre!’ prepričani, da so jamstva, ki jih 35. člen ustave zagotavlja otrokom, močnejša od interesov odraslih. Ti sicer v okviru razpoložljivih pravnih institutov lahko poljubno urejajo medsebojna razmerja, vendar pa pravni red ne sme dopustiti, da bi v imenu svojih interesov in želja ogrožali uresničevanje pravice otroka, do poznavanja svojega izvora. V tem smislu bi moral pravni red pravice otroka iz 35. člena ustave tudi učinkovito ščititi in zagotoviti takšno ureditev družinskih razmerij, ki bodo to podpirala, ne pa da prek novele DZ počne prav nasprotno.
Utemeljenost naših stališč izhaja tudi iz primerjalnega prava. Evropska konvencija o človekovih pravicah(EKČP) denimo v primeru X. Y. in Z. proti Združenemu kraljestvu ni ugotovil kršitve 8. člena EKČP s strani britanskih pristojnih organov, ki so zavrnili registracijo transseksualne ženske kot očeta otroka, ki ga je rodila s pomočjo biomedicinsko oploditve. S tem je posredno potrdil, da bi bila morebitna registracija socialnega očeta otroka kot njegovega biološkega očeta pravzaprav poseg v pravico otroka do poznavanja lastne identitete, saj v tem primeru otrok ne bi imel nikakršne možnosti za seznanitev s pravimi informacijami glede svoje identitete. Sodišče je s tem odločilo, da pravica do spoštovanja zasebnosti in družinskega življenja ni uporabna v transseksualnih odnosih,ampakje potrdilo odločitev Združenega kraljestva, da je le biološki oče lahko priznan kot oče otroka, ne pa ženska transseksualka, ki je sicer otrokova biološka mati, a v njunem odnosu igra vlogo socialnega očeta.[29]
Zelo podobno je tudi stališče nemškega ustavnega sodišča, ki je v zadevi št. 3295/07 odločilo, da je upravičeno otrokom dodeliti njihove biološke starše tako, da njihov izvor ni v nasprotju z biološkim materinstvom in biološkim očetovstvom. S tem je zagotovljeno, da ima otrok, četudi njegovi starši pred ali po njegovem rojstvu spremenijo spol, v pravnem smislu v vsakem primeru tako mamo kot očeta.[30]
Družinska razmerja so torej lahko bistveno kompleksnejša, kot si očitno to predstavlja Državni zbor. Sporočilo judikature, ki jo ponuja primerjalno pravo, je, da je otroke v okviru družinskih razmerij v pravnem smislu trebaobravnavati kot samostojne osebe, ki imajo – izhajajoč iz zasledovanja otrokove koristi – tako v mednarodnem kot v nacionalnem pravu tudi lastne vsebinske in procesne pravice. Kadar te pravice pridejo v konflikt s pravicami njihovih bioloških, pravnih ali socialnih staršev, pa je praviloma trebaprednost dati otrokovim pravicam. Tako je na mestu sklep, da je de lege ferenda z vidika otrokovih koristi trebakrepiti zavedanje o otrokovih lastnih pravicah, med katerimi je tudi pravica do poznavanja identitete, in jim v okviru družinskih razmerij – tako na normodajni ravni, kot v okviru sodnih ali upravnih postopkov – dajati prednost pred pravicami in svoboščinami odraslih. Odgovornost države na področju urejanja družinskopravnih razmerij se zato ne more izčrpati že z zagotavljanjem svobode na področju razvoja posameznikove osebnosti prek vstopanja v različne oblike partnerskih razmerij, ampak mora ob tem skrbeti tudi za ustrezno krepitev odgovornega starševstva. Na tem področju pa novela DZ ne odpravlja nikakršnih protiustavnosti, pač pa z ozirom na veljavni pravni red ne le ne prinaša nikakršnega napredka, ampak predstavlja korak nazaj ter izpostavlja otroke radikalnemu eksperimentu, ki je nevaren za njihovo vzgojo, razvoj, psihično in fizično zdravje.
Več kot očitno je, da Državni zbor vseh možnih praktičnih posledic svojega poseganja v družinska razmerja ni premislil. Pravica otroka, da pozna svoje starše, bo lahko povsem izvotlena, če bo otrok npr. odraščal v poljubnem razmerjuLGBTQIA+, v kateremmu partnerja ne bosta razkrila njegovega izvora (morda tudi zaradi protipravnega načina ‘pridobitve’ otroka). Zanemaril je določbo tretjega odstavka 53. člena ustave, ki državi nalaga, da varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Ta pa po trdnem prepričanju Koalicije ‘Za otroke gre!’ ponuja zelo jasen odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje konkurenčnih upravičenj iz naslova naravnega in funkcionalnega starševstva. Kot smo že pojasnili, namreč sledi tradicionalnemu pojmovanju družine, kjer so medsebojna razmerja članov po naravi stvari bolj jasna, trajna in stabilna, medtem ko novela DZ spreminja družinskopravne institute na način, da uvaja nove, ki elementov jasnosti, trajnosti in stabilnosti nimajo. Posledice takšnega pristopa so nepredvidljive, vsekakor pa bi jih na takšen ali drugačen način morala reševati upravna in sodna praksa.[31]
Kršitev pravice do ugovora vesti
Novela DZ krši tudi 46. člen ustave, skladno s katerim bi Državni zbor ob sprejemu zakona, ki je v očitnem nasprotju z verskimi prepričanji pripadnikov najbolj razširjenih veroizpovedi v Sloveniji, moral razmisliti o možnosti učinkovitega uresničevanja pravice do ugovora vesti. S trenutkom uveljavitve novele bi se za zaposlene na različnih področjih njihovo dosedanje delo namreč spremenilo na način, ki ni skladen z njihovim verskim ali moralnim prepričanjem. Najbolj tipičen primer takšnih uslužbencev so matičarji in zaposleni na centrih za socialno delo. Zakonodajalec bi moral to upoštevati in se na podlagi resnega premisleka odločiti, ali velja zadevne spremembe družinske zakonodaje pospremiti tudi z ustrezno zakonsko ureditvijo ugovora vesti za posamezne poklice. To nalogo je v celoti opustil in s tem verjetno marsikomu otežil ali onemogočil normalno nadaljnje odpravljanje dosedanjega dela ter s tem povsem izvotlil pomen 46. člena Ustave.
V primeru pristanka na zavrnitev razpisa referenduma, ki edini še lahko prepreči uveljavitev vseh navedenih in nenavedenih protiustavnosti, bi odgovornost za to neposredno prevzelo tudi Ustavno sodišče. Zato verjamemo, da na zavrnitev razpisa referenduma ne bo pristalo in da tako ne bo preprečilo, da o teh dilemah steče široka družbena razprava. Prepričani smo, da morajo biti ljudje seznanjeni z vsemi kratkoročnimi in srednjeročnimi nevarnostmi, ki jih novela DZ prinaša. Zato je tudi povsem prav, da v danih razmerah v končni fazi zakonodajnega postopka vlogo zakonodajalca prevzame ljudstvo in o uveljavitvi novele DZ odloči na referendumu.
V (Ne)sorazmernost morebitnega posega v pravico do referenduma
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-II-1/15 z dne 28. 9. 2015 (Uradni list RS, št. 80/15, in OdlUS XXI, 5) v identičnem primeru že odločalo in dovolilo referendum. Sprejeta novela ZZZDR je bila vsebinsko enaka, kot je sporna novela DZ, za katero je Koalicija ‘Za otroke gre!’vložila referendumsko pobudo. Prav tako je bila 28. 9. 2015 enaka kot sedaj tudi ustavna ureditev referenduma. Ustavno sodišče je torej v enakem primeru leta 2015 odločilo, da je referendum dopusten. S spremembo oz. de facto razveljavitvijo omenjene ustavne odločbe iz leta 2015 bi ustavno sodišče sprožilo nevarno prakso, po kateri bi lahko različne ali pa tudi enake sestave ustavnega sodišča spreminjale in razveljavljale svoje odločitve oz. v enakih primerih odločale različno. To bi pomenilo katastrofo za pravno varstvo, saj bi bila grobo poteptana pravica do enakega varstva pravic, ki jo določa 22. člen ustave. Ustavno sodišče zato, če noče porušiti pravne varnosti in s tem povzročiti daljnosežnih katastrofalnih posledic za pravno varstvo v Republiki Sloveniji, ne more leta 2022 odločiti drugače kot v enakem primeru leta 2015, kar pomeni, da mora dovoliti družinski referendum za zaščito družin in otrok, za katerega je pobudo vložila Koalicija ‘Za otroke gre!’s podporo 30.600 podpisnic in podpisnikov.
V primeru, da bo Ustavno sodišče vendarle presodilo, da so vse določbe, ki jih horizontalno spreminja novela DZ, protiustavne, in da novela te protiustavnosti odpravlja na ustavnoskladen način (v Koaliciji ‘Za otroke gre!’ iz zgoraj navedenih razlogov v to sicer ne verjamemo), potem bov okviru zadnjega koraka ustavnosodne ocene dopustnosti razpisa referenduma moralo izvesti še strog test sorazmernosti. Ustavno sodišče si je že z odločitvijo v zadevi št. U-I-47/94 z dne 19.1.1995naložilo, da je v okviru presoje ustavne dopustnosti referenduma treba oceniti, ali bi bile z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve zakona res prizadete tako pomembne ustavne pravice, da bi bilo zaradi tega dopustno poseči v ustavno pravico do referendumskega odločanja.[32] Gre torej za tehtanje, katerim ustavnim vrednotam je v konkretnem primeru trebadati prednost.[33]
V.a Morebitna prepoved referenduma ne bi zasledovala legitimnih ciljev
V okviru testa sorazmernosti se kot prvo zastavlja vprašanje legitimnih ciljev, ki bi Ustavno sodišče lahko vodili do odločitve o prepovedi zakonodajnega referenduma o noveli DZ.[34] Argumenti, ki jih zagovorniki sprejete novele navajajo v podporo svojih stališč, so pravzaprav enaki argumentom iz obdobja razprav o Družinskem zakoniku in v glavnem zasledujejo tri medsebojno povezane cilje; prvi se opira na tezo o zaščiti manjšine, češ da o njenih pravicah večina ne sme odločati na referendumu, drugi govori o zaščiti javnega interesa, tretji pa straši pred javnim diskurzom v okviru predreferendumske kampanje, v katerem naj bi zlasti nasprotniki novele DZ, tudi po prepričanju Vlade Republike Slovenije, spodbujali k neenakopravnosti na podlagi spolne usmerjenosti ter širili nestrpnost in razpihovali sovraštvo.[35] V Koaliciji ‘Za otroke gre!’ odločno zavračamo legitimnost vsakega od navedenih ciljev.
Ne večina o pravicah manjšine, ampak večina o varstvu nemočnih otrok na predlog šibkejšega v političnem procesu
Predlagateljev argument, češ da bo na referendumu večina odločala o pravicah manjšine, po prepričanju Koalicije ‘Za otroke gre!’ v vsebinskem smislu izhaja iz napačnih predpostavk. Istospolne skupnosti po nobenem mednarodnem dokumentu nimajo priznanega statusa manjšine, ki bi morala biti deležna posebnega varstva. Če pa govorimo o manjšini, ki je potrebna posebnega varstva, pa smo že zgoraj izčrpno utemeljili, da manjšino v konkretnem primeru predstavljajo otroci,ne istospolno usmerjeni odrasli. Referendum zato predstavlja demokratično sredstvo, da večina zavaruje manjšino – otroke, ki so sicer nemočni, saj v demokratičnem procesu in pri uresničevanju pravic (še) ne morejo sodelovati. Referendum bi pomenil uresničitev ne le pravice do zakonodajnega referenduma iz 90. člena in pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena ustave, ki sta eni od najbolj temeljnih demokratičnih in ustavnih pravic, ampak tudi izpolnitev dolžnosti varstva otrok, družine in materinstva, ki jo državi nalaga ustava v 53. členu.
Argument, da bi večina odločala o pravicah manjšine, je tudi sicer izrazito politično nekorekten in zavajajoč. Kako odloča Državni zbor? Z večino. Kako odloča Ustavno sodišče? Z večino. Edino ljudstvo kot ustavni nosilec oblasti pa o najpomembnejših vprašanjih družbe, interesov otrok in vrednot, ne bi smelo odločati z večino. Gre za sprevrženo nedemokratično elitistično logiko.
Poleg tega se pojem večine v konkretnem primeru predstavlja kot moč oziroma prevlada, čeprav se v našem primeru nanaša na šibkejše v političnem procesu. Novelo DZ namreč podpira vladajoča koalicija v državnem zboru, pobudnik zahteve za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma pa je Koalicija ‘Za otroke gre!’, ki jo sestavljajo civilno družbene organizacije ter državljanke in državljani brez vzvodov politične moči.[36] Pobudniki referenduma predstavljamo šibkejšo stran tudi v smislu možnosti za javno delovanje, saj ima vladajoča koalicija in njej naklonjene organizacije mnogo več in boljše možnosti predstavljanja svojih stališč v javnosti ter tudi proračunska sredstva v ta namen, ki jih v Koaliciji ‘Za otroke gre!’ nimamo. Da predstavljamo šibkejšo stran z ozirom na možnosti posredovanja svojih stališč javnosti, potrjuje tudi izrazita naklonjenost največjih množičnih medijev v državi, ki jo ob tej temi uživajo zagovorniki interesov organizacij LGBTQIA+ ter finančna podpora iz davkoplačevalskih virov, ki so je organizacije istospolno usmerjenihv nasprotju sKoalicijo’Za otroke gre!’ že vrsto let deležni s strani različnih državnih institucij.[37]
Institut referenduma v rokah manjšinskih političnih in interesnih skupin namreč funkcionira kot nekakšna pravica veta.[38] Na referendumu ne bo večina odločala o pravicah manjšine, ampak bo šlo za preverjanje skladnosti razumevanja zakonske zveze, družine in otrokovih koristi s strani vladajoče koalicije na eni in s strani volilnega telesa na drugi strani. Šlo bo skratka za vprašanje uspeha ali neuspeha veta šibkejših v političnem procesu. Kot bi se lahko izognili že referendumu o Družinskem zakoniku, bi se tudi referendumu o noveli DZ zlahka izognili, „če bi v najširšem političnem procesu, ki ne vključuje le političnih strank, ampak tudi civilno družbo, prevladal korekten politični dialog na temelju strpnosti in iskanja kompromisov, ki bi vsaki od udeleženih političnih in interesnih skupin omogočil vsaj minimalno uresničitev njenih interesov“.[39] Tako pa se je vladajoča koalicija vedla, kakor da lahko počne, kar hoče, ne glede na legitimne in utemeljene interese, ki so jih izpostavljali ne le člani Koalicije ‘Za otroka gre!’, ampak tudi mnogi drugi. Privedla je do tega, da je logika moči in hitrosti prevladala nad logiko argumentov in s tem svoje vsiljene posege v temeljne institute družinskega prava na našo veliko žalost izpostavila testu legitimnosti, ki ga v tej fazi lahko opravi le še ljudstvo na referendumu. Ob tem je zelo zanimivo, da se stranke, ki so dobile večino glasov na zadnjih parlamentarnih volitvah, bojijo ljudskega glasovanja.
Interesi oseb, ki živijo v razmerjih LGBTQIA+ niso tudijavni interes, medtem ko je zagotavljanje pravic otrok dolžnost države
Po našem prepričanju obstajata dva medsebojno različna, a komplementarna načina prizadevanj države za uresničevanje otrokove koristi v okviru družinskih razmerij. Prvi je preventivne narave in predstavlja zaščito, ohranjanje in trajnost družbenih institutov, ki sta se vzgodoviniin menjavanjugeneracij izkazala kot dobra za otroke, torej heteroseksualne zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti. Drugi predstavlja korektiv prvemu, je kurativnega značaja in obsega skupek pravnih, socialnih in drugih vsebinskih in postopkovnih jamstev, ki jih država zagotavlja vsakemu otroku ne glede na njegove osebne okoliščine in osebne okoliščine njegovih staršev. Zgolj prek hkratnega prizadevanja v okviru obeh navedenih načinov je možno maksimizirati dobrobit sedanjih in prihodnjih generacij otrok. Večji je uspeh v okviru prvega, manjša je potrebapo prizadevanjih v okviru drugega načina. Država prizadevanj v okviru prvega, preventivnega načina na normativni ravni ne bi smela opuščati. Čeprav se otroci ne rodijo v vseh zakonskih zvezah in zunajzakonskih skupnostih, bi morala zasledovati cilj, da čim več otrok odrašča v razmerah, ki so zanje v izhodišču najboljše, torej ob dobri mami in dobrem očetu. Nikakor ne more biti v javnem interesu, da se z uveljavitvijo novele DZ država prvemu načinu že na normativni ravni odreče. Prav tako ne more biti v javnem interesu morebitna dopustitev zavrnitve razpisa referenduma, ki navedeno še lahko prepreči.
V.b Prepoved referenduma ni niti primeren niti nujen ukrep za dosego izbranih ciljev
Naslednji korak v okviru testa sorazmernosti je ocena, ali zavrnitev prepovedi referenduma predstavlja primeren in tudi nujen ukrep za zaščito ustavnih vrednot, ki so na tehtnici v primeru neuveljavitve novele DZ. Opozoriti pa je treba, da bi Državni zbor moral natančno vedeti, da bo tako zaradi vsebine zakona, kakor tudi zaradi načina njegovega sprejemanja po hitrem postopku, naposled soočen s pobudo za razpis referenduma. Kljub temu pa ni naredil prav nič, da bi se referendumu izognil; vsebinskega kompromisa ni iskal, rednemu zakonodajnemu postopku pa se je izognil. Zakaj? Po našem trdnem prepričanju predvsem zato, ker se je zanašal na spremenjeni 90. člen ustave, ki navidezno otežuje možnosti za uspeh predlagatelja referenduma v pričujočem postopku ustavnosodne ocene dopustnosti razpisa referenduma. Takšno ravnanje Državnega zbora kaže na namerno izogibanje referendumskemu odločanju, kar pa pomeni zlorabo zakonodajne pristojnosti, ki mu v pričujočem postopku pred Ustavnim sodiščem ne bi smela prinesti uspeha.[40] Državni zbor je imel veliko možnosti, da bi cilje, ki jih zasleduje v zvezi z ureditvijo različnih pravnih položajev istospolnih partnerjev, dosegel na drugačen način, brez posega v ustavno zajamčeno pravico do referendumskega odločanja. Vendar se je zanašal, da bo naposled dosegel svoje, ne glede na izid postopka pred Ustavnim sodiščem. Nenazadnje je za uspeh referenduma potrebno izpolniti zahtevani pogoj iz novega 90. člena ustave, skladno s katerim je zakon na referendumu zavrnjen le, če proti njemu glasuje vsaj petina vseh volivcev. Tveganje neuspeha je torej v celoti na predlagatelju referenduma.
V.c Test proporcionalnosti tehtnico nagne v prid referendumskemu odločanju
V Koaliciji ‘Za otroke gre!’ smo prepričani, da ustavnopravne vrednote, ki jih je Državni zbor nanizal v podporo Sklepa o zavrnitvi razpisa referenduma, tudi če bi njegove navedbe držale – pa ne držijo – tehtnice ne morejo nagniti v prid posega v ustavno pravico do referendumskega odločanja. Ni namreč prepričljivo dokazal, da bi morebitni referendum neposredno prizadel katero od pravic, ki jih jamči ustava. Svojo argumentacijo je v glavnem zgradil na potrebi po zagotavljanju načela enakopravnosti pred zakonom, pri čemer ni navedel prepričljivih ustavnopravnih razlogov za splošno in generalno izenačevanje vseh mogočih življenjskih skupnosti LGBTQIA+v okviru družinskopravnih razmerij.
Na drugi strani tehtnice, ki je po našem prepričanju trdno nagnjena v prid dopustitve zakonodajnega referenduma o noveli DZ, so ustavna pravica do referendumskega odločanja (90. člen ustave), pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen ustave), pravica do zagotavljanja državnega varstva družine, materinstva, očetovstva, otrok in mladine, pa tudi življenjskih oblik zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti (53. člen ustave) ter pravica do svobodnega izražanja (39. člen ustave). Na isti strani tehtnice so tudi temeljna ustavna načela, in sicer načelo demokratične in pravne države (1. in 2. člen ustave) ter načeli suverenosti ljudstva in delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (3. člen ustave). Dodatno težo slednjemu dajejo tudi ustavnopravna vrednota in mednarodnopravna zaveza zasledovanja otrokovih koristi v okviru družinskih in drugih pravih razmerij, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter svoboda vesti (46. člen ustave).
Ob preurejanju temeljev družinskopravnih razmerij je trebaupoštevati tudi večinska stališča državljank in državljanov
Pri odločanju o vprašanju, ali določena ustavna pravica obstaja, je javno mnenje pomembno. Če gre v resnici za priznanje povsem novih domnevnih pravic, za kar v noveli DZ zagotovo gre, je pri odločanju o njihovem (ne)priznanju poleg domnevno pravnih treba upoštevati vrsto strokovnih, političnih, moralnih, empiričnih in drugih preudarkov, vključno z občo sprejemljivostjo takšne ali drugačne odločitve.[41] S slednjim pa ima predlagatelj očitno velik problem. Ta se ne kaže le v tem, da zavrača razpis referenduma o noveli DZ, ampak sega veliko globlje.[42]Katero demokratično sredstvo lahko bolje izmeri primernost, ustreznost in sprejemljivost posameznega zakona, kot to zmore zakonodajni referendum?
Referendumi o urejanju družinskih razmerij so del vsakdana v ustavnih demokracijah
Na tem mestu velja opozoriti tudi na zavajajoče poizkuse, da Državni zbor, vlada in drugi podporniki novele DZ referendumsko odločanje o tem zakonu prikažejo kot nekaj nezdružljivega z ustavno demokracijo. Primerjalna analiza namreč pokaže, da referendumsko odločanje o vprašanjih, kot je omogočanje LGBTQIA+ posvojitev otrok ter ukinitev zakonske zveze žene in moža, del političnega odločanja in tudi referendumskega odločanja. Kot vemo, imajo mnoge države dolgo in bogato demokratično tradicijo ter zelo razvit sistem ustavnosodnega varstva pravic posameznikov. Na referendumu so tako o pravnem položaju LGBTQIA+ razmerij odločali v Švici, na Irskem itn.
Morebitno preurejanje družinskih razmerij je v pristojnosti zakonodajalca
Nazadnje pa bo moralo Ustavno sodišče pri sprejemanju končne odločitve glede dopustnosti referenduma o noveli DZ imeti pred očmi tudi načelo delitve oblasti kot eno pomembnejših ustavnopravnih načel oziroma vrednot. Morebitno protiustavnost zakonodajnih referendumov do posameznih zakonov je na podlagi 21. člena ZRLI že doslej presojalo s precejšnjim nelagodjem. Omenjeni člen namreč Ustavno sodišče medzakonodajnimpostopkompostavlja v vlogo arbitra glede vsebinskih ustavnopravnih vprašanj. Glede na to da Ustavno sodišče na podlagi Ustave in Zakona o ustavnem sodišču ne vrši preventivne kontrole ustavnosti in zakonitosti, pač pa naknadno, se pri presoji dopustnosti razpisa referenduma na podlagi 21. člena ZRLI giblje po zelo spolzkem terenu in ob prenizki stopnji zadržanosti lahko hitro poseže v zakonodajno pristojnost. Zaradi tega je bila s strani nekaterih ustavnih sodnikov doslej že večkrat postavljena pod vprašaj celo ustavnost 21. člena ZRLI.[43]
Ustavno sodišče skladno z 90. členom ustave ter ustavnim zakonom lahko zgolj oceni, ali gre v konkretnem primeru za zakon, ki zgolj odpravlja neustavnost. V primeru, da gre za zakon, ki v nekem delu odpravlja neustavnost, v celoti pa ureja tudi zadeve, za katere ni bila ugotovljena protiustavnost, ne moremo trditi, da gre za zakon, ki ureja protiustavnost. Če torej ne gre za zakon, ki odpravlja protiustavnost, ali če zakon obstoječo neustavnost odpravlja zgolj v sorazmerno majhnem delu, sicer pa ureja še številna druga vprašanja in prinaša praktično nešteto pravnih posledic, ki se jih Državni zbor, kot je razvidno iz magnetogramov sej, na katerih se je obravnaval predlog novele DZ, sploh ni zavedal, pa se slednji ne more zanašati na to, da bo Ustavno sodišče stopilo v službo njegovih političnih interesov ter pod pretvezo odpravljanja neustavnosti poseglo v zakonodajni postopek in s tem praktično odpravilo pravico do referenduma iz 90. člena ustave, pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena ustave in posledično ogrozilo tudi načelo delitve oblasti iz 2. odstavka 3. člena ustave.
Kot smo že pokazali, v konkretnem primeru ne gre za zakon, ki bi odpravljal protiustavnost in bi bilo zaradi tega predlagani referendum nedopusten. Novela DZ pod pretvezo zagotavljanja enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave skuša v temelju spremeniti družinskopravna razmerja, in sicer na način, da iz njih odpravi spol kot relevantno objektivno okoliščino, uvede posvojitve otrok v vsa mogoča razmerjaLGBTQIA+ ter uvede v družinsko pravo koncept 100 in več spolov ter menjavanja spola brez slehernega premisleka o nevarnih posledicah tovrstnega početja za otroke. To ni nič drugega kot poskus uzakonitve ideologije teorije spolaLGBTQIA+, ki pa ne odpravlja nikakršnih protiustavnosti. Prav tako referendumsko odločanje ne bi bilo usmerjeno proti nikomur. Vprašanje urejanja različnih oblik življenjskih skupnosti, ki so tu osrednjega pomena, nikakor ni pravica kakršnekoli manjšine, ampak zadeva vse volivke in volivce v enaki meri. Predvsem pa zadeva otroke, ki pravice do politične participacije nimajo, in je zato povsem primerno, da o tem odločijo ljudje na referendumu. Novela DZ, kakršno je sprejel Državni zbor, je tako zazdajpolitično,ne ustavnopravno vprašanje. Njena (ne)uveljavitev mora biti stvar politične presoje zakonodajalca, ki pa ni nujno le Državni zbor, pač pa to vlogo v skladno z 90. členom ustave lahko prevzame tudi ljudstvo na referendumu.
Takšen zaključek nakazuje tudi ustavna odločba št. U-II-1/11 z dne 14. 3. 2011, ki se nanaša na ustavnost zakonodajnega referenduma o pokojninski reformi. V njej je Ustavno sodišče jasno zapisalo, da za sprejemanje ukrepov nosita vso odgovornost Vlada in Državni zbor in: „Če v to domeno na predlog ustavno kvalificiranega predlagatelja referenduma vstopijo volivci, s tem prevzamejo svoj del odgovornosti za končno odločitev.“ „Ustavnopravno pa ti ukrepi niso merljivi in jih prav zato Ustavno sodišče v ustavnosodni presoji ne more upoštevati in tudi ne sme ocenjevati njihove utemeljenosti, ker to ne sodi v njegovo pristojnost. Presoja ustavnosti namreč v nobenem primeru ne pomeni presoje primernosti, koristnosti, potrebnosti ali drugačne ustreznosti zakonske ureditve.“
VI Sklep in predlogi
Sovoditelja Koalicije ‘Za otroke gre!’in pobudnika referenduma prosiva, da nama Ustavno sodišče omogoči izjasnitev o odgovoru Državnega zbora na najino zahtevo za presojo ustavnosti, če ga bo slednji posredoval Ustavnemu sodišču.
Pri morebitni presoji Ustavnega sodišča nadalje od slednjega pričakujeva dosledno zagotovitev spoštovanja (videza) nepristranskega in posledično poštenega sojenja, vključno z neopustitvijo dolžnosti predloga za samoizločitev s strani vsakega od ustavnih sodnic oziroma sodnikov, katerih siceršnje sodelovanje pri odločanju bi zaradi njihovega predhodnega udejstvovanja ter javno izraženih stališč do obravnavanega vprašanja zaradi prejudiciranja stališč lahko ogrozilo tovrstni videz nepristranskosti. Na tem mestu ustavnemu sodišču posredujeva dokaze, na podlagi katerih, bi se po najinem trdnem prepričanju morali iz postopka izločiti naslednji sodnici in sodnika: dr. Katja Šugman Stubbs, dr. Rok Čeferin in dr. Neža Kogovšek Šalamon.[44]
Dr. Katja Šugman Stubbs je kot LGBTQIA+ aktivistka nastopala v reklamnem videu v referendumski kampanji ob družinskem referendumu leta 2012. Njena referendumska reklama je dostopna na povezavi: https://vimeo.com/11333299 (v primeru, da bo povezava odstranjena, jo lahko Ustavnemu sodišču Po mnenju Koalicije „Za otroke gre!“, bi se morala dr. Katja Šugman Stubbs in dr. Rok Čeferin izločiti tudi pri odločanjuo Odločbah št. U-I-91/21, Up-675/19 in št.U-I-486/20, Up-572/18, obe z dne 16. 6. 2022. Zaradi neizločitve teh dveh sodnikov po mnenju Koalicije ‘Za otroke gre!’ta postopek ni zadostil osnovnim standardom poštenega sojenja.(dostavimo naknadno).
V reklamnem videu aktivistov LGBTQIA+ je referendumski kampanji ob družinskem referendumu 2022 nastopal tudi Aleksander Čeferin, brat ustavnega sodnika dr. Roka Čeferina. Posnetek je dostopen na povezavi: https://youtu.be/vlecNHOzTko (v primeru, da bo povezava odstranjena, jo lahko Ustavnemu sodišču dostavimo naknadno).
Dr. Neža Kogovšek je bila ena od najbolj izpostavljenih aktivistovLGBTQIA+ v referendumskih kampanjina družinskih referendumih. Na spletu je dosegljivih več njenih aktivističnih nastopov, med njimi npr.: https://youtu.be/krHwGwSVon4, https://youtu.be/meRKC5SfaZI (v primeru, da bo povezava odstranjena, jo lahko Ustavnemu sodišču dostavimo naknadno). Dr. Neža Kogovšek Šalamon je poleg tega kot vodja oddelka za ugotavljanje diskriminacije in zagovorništvo pri organu Zagovornika načela enakosti sodelovala pri pripravi pobude za presojo ustavnosti, ki se nanašajo na predmetno zadevo: https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2022/08/Izjava-o-mnenju-Vlade-Republike-Slovenije-v-zvezi-z-Zahtevo-za-oceno-ustavnosti-Druzinskega-zakonika-ter-Zakona-o-partnerski-zvezi.pdf , https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2022/08/DZ-in-ZPZ_Ocena-diskriminatornosti.pdf .
Predlagatelja na temelju vseh navedenih argumentov pričakujeva ugotovitev, da je Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o spremembah Družinskega zakonika, št. 542-08/22-4/43 z dne 28.10.2022 nezakonit in v nasprotju z ustavo ter da posega v ustavno priznane temeljne pravice pobudnikov referenduma. Predlagava, da Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter s tem odloči, da se dovoli nadaljevanje zbiranja podpisov za podporo zahtevi za razpis referenduma, zakonodajni referendum o noveli DZ pa dopusti.
Metka Zevnik
Aleš Primc
Priloga: Obvestilo o sprejetju Sklepa o zavrnitvi razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah DZ.
[1] Po mnenjuKoalicije „Zaotrokegre!“ bi se moraladr. Katja Šugman Stubbs in dr. Rok Čeferin izločiti tudi pri odločanju o Odločbah št. U-I-91/21,Up-675/19in št.U-I-486/20, Up-572/18, obe z dne 16. 6. 2022. ZaradineizločitvetehdvehsodnikovpomnenjuKoalicije „Zaotrokegre!“ tapostopeknizadostilosnovnimstandardompoštenegasojenja.
[2] https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/seje/evidenca/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivSy9Hb283Q0N3E3dLQwCQ7z9g7w8nAwsPE31w9EUGAWZGgS6GDn5BhsYGwQHG-lHEaPfAAdwNCBOPx4FUfiNL8gNDQ11VFQEAF8pdGQ!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?mandat=IX&type=pmagdt&uid=6A248757BFD43B78C12588C200337714
[3] Glej: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200995&stevilka=4117 (23.3.2015).
[4]https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/zakonodaja/izbran/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivSy9Hb283Q0N3E3dLQwCQ7z9g7w8nAwsnMz1w9EUGAWZGgS6GDn5BhsYGwQHG-pHEaPfAAdwNCBOPx4FUfiNL8gNDQ11VFQEAAXcoa4!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?uid=B7803A02E7FB7E74C12588BD002A11D7&db=pre_zak&mandat=IX&tip=doc
[5]16. odločbe ustavnega sodišča št. št. U-II-3/11; http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US29632 (29.3.2015)
[6]Komisija Skupščine RS za ustavna vprašanja je predlog Ustave RS, predvsem pa člene, ki se nanašajo na zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost, obravnavala na 32. seji dne 13.5.1991. Iz razprave na Komisiji s strani predsedujočega komisiji Vitodraga Pukla je razvidno, da se je razpravljalo o treh oblikah skupnosti; zakonski zvezi, zunajzakonski skupnosti in drugih življenjskih skupnosti na podlagi predlogov, danih na zborih Skupščine RS in na podlagi ostalih predlogov. Razprava je bila obširna, zaključila pa se je tako, da je Komisija kot ustavno varovano življenjsko skupnost določila samo skupnosti ženske in moškega, kot jih je pojmoval takratni ZZZDR. Komisija prav tako ni sprejela dopolnil v smislu enakopravne obravnave vseh življenjskih skupnosti, ki so bila predlagana na Zboru združenega dela in Družbenopolitičnem zboru. Podrobneje glej: Magnetogram 32. Seje Komisije Skupščine Republike Slovenije za ustavna vprašanja, str. 19, Arhiv Državnega zbora RS.
[7]https://www.delo.si/novice/slovenija/polozaj-transspolnih-in-interspolnih-oseb-ostaja-neurejen/)
[8] Takšno je tudi stališče profesorja družinskega prava Karla Zupančiča; prim.: Zupančič, K.: Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Četrta spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 1996, str. 18.
[9] Tako tudi višji sodnik Tomaž Pavčnik v prispevku »Posvojitev – pravno ali politično vprašanje?«, Spletno Delo, 29.9.2011, http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/posvojitev-ndash-pravno-ali-politicno-vprasanje.html (22. 4. 2015), o razločevanju pravice in privilegija tudi v svojih delih Boštjan M. Zupančič, Lon L. Fuller idr.
[10] Prim.: Neil Stewart M.: Marriage Facts. Harvard Journal of Law and Policy, Vol. 31, No. 1, 321–22 (2007), http://www.law.harvard.edu/students/orgs/jlpp/Vol31_No1_Stewartonline.pdf, (25.10.2011).
[11] Prim.: Raz, J.: The Morality Of Freedom, 393 (1986). Citirano po:Neil Stewart M.: Marriage Facts. Harvard Journal of Law and Policy, Vol. 31, No. 1, 321-22 (2007), sprotna opomba št. 50.
[12] Glej Puppinck, G., in Wenberg, K. J.: Memorandum to theMembers of the Parliamentary Assembly of the Council of Europe Regarding the Recognition in Europe of Same-Sex Parterships, persuant to the Hearings of 7 March 2008, European Centre for Law and Justice, http://www.eclj.org/PDF/080307_ECLJ_Memo_Same_sex_union.pdf, 53. odst., (29. 9. 2011).
[13] Avbelj M., Družinski zakonik, moralne eksternalije in pravni voluntarizem, PP 42, 2009.
[14] Prav tam.
[15] Prav tam. Več v: Pavčnik, M.: Teorija Prava. Cankarjeva založba, Ljubljana 1997, str. 89.
[16] Prim: Kaučič, I., Grad, F., Zagorc, S., Nerad, S., Bardutzky, S.,: Zakonodajni referendum. Inštitut za primerjalno pravo, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 137 in 138.
[17] Tako lahko razumemo tudi stališče profesorja družinskega prava Karla Zupančiča; prim.: Zupančič, K.: Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Četrta spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 1996, str. 18.
[18] Pri tem je zanimivo spoznanje v teoriji, da je v primeru otrokove pravice do poznavanja lastne identitete odnos med mednarodnim pravom in nacionalnim pravom obrnjen, da se je torej mednarodno pravo v tem segmentu pomaknilo izrazito pred nacionalno pravo. Prim.: Alston. P., Parker, S. Introduction. Children, Rights and the Law,Alston P., et.al. (Eds.) New York: Oxford University Press, 1992, http://www.questia.com/PM.qst?a=o&d=9836835, (23.10.2011).
[19] Prim. drugi odstavek 5. člena in zadnji stavek prvega odstavka 6. člena, ki in abstracto izenačujeta pravne posledice partnerske in zunajpratneske skupnosti z zakonsko zvezo oz. zunajzakonsko skupnostjo na vseh področjih, razen ob izrecni drugačni ureditvi v posameznem zakonu.
[20] Prvi odstavek 12. člena ZZZDR.
[21]https://time.com/4475634/trans-man-pregnancy-evan/
[22] Uradni list RS, št. 70/00
[23] Tudi ESČP je denimo v zadevi S. H. in drugi vs. Avstrija (št. 57813/00) št. 57813/00) odločilo, da Avstrija ni kršila pravice do družinskega in zasebnega življenja pritožnikov, ker 3. člen avstrijskega zakona o umetni oploditvi ne dovoljuje umetne oploditve s spolnimi celicami darovalcev. ESČP je še zapisalo, da v tem primeru Avstrija ni prekoračila polja proste presoje. ESČP daje državam pogodbenicam polje proste presoje, da to vprašanje urejajo samostojno v domačih pravnih redih, hkrati pa varuje pravice otroka.
[24] Prim: http://www.delo.si/novice/slovenija/obmp-poslanke-bodo-poskusile-kar-pobudnici-ni-uspelo.html (22.3.2015).
[25] Ur.l. SFRJ-MP, št. 15/1990. Spremembe: Ur. l. RS-MP, št. 9/1992.
[26] Ur.l. SFRJ-MP, št. 15/1990. Spremembe: Ur. l. RS-MP, št. 9/1992.
[27] Pri tem je zanimivo spoznanje v teoriji, da je v primeru otrokove pravice do poznavanja lastne identitete odnos med mednarodnim pravom in nacionalnim pravom obrnjen, da se je torej mednarodno pravo v tem segmentu pomaknilo izrazito pred nacionalno pravo. Prim.: Alston. P., Parker, S. Introduction. Children, Rights and the Law,Alston P., et.al. (Eds.) New York: Oxford University Press, 1992, http://www.questia.com/PM.qst?a=o&d=9836835, (23.10.2011).
[28] Anderson Moore, K., Jekielek, S.. M.,.in Emig, C.: Marriage from a Child’s Perspective: How Does Family Structure Affect Children and What Can We Do About It? Child Trends Research Brief (Washington, DC: Child Trends, June, 2002). Dosegljivo na: http://www.childtrends.org/files/MarriageRB602.pdf (26.10.2011).
[29] X. Y. and Z. v. United Kingdom (1997) 24 E.H.R.R. 143 at para. 51. Več glej:
http://www.jsijournal.ie/html/Volume%204%20No.%202/4%5B2%5D_Kilkelly_Children%27s%20Rights%20A%20European%20Perspective.pdf (25.10.2011).
[30] BVerfG, 1 BvR 3295/07 z dne 11.1.2011, odst. št. 72,http://www.bverfg.de/entscheidungen/rs20110111_1bvr329507.html (25.10.2011).
[31] Prim. tudi: Avbelj M., Družinski zakonik, moralne eksternalije in pravni voluntarizem, PP 42, 2009.
[32] Prim. Kaučič, I., Grad, F., Zagorc, S., Nerad, S., Bardutzky, S.: Zakonodajni referendum. Inštitut za primerjalno pravo, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 149.
[33] Prim: Zagorc, S. in Štajnpihler, T.: O ustavni spremembi: pot do odločitve o (ne)dopustnosti razpisa referenduma. Priloga Pravne prakse, št. 14 (1186), leto 36 (2013), 9. april. Stran VI.
[34] Prim.: Šturm, L. (ur.), Arhar, F. in drugi (avt.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 55 in nasl.
[35] Glej npr. razpravo na okrogli mizi Fakultete za državne in evropske študije, dne 24. 3. 2015:
http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/03/svoboda_govora.aspx (25.3.2015).
[36] Njihova edina formalna možnost je sodelovanje (ne odločanje) v zakonodajni razpravi, v kolikor so k njej povabljeni, in pa zahteva za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma.
[37] Že v letih pred sprejemom Družinskega zakonika, ki je bil nato v letu 2011 na referendumu zavrnjen, so različne državne, lokalne in tudi mednarodne institucije organizacijam, ki so nato vodile kampanjo za sprejem Družinskega zakonika in so tudi sedaj nasprotnice referenduma in zagovarjajo rešitve novele DZ skupno namenile kar 1.425.840,79 EUR. To kaže, kdo je v procesu sprejemanja rešitev, ki jih prinaša novela DZ pravzaprav močnejša stranka. Koalicija ‘Za otroke gre!’ pa, enako kot tedaj Civilna iniciativa, npr. od države ni dobila nobenih finančnih sredstev. Več o tem je mogoče prebrati na spletni strani: http://www.24kul.si/?id=928&fmod=0, (20. 9. 2011).
[38] Gl. Avbelj M., ustavni monizem in krčenje referendumskega odločanja – kritična analiza doktrine zlorabe referenduma, Revus, št. 4 (2005), str. 86.
[39] Prav tam, str. 87.
[40] Prim: Zagorc, S. in Štajnpihler, T.: O ustavni spremembi: pot do odločitve o (ne)dopustnosti razpisa referenduma. Priloga Pravne prakse, št. 14 (1186), leto 36 (2013), 9. april. Stran VII.
[41] Prim. Posner, R. A.: Should There Be Homosexual Marriage? And If So, Who Should Decide?, 95 Mich. L. Rev. 1578, 1585 (1997). Tako torej razmišlja znameniti ameriški sodnik Richard Posner, ki ga je ena najuglednejših pravnih revij The Journal of Leal Studies razglasila kot najbolj citiranega pravnega avtorja dvajsetega stoletja (Shapiro, Fred R. (2000): The Most-Cited Legal Scholars, Journal of Legal Studies 29(1): 409–426.
[42] Glej točko III.15.; 2. odst., str. 31 Zahteve.
[43] Glej ločena mnenja ustavnega sodnika dr. Ernesta Petriča v odločbah št. U-II-1/11, U-II-2/11 ter U-II-3/11.
[44] Po mnenjuKoalicije „Zaotrokegre!“, bi se moraladr. Katja Šugman Stubbs in dr. Rok Čeferin izločiti tudi pri odločanju o Odločbah št. U-I-91/21, Up-675/19 in št.U-I-486/20, Up-572/18, obe z dne 16. 6. 2022. ZaradineizločitvetehdvehsodnikovpomnenjuKoalicije „Zaotrokegre!“ tapostopeknizadostilosnovnimstandardompoštenegasojenja.