Views: 33
Moj Gospod in moj Bog!
»Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹ Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹ Potem je rekel Tomažu: ›Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.‹ Tomaž mu je odgovoril in rekel: ›Moj Gospod in moj Bog!‹« (Evangelij po Janezu 20,19.26–28)
Ob današnjem odlomku lahko rečemo, da smo priče vstajenja učenca. Minil je teden, teden, ki so ga učenci, čeprav so videli Vstalega, preživeli v strahu, za »zaprtimi vrati« (Jn 20,26), ne da bi jim uspelo prepričati o vstajenju edinega odsotnega, Tomaža. Kaj naredi Jezus pred to plašno nevernostjo? Vrne se, postavi se v isti položaj, »v sredo med« učence, in ponovi isti pozdrav: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19.26) Začne vse znova. Vstajenje učenca se začne tukaj, iz tega zvestega in potrpežljivega usmiljenja, od odkritja, da se Bog nikoli ne naveliča ponujati nam roke, da nas dviga iz naših padcev. Hoče, da ga vidimo tako: ne kot gospodarja, ki mu moramo polagati račune, ampak kot Očeta, očka, ki nas vedno pobira. V življenju napredujemo tipaje, kot otrok, ki se uči hoditi, pa pada; nekaj korakov, pa spet padec; pade in znova pade in vsakič ga očka pobere. Roka, ki nas vedno znova pobira, je usmiljenje: Bog ve, da bi brez usmiljenja ostali na tleh, da za hojo potrebujemo nekoga, ki nas postavi pokonci.
Ti pa lahko ugovarjaš: »Toda jaz nikoli ne neham padati!« Gospod to ve in je vedno pripravljen, da te pobere. Noče, da bi vedno mislili na svoje padce, ampak hoče, da gledamo njega, ki v padcih vidi otroke, ki jih je treba dvigniti, v bedi vidi otroke, ki jih je treba ljubiti z usmiljenjem.
Ko nas Jezus vabi, da pridemo k njemu, ker smo obteženi, sem razmišljal, da nas pravzaprav vabi, da se mu predamo, da se mu popolnoma izročimo. »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Evangelij po Mateju 11,28) Zdi se mi, kot da mi Jezus v z drugimi besedami ljubeče sporoča: »Moj ljubljeni sin, daj mi svojo bedo in najdi pri meni svoj počitek.«
Vsak od nas se lahko vpraša: »Sem dal Gospodu svojo bedo? Sem mu pokazal svoje padce, da me pobere?« Ali pa je še kaj, kar zadržujem v sebi? Greh, očitek iz preteklosti, rana, ki jo imam v sebi, zamera do koga, predstave o kakem človeku … Gospod čaka, da mu prinesemo svoje bede, da nam pomaga odkriti svoje usmiljenje.
Vrnimo se k učencem. Zapustili so Gospoda med njegovim trpljenjem in so se čutili krive. Toda ko jih je Jezus srečal, jim ni naredil dolge pridige. Njim, ki so bili ranjeni v svoji notranjosti, pokaže svoje rane. Tomaž se jih lahko dotakne in odkrije ljubezen, odkrije, koliko je Jezus trpel zanj, ki ga je zapustil. V teh ranah se nas dotakne z roko nežna Božja bližina. Ko Tomaž, ki je prišel z zamudo, objame usmiljenje, preseže druge učence: ne veruje samo v vstajenje, ampak tudi v brezmejno Božjo ljubezen. In izreče najenostavnejšo in najlepšo veroizpoved: »Moj Gospod in moj Bog!« (v. 28) Glejte, to je vstajenje učenca: zgodi se, ko njegova krhka in ranjena človeškost vstopi v Jezusovo človeškost. Tam se razblinijo vsi dvomi, Bog postane moj Bog, tam znova začnemo sprejemati sebe in ljubiti svoje življenje.
V preizkušnji, ki jo preživljamo, smo se tudi mi kakor Tomaž s svojimi strahovi in dvomi prepoznali kot krhki. Potrebujemo Gospoda, ki v nas onkraj naših krhkosti vidi lepoto, ki je ni mogoče odstraniti. Z njim odkrivamo, da smo dragoceni v teh svojih krhkostih. Odkrivamo, da smo kot prelepi kristali, krhki in dragoceni obenem. In če smo kakor kristal prosojni pred njim, potem njegova luč, luč usmiljenja sveti v nas in skozi nas v svet. Glejte, to je razlog, da smo, kakor nam je povedalo Petrovo pismo, »polni veselja, čeprav je treba zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah.« (Prvo Petrovo pismo 1,6)
Pomislimo, najlepše oznanilo nas doseže po učencu, ki je prišel kasneje. Samo on je manjkal, Tomaž. Toda Gospod ga je počakal. Usmiljenje ne zapusti tistih, ki zaostanejo. Medtem ko zdaj razmišljamo o morebitnem počasnem in mučnem vračanju k pandemiji, se vsiljuje prav ta nevarnost: pozabiti tistega, ki je zaostal. Tvegamo, da nas zadane še hujši virus, virus brezbrižne sebičnosti. Prenaša se od ideje, da se življenje izboljša, če gre dobro meni, da bo vse dobro, če bo šlo dobro meni. To je izhodišče, pridemo pa do izbiranja oseb, do izločanja ubogih, do tega, da na oltarju napredka žrtvujemo tiste, ki zaostajajo. Ta pandemija pa nas spominja, da ni razlik in meja med tistimi, ki trpijo. Vsi smo krhki, vsi enaki, vsi dragoceni. Kar se godi, nas žge v notranjosti: čas je, da odstranimo neenakosti, da ozdravimo od krivičnosti, ki pri koreninah ogroža zdravje vsega človeštva! Naučimo se od zgodnje krščanske skupnosti, ki jo opisuje knjiga Apostolskih del. Prejela je usmiljenje in je živela z usmiljenjem. »Vsi verniki so … imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval.« (Apostolska dela 2,44–45) To ni ideologija, to je krščanstvo.
V tej skupnosti je po Jezusovem vstajenju samo eden zaostal in drugi so ga čakali. Danes je videti obratno: majhen del človeštva je šel dalje, medtem ko je večina zaostala. In vsak bi lahko rekel: »To so zapleteni problemi, ni moja stvar, da poskrbim za pomoči potrebne, drugi morajo misliti na to!«
Sprašujem se, ali smo sposobni v vsaki trpeči duši videti Jezusa, Križanega in ne parazita ali bremena … Zdi se mi, kot da nam naš Gospod daje možnost, da bi se vadili v delih usmiljenja, mi pa se vadimo v sodbah. Ali se nam morda zdi, da smo videti naivni, če hočemo biti usmiljeni? Ali sem morda tudi jaz prepričan, da drugi pogosto izkoriščajo mojo dobroto?
A kar nekaj biblijskih stavkov je, ki pri meni odpravijo vse dvome glede upravičenosti mojega usmiljenja: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Evangelij po Luku 6,36) »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Pismo Efežanom 4,32) »Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni.« (Prvo Petrovo pismo 3,8) »Do omahljivcev bodite usmiljeni.« (Judovo pismo 1,22)
Ja, razumem, da Jezus na moje dvome glede upravičenosti mojega usmiljenja odvrne: »Nič zato, moj sin, naj te ne skrbi nehvaležnost ali ignoranca, zaničevanje ali še kak negativen odziv, samo ti bodi vedno usmiljen z vsemi.« Z vsemi: ne mislimo samo na svoje interese, na posebne interese. Vzemimo to preizkušnjo za priložnost, da pripravimo jutri za vse, ne da bi izločili kogar koli. Kajti brez skupne vizije ne bo prihodnosti za nikogar.
Danes Jezusova razorožena in razorožujoča ljubezen prebuja srce učencev. Tudi mi kakor apostol Tomaž sprejmimo usmiljenje, rešitev sveta. In udejanjajmo usmiljenje do najšibkejših: samo tako bomo zares njegovi učenci in z njegovo pomočjo in blagoslovom bomo znova zgradili od vseh tegob zlomljeni svet.
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, ves se želim spremeniti v tvoje usmiljenje, da bi bil živ odsev tebe, o Gospod. Naj ta največja tvoja lastnost, to je brezmejno Božje usmiljenje, skozi moje srce in mojo dušo dospe k bližnjim. Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da bi nikoli ne sumničil in ne sodil po zunanjosti, ampak iskal to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagal. Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjal k bližnjim v potrebah, da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihljajih bližnjih. Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govoril zaničljivo, pač pa da bi imel za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja. Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi lahko čutil trpljenje bližnjih in da nikomur ne bi odrekel svojega srca. Iskreno se bom srečeval tudi s tistimi, za katere vem, da bodo zlorabljali mojo dobroto, toda sam se bom zaprl v tvoje usmiljeno srce, usmiljeni Kristus Jezus. O svojem trpljenju bom molčal. Moj Gospod, naj se tvoje usmiljenje odpočije v meni. Moj Gospod, spremeni me v sebe, kajti ti zmoreš vse. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.