Views: 37
»Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: ›Glejte, Jagnje Božje!‹ Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: ›Kaj iščeta?‹ Rekla sta mu: ›Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?‹ Rekel jima je: ›Pridita in bosta videla.‹ Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: ›Našli smo Mesija‹ (kar pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: ›Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa‹ (kar pomeni Peter).« (Evangelij po Janezu 1,35–42)
Današnji odlomek predstavlja srečanje Jezusa s svojimi prvimi učenci. Prizor se odvija pri reki Jordan dan po Jezusovemu krstu. Sam Janez Krstnik je dvema med njimi pokazal na Mesija s temi besedami: »Glejte, Jagnje Božje!« Od besed: »Glejte, Jagnje Božje!«, prehajamo k besedam: »Učitelj, kje stanuješ?« Od tega, da smo ljubljeni sinovi, do tega, da bivamo kot takšni, da ustvarjamo dom in vanj sprejemamo bližnje. In ta dva, zaupajoč Krstnikovemu pričevanju, sta šla za Jezusom. On to opazi in vpraša: »Kaj iščeta?« in ona ga vprašata: »Učitelj, kje stanuješ?« (v. 38)
Jezus ne odgovori: »Stanujem v Kafarnaumu ali v Nazaretu,« ampak pravi: »Pridita in bosta videla.« (v. 39) To ni vizitka za obisk, ampak povabilo na srečanje.
Jezus sam zase ob neki drugi priložnosti pravi enemu izmed učencev, ki želijo hoditi za njim: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Evangelij po Mateju 8,20). O tridesetih letih bivanja v nazareškem domu ne vemo skoraj ničesar. Živel je tiho življenje v tesarski oziroma mizarski delavnici svojega krušnega očeta. Bil pokoren svojim staršem in se v tišini pripravljal na kratko obdobje delovanja. Kasneje je kot »popotni pridigar« bival pri prijateljih, ki so ga sprejeli k sebi. Najbrž zato pravi, da nima, kamor bi glavo naslonil. Toda v tem primeru jima pravi: »Pridita in bosta videla.« (v. 39) Jezusovo sporočilo je vedno prilagojeno duhovnim potrebam sogovornika. Ne pozabimo, da je Jezus lahko videl v človeška srca in prepoznaval njihove nagibe srca, hrepenenja in duhovno stanje ter temu prilagodil svoj odziv oziroma sporočilo.
»… to nam je Bog razodel po Duhu. Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine. Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh.« (Prvo pismo Korinčanom 2,10.11)
»Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: ›Zakaj jim govoriš v prilikah?‹ Odgovoril je in jim dejal: ›Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.‹« (Evangelij po Mateju 13,10–13)
Jezus je v tem primeru videl pristno hrepenenje dveh učencev po srečanju z Bogom. Zato je dopustil, da sta ta dva šla z njim in tisto popoldne ostala pri njem. Ni si ju težko predstavljati, kako sedita in postavljata vprašanja in predvsem kako ga poslušata in čutita, kako se srce vedno bolj ogreva za učitelja, ki govori. Zaznata lepoto besed, ki odgovarjajo na njuno največje upanje. In naenkrat odkrijeta, da medtem ko se dela večer, v njiju, v njunem srcu razplamteva luč, ki jo lahko podari samo Bog. Stvar, ki pritegne pozornost, je, da eden izmed njiju sedemdeset let zatem ali morda še več zapiše v evangeliju, da je bilo okoli četrte ure popoldne (»deseta ura« – Judje so dan razdelili na dvanajst enakih delov, ure pa so začeli šteti od sončnega vzhoda, ne od polnoči, kot jih štejemo mi. Tako je deseta ura od sončnega vzhoda pomenila, da je šlo približno za četrto uro popoldan). Zapisal je uro. To je nekaj, kar nam da misliti. Vsako pristno srečanje z Jezusom ostane v živem spominu. Nikoli se ga ne pozabi. Toliko srečanj in ti jih pozabiš. Toda resnično srečanje z Jezusom za vedno ostane. In ta dva sta se po tolikih letih spominjala tudi ure. Nista mogla pozabiti tega tako srečnega srečanja, tako polnega, ki jima je spremenilo življenje.
Ko gresta s tega srečanja in se vrneta k svojim bratom, to veselje, ta luč bruha iz njunih src kakor narasla reka. Eden od teh dveh, Andrej, reče svojemu bratu Simonu, ki ga bo Jezus imenoval Peter, ko ga bo srečal: »Našli smo Mesija.« (v. 14) Odšla sta gotova, da je Jezus Mesija, prepričana v to.
Za trenutek se ustavimo pri tej izkušnji srečanja s Kristusom, ki kliče, da bi bili z njim. Vsak Božji klic je pobuda njegove ljubezni. Vedno je on tisti, ki da pobudo. On je tisti, ki te kliče. Bog kliče v življenje, kliče k veri in kliče v poseben stan življenja: »Hočem te tukaj.« Prvi klic Boga je v življenje, s katerim nas oblikuje kot osebe, je posamičen klic, saj Bog ne počne stvari serijsko. Potem nas Bog kliče k veri in da postanemo del njegove družine kot Božji otroci. In navsezadnje nas Bog kliče v poseben življenjski stan, da podarimo sami sebe na poti zakona ali samskega posvečenega življenja. Različni so načini uresničitve načrta Boga, ki ga ima za vsakega od nas in je vedno načrt ljubezni. Bog vedno kliče. Največje veselje vsakega vernika je odgovoriti na ta klic, ponuditi sebe vsega v službo Bogu in bratom.
Pred Gospodovim klicem, ki lahko pride do nas na tisoče načinov, tudi preko oseb, srečnih ali žalostnih dogodkov, je lahko naša drža odklonilna, saj se nam zdi, da je v nasprotju z našimi hrepenenji, ali pa nas je strah, saj ga imamo za preveč zahtevnega: »Ne bom zmogel, bolje ne, bolje je bolj mirno življenje in Bog naj bo tam, jaz pa tukaj.« Toda Božji klic je vedno ljubezen. Iskati moramo ljubezen, ki je za vsakim klicem, in nanj lahko odgovorimo samo z ljubeznijo. Jezik odgovora na klic, ki izhaja iz ljubezni, je samo ljubezen. Na začetku je srečanje, je srečanje z Jezusom, ki nam govori o Očetu, nam predstavi njegovo ljubezen. Tedaj se tudi v nas spontano porodi želja, da jo posredujemo osebam, ki jih imamo radi: »Srečal sem Ljubezen, srečal sem Mesija, srečal sem Boga, srečal sem Jezusa,« »našel sem smisel svojega življenja.« Na kratko: »Našel sem Boga.«
Naj nam Kristus pomaga, da bomo iz svojega življenja napravili hvalno pesem Bogu kot odgovor na njegov klic in kot ponižno in veselo izpolnitev njegove volje. Toda zapomnimo si to. Za vsakega od nas je bil v življenju trenutek, ko je Bog postal močneje navzoč s klicem. Spomnimo se ga. Pojdimo nazaj k temu trenutku, da nas spominjanje tega trenutka vedno prenavlja v srečanju z Jezusom.
Z.M.