Views: 36
Gospod, reši me!
»In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice. In ko je množice odpustil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: ›Prikazen je.‹ Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: ›Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!‹ Peter mu je odgovoril in rekel: ›Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.‹ On mu je dejal: ›Pridi!‹ In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: ›Gospod, reši me!‹ Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: ›Malovernež, zakaj si podvomil?‹ In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: ›Resnično si Božji Sin.‹« (Evangelij po Mateju 14,22–33)
Današnji odstavek pripoveduje, da Jezus hodi po vodi jezera med nevihto. Potem ko je nasitil množico s petimi hlebi in dvema ribama, je Jezus zapovedal učencem, naj stopijo v čoln in se vrnejo na drugo stran. On je odslovil ljudi ter se zatem povzpel na hrib, da bi sam molil. Potopil se je v občestvo z Očetom.
Ta pripoved je tudi povabilo, da se z zaupanjem izročimo Bogu v vsakem trenutku svojega življenja, še posebej v trenutku preizkušnje in vznemirjenja. Ko močno čutimo dvom in strah ter se nam zdi, da se potapljamo v težkih trenutkih življenja, ko se vse zdi temno, se ne smemo sramovati vpiti kot Peter: »Gospod, reši me!« (v. 30). Trkati na Božje srce, trkati na Jezusovo srce: »Gospod, reši me!« Zelo lepa molitev je to! Lahko jo večkrat ponovimo: »Gospod, reši me!« Jezusovo dejanje, da takoj stegne svojo roko in zagrabi prijateljevo, je potrebno dolgo zreti. Jezus je to, Jezus to počne, Jezus je roka Očeta, ki nas nikoli ne zapusti, je močna in zvesta roka Očeta, ki hoče vedno in samo naše dobro.
Bog ni strašen hrup, ni orkan, požar, potres, kakor nas na to spominja pripoved o preroku Eliju. Bog je rahel vetrič oziroma je dobesedno tisti zvok tišine, ki se ne vsiljuje, temveč prosi, da mu prisluhnemo: »Pa je rekel: ›Pojdi ven in se postavi na gori pred GOSPODA.‹ In glej, GOSPOD je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred GOSPODOM; a GOSPOD ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a GOSPOD ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a GOSPOD ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: ›Kaj delaš tu, Elija?‹« (Prva knjiga kraljev 19,11–13).
Imeti vero torej pomeni imeti sredi nevihte srce obrnjeno v Boga, v njegovo ljubezen, v njegovo očetovsko nežnost. Jezus je o tem hotel poučiti Petra in učence ter tudi nas danes. V temačnih trenutkih, v trenutkih žalosti on dobro ve, da je naša vera revna – vsi mi smo žal maloverni, vsi mi, tudi jaz, vsi, revna je naša vera – in da nas na naši poti lahko premetavajo in ustavljajo nasprotne sile. Toda on je Vstali, ne pozabimo tega: on je Gospod, ki je šel skozi smrt, da bi nas rešil. Še preden ga začnemo iskati, je on že navzoč ob nas. In ko nas dvigne iz naših padcev, nam da, da rastemo v veri. Morda v temini vpijemo: »Gospod, Gospod!«, misleč, da je daleč. On pa pravi: »Tukaj sem!« Da, bil je z menoj … Takšen je Gospod.
Kadar začutiš, da se te polašča čustvena tema ali depresija, se spomni naslednjega stavka: »Iztegni svojo roko, kolikor moreš, Bog bo iztegnil svojo za preostanek razdalje.« Za mnoge je ta tema stara in nezaželena spremljevalka. Toda ne glede na to, kako smo zapadli v depresijo, je v teh temnih trenutkih bistveno poiskati stik, iztegniti roko. Stanje teme in depresije ni praznina. Je prostor, poln znanja in spoznanj, pred katerim smo v nekem trenutku zaslepljeni. Če ga skušamo doseči sami, se nam pogosto zgodi, da smo preveč izčrpani, da bi ga dosegli, in takrat podležemo valovom obupa. Razmislimo zlasti o trenutku, ko Peter obupa in Gospoda prosi za pomoč, tik preden Jezus iztegne roko. Za Petra je bil to trenutek teme in dvoma, ko mu je uplahnila vera. Šlo je tudi za nagonsko kretnjo človeka, ki se utaplja: iztegnil je roko, da bi se oprijel česarkoli, samo da si reši življenje.
Razmislimo o tem sporočilu kot prispodobi o tem, »kako duševno in duhovno iztegniti roko h Kristusu.« Presenečeni bomo nad tem, kako hitro se nagon po duhovnem preživetju poenoti z nagonom po fizičnem preživetju, kadar se človek utaplja v globokih vodah. Pomirila te bo zavest, da te je Gospod prijel za roko in da se ne boš utopil.
Barka sredi nevihte je lahko dobra prispodoba Cerkve, ki v vsaki dobi naleti na nasprotne vetrove, včasih celo na zelo trde preizkušnje. Pomislimo na nekatera dolga in zagrizena preganjanja kristjanov v prejšnjem stoletju, tudi danes v nekaterih predelih sveta. V takih okoliščinah lahko pride na misel skušnjava, da te je Bog zapustil. Toda v resnici ravno v takšnih trenutkih še bolj zasveti pričevanje vere, pričevanje ljubezni in pričevanje upanja. Gre za navzočnost vstalega Kristusa v njegovi Cerkvi, ki daje milost pričevanja, iz katerega poženejo novi kristjani ter sadovi sprave in miru za celoten svet.
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, prosim te, pomagaj nam vztrajati v veri in bratski ljubezni, ko me tema in viharji življenja lahko pripeljejo v krizo zaupanja vate. Ostani z menoj, Gospod, saj je potrebno, da si vedno navzoč in te ne pozabim. Veš, kako zlahka pozabim, da me ti držiš v svoji roki. Ostani z menoj, Gospod, ker sem slaboten in potrebujem tvojo moč, da ne bom tako pogosto padel. Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moje življenje in brez tebe postanem mlačen. Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moja luč in sem brez tebe v temi. Ostani z menoj, Gospod, in mi pokaži svojo voljo. Ostani z menoj, Gospod, da bom slišal tvoj glas in hodil za teboj. Ostani z menoj, Gospod, da si te bom želel močno ljubiti in vedno biti v tvoji družbi. Ostani z menoj, Gospod, v življenju in vseh njegovih nevarnostih, potrebujem te. Naj te prepoznam, kot so te prepoznali tvoji učenci pri lomljenju kruha. Naj tvoja luč odžene temo in naj bo to moč, ki me podpira, edino veselje mojega srca. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.