Hits: 6
»Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ›Ne jokaj!‹ Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: ›Mladenič, rečem ti: Vstani!‹ Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: ›Velik prerok je vstal med nami‹ in ›Bog je obiskal svoje ljudstvo.‹ Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.« (Evangelij po Luku 7,11–17)
Ta dogodek je opisal samo evangelist Luka, kajti osrednja tema Evangelija po Luku je Božje odrešenje človeka. Ko je Jezus prišel v Nain v Galileji, v majhen kraj, ki je bolj vasica kot mestece, ni prišel na vesel dogodek, ampak na objokovanje in žalovanje. Ime Nain pomeni ›lepota, krasota‹, vendar je tisti dan Nain napadla smrt. Njena žrtev je bil mladenič, edini sin matere, ki je bila vdova. Grški izvirnik pravi, da je umrl mlad človek. Smrt edinca je v Svetem pismu znak velike bolečine in nedoumljive nesreče. Preroki govorijo o »grenki žalosti«, kajti s tem ugaša družina in ugaša potomstvo. Pa še za vdovo gre, ki je ostala sama. Vse govori o prekinitvi verige življenja. Toda sredi vsega tega je Jezus, ki briše materine solze in trga plen iz krempljev smrti.
Mrtvec ni slišal joka svoje matere. Ni se več premikal. O, kako grozeča je slika izgubljenih grešnikov in njihove brezupne situacije brez Odrešenika Jezusa! Oni ne slišijo Boga, v svojih prestopkih pa ne zaznavajo delovanja Duha, ker so nepomični v kleščah zla. Toda Jezus je prišel pravi čas, ko so bili sredi obupovanja. To žensko, ki je enkrat že občutila ledeno roko smrti, ko se je poslovila od svojega moža, je spet obkrožalo tarnanje. Pred njo je bila črna bodočnost. Kdo bo skrbel zanjo in jo negoval, ko bo ostarela? Odvisna bo od miloščine dobrih ljudi, kajti v tistem času vdove sploh niso bile zaščitene. Edino Jezus jih je imel na očeh.
Hvala Bogu, da se zgodba ne konča s sinovo smrtjo in obupano materjo. Skupina jokajočih in žalujočih, povorka smrti, ki nosi mrtveca in je iz mesta namenjena na pokopališče, sreča pri mestnih vratih drugo skupino, povorko Jezusa z učenci, ki nosi življenje in je namenjena v mesto. Ena skupina je podvržena umiranju, druga pa obuditvi v življenje. Ena skupina sledi nemočnemu in nepomičnemu truplu nekoč živega mladega bitja, druga skupina pa sledi Jezusu. Toda pri mestnih vratih, kjer se vse izve, na začetku in koncu poti, stoji Jezus. Prihaja k potrebnim in potrtim. Tam stoji Bog vse tolažbe in zaustavi povorko smrti.
Jezus je prispel v Nain pozno popoldan, v času obupa in pogreba. Ob tem času so po običaju objokovali in pokopavali mrtve. Tudi najsiromašnejši Jud je moral najeti vsaj dva piskača žalostink in eno žensko, ki je tožila za umrlim. Mrtvega pa so nosili na parah, na mrtvaških nosilih, narejenih iz vrbovega šibja, protja, povitega v belo platno.
Jezus, ki je poln usmiljenja in naklonjenosti, se je zaustavil, pogledal vdovo in ji rekel: »Ne jokaj!« Grška izvirna beseda izhaja iz besede »splagchnon«, kar pomeni ›iz notranjega dela srca‹. Jezusovo sočutje je pravo, srčno.
Zgodil se je čudež. Toda kljub temu niso spoznali, da je Jezus Mesija. Zakaj? Zato, ker prava vera prihaja iz poslušanja Božje besede (Pismo Rimljanom 10,17), ne pa iz čudežev. Čudeži ne proizvajajo vere v Kristusa. Čudeži nikoli ne morejo ojačati šibke vere. Ojača jo poslušanje Božje besede. O, kako zmotno je, ko danes množice hlepijo le po čudežih!
Kaj je Jezus našel, ko je obiskal Nain? Procesijo smrti. Tudi današnji svet, ki živi brez Boga, je velika procesija nebogljenih ljudi v zanki smrti. Zato nam Jezus vsako veliko noč sporoča: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo živel, četudi umrje!«
Z.M.