Views: 32
Krščanstvo se vedno znova razume kot vero skrušencev, potrtežev, takorekoč depresivcev, ki se mečejo po tleh od obupa nad lastno moralno umazanijo. Nekako v stilu Jorgeja v Imenu rože in njegovega sistematičnega boja proti smehu. Mrka resnoba stoječih pod križem, vedno znova preštevajoč, kako nas je malo, v osuplem obupu nad gnusobo lastnih grehov. Ampak če se naša vera ustavi na tem mestu, postane vera greha, takorekoč satanizem.
Mi pa ne verujemo v greh, pač pa v odrešenje. Nismo verniki le velikega petka, pač pa tudi velike nedelje. Jezus nas vabi, naj hodimo v njegovi ljubezni – jarem, pravi, je prijeten. Hudičeva skušnjava in prevara je, ki nam hoče kazati, da nam je Bog (zlobno?) namenil neke hude, naporne čase, ki se vlečejo vse do smrti – in potem v nebesih neskončni banket.
Ampak v resnici je Jezus prišel, da nam prinese radost, popolno radost. Ne odsotnost vsega trpljenja, preskušenj, vsake žalosti – tako lahko razume kdo evangelij samo iz svojega udobnega naslonjača na hrbtih izkoriščanih. Pač pa gre za to, da se srce – kljub stiski in bolečini – veseli. Kot se je veselilo Marijino srce ob oznanjenju, kljub slutnji ran že od vsega začetka. Ker ljubezen celi rane in blaži bolečino.
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni. Ako boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz spolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni. To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni. (Jn 15,9-11)
J.