Hits: 0
Vsaka klapa ima nekoga, za katerega se ve, da najprej govori in potem misli. Z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak očitno je pri apostolih bil to Filip. Kar nekaj položajev je, ko “blekne” nekaj tja v en dan – in s tem pokaže, da ni zares poslušal. Da ni razumel. A po drugi strani pokaže, da je vsaj za silo poslušal in da ni šlo kar mimo njega – kot rečemo, skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Oziroma, da stvari hoče vzeti resno, da ni med tistimi, ki samo komaj čakajo, da Jezus do konca pove svoje sanjarije in jim spet naredi nekaj kvalitetnega rujnega vinca iz vode bližnjega potoka ali pa iz ostanka žemelj naredi gostijo za vse.
Danes se zaplete ob tem, da bi rad “videl Očeta.” Naj mu ga Jezus pokaže. Ob tem morda opomba: grščina pravi v prvi vrstici odlomka bolj v smislu “če bi (zares) poznali mene, bi videli (tudi) mojega Očeta.” Ko torej poznate mene – in kolikor me poznate – vam je Bog jasen.
Filipova replika je pravzaprav najprej skromna – in zelo modra: Jezus, samo Boga nam v vsej jasnosti pokaži! Ob vsej možnosti znanja, zadev in razumevanj, ki bi jih Jezus lahko apostolom razodel in jih naučil – že omenjeno delanje vina iz vode in množenje kruha, hoja po vodi, govorjenje v jezikih, ozdravljanje, hoja “skozi ljudi”, poveljevanje vremenu … Tisoče zadev, s katerimi bi Filip in drugi lahko očitno pokazali, da imajo moč, da obvladajo, očarali kakšno žensko, si naredili življenje polno užitka ali precej znosnejše. Morda si je kdo od drugih celo mislil, no Jezus, kdaj nas bo naučil vse svoje “trike” in je bil najprej malce jezen na Filipa, ker je vse, kar naj bi jih Jezus naučil, omejil samo na nekaj tako abstraktnega kot je gledanje Boga Očeta. Na tako rekoč znanje. A Filip se morda zaveda, da če predmet svojega spoznanja do dna sprevidiš, ga tudi obvladaš. In če poznaš do dna Boga Očeta, pač obvladaš vse, kar je ustvaril. Tako da je zgoraj našteto čudežno početje tako ali tako “del paketa”.
Jezus pa mu odgovori, da je zadosti že toliko, kolikor vidi in razume Očeta v njem. Razumemo, da več Filip niti ne potrebuje niti ne bi bilo dobro zanj.
Vednost, povezana z obvladovanjem, je lahko dragocena – lahko pa nas zapelje. Predvsem stran od odnosa. Od učenja, od ponižnosti, od bližine. Saj poznamo tisti “točno vem, kakšen si”, ki je ponavadi izrečen kot očitek in kot omalovaževanje. Ko nekoga z bucko razuma pripnem v gorišče svojega intelektualnega mrcvarjenja in kar malo pozabim, da je svoboden, spremenljiv – in da ga imam rad. Da je najina bližina (in skupna rast) pomembnejša od tega, da bi mi bil do konca jasen. Da je hlepenje po dokončni jasnosti drugega pravzaprav ponižujoče; je znamenje mojega nezaupanja (če drugega poznam do dna, me ne more razočarati). Da je pomembneje v odnosu graditi skupno dejavnost, življenje, kot pa do neskončnosti brskati eden po drugem.
J.