Views: 72
»Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.« (Evangelij po Mateju 5,4)
Včasih pomislimo: »Zakaj se dogaja to ravno meni. Bog bi moral z mano lepše postopati.« Takšno razmišljanje je zelo nevarno, pa ne zato, ker bi grešili in se zamerili Bogu. On nas razume. Nevarno je zato, ker lahko zaradi občutka krivde končamo v duševni ali psihični razdvojenosti. Razlika med vernimi in nevernimi namreč ni v tem, kaj se komu dogaja, ampak v tem, kaj lahko kot kristjani s tem, kar se nam dogaja, naredimo.
Razvpita vprašanja o zlu in trpljenju so prastara vprašanja in žal brez popolnega odgovora. S temi vprašanji bomo šli v grob in v njih videli navidezni Božji spodrsljaj, saj je to, da dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, običajno razlog za dvom v obstoj vsemogočnega in ljubečega Boga. Ljudje namreč razmišljajo, če Bog zla ne more odstraniti, potem ni vsemogočen. Če pa zlo lahko odstrani, pa ga noče, potem ni dober.
A pomislimo. Verjetno si ne želimo Boga lutkarja, ki bi z neba vlekel za vrvice, privezane na igralce človeške komedije, zavračal zlo in dopuščal samo dobro. Verjetno si ne bi želeli Boga, ki bi nam na pladnju nudil povsem izdelan svet, kjer bi lahko živeli brez vsakršne nevarnosti. Res je, da je Bog ustvaril prva človeka, ki sta znala ljubiti in bila sposobna ostati zvesto vdana ter njemu poslušna, a jima je hkrati podaril dragoceno darilo svobode. Ali menimo, da bilo bolje, če bi Bog ustvaril prva človeka, ki bila sposobna samo ljubiti in ostati popolnoma vdana, tudi če hkrati ne bi imela svobode odločanja? Ali pa bi raje sprejeli ceno svobode, čeprav vključuje tudi tveganje, da izkusimo trpljenje, ker je ta svoboda neposreden, najlepši in največji dokaz, da smo ljubljeni? Še ptica se v svoji svobodi obrne proti vetru in mu lahko kljubuje, da bi se mogla dvigniti više. Trpljenje, ki nas doleti, nam pomaga, da naša duša zori. Bog nas je ustvaril svobodne, toda svoboda nam je lahko dana tudi v pogubo. Zlo je na svetu zato, ker smo se za zlo odločili v svoji svobodi. Če pa nam Bog ne bi dal svobode, ne bi bil Bog ljubezni.
Poučna zgodba govori o dečku, ki je prejel v dar lepo stensko uro. Ves ponosen jo je obesil na zid svoje sobe. Pozabil pa je nanjo obesiti uteži. Medtem ko je bil v šoli, je njegova mati na uro skrbno obesila uteži in uro tako spravila v tek. Ko pa je prišel deček domov in to ugotovil, je ves nesrečen zavpil: »O, moja uboga ura, ni pravično, da moraš prenašati tako težko breme. Odvzel ti ga bom.« Tako je tudi storil. In kaj se je zgodilo? Ura se je takoj ustavila in kot da bi govorila: »Zakaj si mi odstranil te uteži? Ali res ne razumeš, da brez njih ne morem delovati, da sem se brez njih zaustavila in postala nekoristna? Samo zaradi uteži grem lahko naprej.« Mar ni tako tudi v življenju? Kolikokrat ravnamo bolj otročje kot ta deček. V življenju imamo različne težave, stiske in bremena. To so naše uteži. Vendar bi bili brez njih nekoristni in bi se hitro zaustavili. Urini kazalci našega življenja bi kazali napačen čas. Zdi se nam nepravično, ko moramo vse to prenašati, vendar eno brez drugega ne gre. Ravno te uteži so gonilna sila, ki poganjajo uro našega življenja naprej. Zato ni nujno, da je trpljenje samo tragika, ampak se kaže v njem tudi milost. Uteži življenja nam pomagajo, da duhovno in čustveno zorimo in rastemo. Brez trpljenja bi se ura našega življenja zagotovo ustavila. Uteži nas poganjajo v tek, čeprav običajno tega ne razumemo in ne sprejemamo.
Jezus ni prišel, da bi nam odvzel trpljenje, niti da bi ga pojasnil. Ni prišel zato, da bi odstranil službo zdravnikov in grobarjev. Prišel je zato, da bi naša življenja in naše trpljenje napolnil s svojo navzočnostjo. Bog nam ni naložil bremena na hrbet zato, da bi nam zlomil tilnik, ampak da bi nas spravil na kolena, kajti Božja volja nas ne bo nikoli vodila tja, kjer nas Božja milost ne more varovati. A ljudje, ki tega ne doumejo, pravijo, da ne more obstajati ljubeči Bog, ker bi mu ob pogledu na ta zli svet moralo počiti srce. Toda pozor. Saj mu tudi je počilo, na križu, sredi trpljenja, iz ljubezni do nas. Kdor ne vidi trpljenja Boga, ne vidi niti njegove ljubezni.
Jezus z besedami »Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo« govori o stanju človeškega življenja, za katerega ni nihče prikrajšan. Nekdo joče, ker ni zdrav, nekdo joče, ker je sam ali nerazumljen. Razlogi za trpljenje so številni. Jezus je na tem svetu doživel žalost in ponižanje. Nabral je človeške bolečine, jih sprejel v svoje meso, jih eno za drugo živel vse do konca. Poznal je vsako vrsto bridkosti, moralne in fizične: izkusil je lakoto in napor, grenkobo nerazumevanja, bil je izdan in zavržen, bičan in križan.
A ko pravi »blagor žalostnim«, Jezus s tem ne trdi, da je neprijetno in težko življenjsko stanje nekaj veselega. Trpljenje samo po sebi ni vrednota, ampak je stvarnost, ki nas jo Jezus uči živeti na pravilen način. Obstajajo namreč pravilni in napačni načini, kako se živi bolečino in trpljenje. Napačen način je takrat, ko oseba bolečino živi pasivno, se preda lenobi in se ji popolnoma vda. Tudi odnos upiranja in zavračanja ni pravilna drža. Jezus nas uči živeti bolečino tako, da sprejmemo realnost življenja z zaupanjem in upanjem, pri tem pa postavimo ljubezen do Boga in bližnjega tudi v trpljenje. Ljubezen spreminja vsako stvar.
Tako kot Jezusove rane je naše trpljenje po eni strani pohujšanje za vero, a po drugi je preizkus vere, znamenje, da je Bog ljubezen, da je zvest, usmiljen, tolažeč. Nikar ne pozabimo, da so bile potrebne prav Jezusove rane, da bi mi duhovno, duševno in po milosti ter po njegovi previdnosti tudi telesno ozdraveli.
»Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.« (Prvo Petrovo pismo 2,24)
Združeni z vstalim Kristusom smo aktivni subjekti odrešenjskega dela, ki ga vodi sam Bog, in evangelizacije, ki jo je ljubeče zaupal prav nam. Bodimo blizu trpečim kot pričevalci vstajenja.
Žal pogosto zanemarimo moč Jezusovega vstajenja. Pogosto se pojavijo dvomi. In to zaradi površinskosti ali ravnodušnosti, zaradi zaposlenosti s tisočimi stvarmi, ki se zdijo pomembnejše od vere, ali zaradi zgolj horizontalnega pogleda na življenje. A ravno vstajenje nas odpre za večje upanje, kajti naše življenje in življenje sveta odpira za večno prihodnost v prisotnosti Boga, za polno srečo, za gotovost, da zlo, greh, smrt lahko premagamo. To pomeni, da lahko vsakdanje stvarnosti živimo z večjim zaupanjem in k njim pristopamo s pogumom in zavzetostjo, saj jih Kristusovo vstajenje razsvetljuje z novo lučjo. Kristusovo vstajenje je namreč naša moč!
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, tudi ko hodim po dolini smrtne sence, se ne bojim nič hudega, ker si z mano, in me tvoja palica tolaži. Gospod, hvala ti za milost in počitek moje duše ter tolažbo, ki je v Jezusovem imenu. Hvala ti za zagotovilo, da naj se ne bojim, ker si ti z menoj, in naj se nikar plaho ne oziram, ker si ti moj Bog. Hvala ti, ker me krepčaš in mi pomagaš ter me podpiraš z desnico svoje pravičnosti. Gospod Jezus, knez miru, prosim te, nakloni mi mir, ki presega vsak razum. Naj se moj um umiri in doseže mir, kjer nič ne manjka in ni nič zlomljeno. Hvala ti, Gospod, ker mi nisi dal duha strahu, temveč duha moči, ljubezni in zdravega, jasnega razuma. Gospod Jezus, tvoje ime je nad vsakim imenom in v tvojem imenu se priklanja vsako koleno. Naj se ti podredita strah in smrt. Hvala ti, ker si premagal smrt in nas postavil na desnico svojega Očeta. Jezus Kristus, ko je vse temno in občutimo le svojo šibkost in nemoč, nam daj začutiti svojo navzočnost, svojo ljubezen in svojo moč. Tvoja prelita kri nas očiščuje in po njej premagujem zlo. Pomagaj nam popolnoma zaupati v tvojo Ljubezen, ki nas ščiti, in v moč, ki nas krepi, da nas nič ne bo moglo prestrašiti ali skrbeti. Gospod, pomagaj mi, da bom vedno živel v tvoji bližini. Le v tvoji bližini in prisotnosti lahko vidim tvojo roko, tvojo pot in tvojo voljo v vseh stvareh. Gospod, moje si zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vate zaupam. Zares, rešil me boš iz ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo in s svojimi krili me pokrivaš. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.