Views: 18
»Ta je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi. Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.« (Pismo Kološanom 1,15–20)
Bog Svetega pisma je pred človeško družino snel s svojega obraza masko starozavezne strogosti postave in v trenutku svojega učlovečenja pokazal svoj pravi obraz, obraz milosti, usmiljenja, odpuščanja, sprave in predvsem ljubezni agape – caritas. Med nas je vstopil kot sopotnik, kot Bog bližine, Bog brat, Bog prijatelj, Bog z nami, Bog Odrešenik.
Skriti Bog je tako pustil svoje sledi na svetu. Tisti, ki ga ne moremo neposredno videti, ima svojo sliko. Čudno, kajne? A sploh obstaja kakšna slika Boga? V pismu apostola Pavla Kološanom beremo, da je Jezus Kristus popolna podoba nevidnega Boga … (Pismo Kološanom 1,15) Torej Bog, ki ga nikoli ni nihče videl, se je dovolil razložiti in objaviti, razodeti v Sinu Jezusu. (Evangelij po Janezu 1,18) Zato Jezus pravi: »Kdor je videl mene, je videl Očeta!« (Evangelij po Janezu 14,9)
Bog, ki je tako skrit, da zaradi tega nekateri celo pravijo, da ga ni, se nam je razodel. Tega ne pozna nobena druga religija. Zato krščanstvo po svoji pravi vsebini tudi ni religija, temveč družinski odnos med Očetom, Sinom, Svetim Duhom in nami. »… da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.« (Evangelij po Janezu 17,21–23)
Gre za največjo ponudbo, za Božjo ponudbo. Kakšna pa je? Jezusova ponudba je povsem drugačna od človeških ponudb. Ni bučna, glasna, vsiljiva in nasilna. Jezus celo nikoli ne navdušuje svojih učencev. Kako drugačen je od drugih verskih učiteljev. Noče prevelikih vzhičenj, noče, da se preveč navežejo nanj, ne daje jim lažnih obljub, ampak nasprotno, njegovo oznanilo je darovanje, služenje – križ, z eno besedo – ljubezen, kajti on ve, da živimo le, kadar ljubimo. Četudi je ljubezen osamljena, je kljub vsemu največja sila v vesolju. Tudi če je majhna, ima svojo vrednost. Tako kot je travnata bilka vredna velikega sveta, na katerem raste. Bog je prišel med nas, da bi nas naučil ljubiti. Pomešal se je med množice ljudi, a mu nočemo prisluhniti. Tudi nas, kristjane, je poslal v ta svet z istim oznanilom.
To me spominja na zgodbo, ki govori o tem, kako je v neko mesto prišel prerok in začel sredi množice ljudi na največjem mestnem trgu na ves glas vpiti, naj se spreobrnejo in spremenijo način življenja. Oznanjal je, naj vendar začnejo ljubiti. Prerok je vpil in vpil. Ljudje so prihajali in mu prisluhnili, a bolj iz radovednosti. Množice so ga slišale, toda dnevi so minevali in navadili so se na to. Nihče ga ni več obkrožal. Niti ena oseba se ni našla, ki bi bila pripravljena spremeniti svoje življenje. Toda prerok ni odnehal. S pridiganjem je nadaljeval tudi takrat, ko ni bilo več nikogar, da bi ga poslušal. Na velikem mestnem trgu je ostal sam. Dnevi in leta so minevala, prerok pa je vpil in vpil, a nihče ga ni poslušal. Končno se mu je nekega dne nekdo približal in ga vprašal: »Zakaj še naprej vpiješ in vztrajaš? Ali ne vidiš, da se ni nihče pripravljen spremeniti?« On pa je dogovoril: »Še naprej vpijem zato, ker če bom utihnil, bodo oni spremenili mene!«
V tej zgodbi se skriva velika resnica, vendar kdor resnico išče, jo mora znati tudi prenesti. V tej zgodbi so razkrita tudi velika spoznanja. Ljudski pregovor pravi, da so spoznanja in izkušnje najboljša šola, le šolnina je zelo draga. Največje spoznanje pa je, če človek ugotovi, da se mora spremeniti, in da je to spremembo pripravljen tudi storiti.
Ali v luči povedanega lahko sklenemo, da ima naša osebna vera tudi nekakšno »preventivno funkcijo«, da z njeno pomočjo sproti uravnavamo prevelika čustvena nihanja, zaradi katerih bi se lahko znašli v depresiji, anksioznosti ali še v čem težjem. Ali je torej moja vera stabilizator moje duševnosti?… (Še naprej vpijem zato, ker če bom utihnil, bodo oni spremenili mene!«)
In še več, vera nima samo preventivne funkcije, temveč je vera tudi naša zmaga v vseh okoliščinah. »… kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin?« (Prvo Janezovo pismo 5,4.5)
»Ali v vsem tem slavno premagujemo po tistem, ki nas je ljubil.« (Pismo Rimljanom 8,37)
»Ali hvala Bogu, ki nam vsekdar zmago daje v Kristusu in vonjavo spoznanja svojega razodeva po nas na vsakem mestu.« (Drugo pismo Korinčanom 2,14)
Da bi naša vera ostala krepka, pa se je treba zdravo hraniti iz Božje besede in tako redno zagotoviti neoviran dotok Svetega Duha, ki preiskuje Božje globine:
»Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, to nam je Bog razodel po Duhu. Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine. Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. Mi nismo prejeli duha sveta, temveč Duha, ki je iz Boga, da bi mogli spoznati to, kar nam je Bog milostno podaril. To tudi govorimo, pa ne z besedami, kakršne uči človeška modrost, ampak kakršne uči Duh, tako da duhovne stvari presojamo z duhovnimi.« (Prvo pismo Korinčanom 2,9–13)
Z.M.