Hits: 49
»Nato je prišel v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: ›Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.‹ Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: ›Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.
Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.‹ To je povedal, ker so govorili: ›Nečisti duh ga je obsedel.‹ Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: ›Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.‹ Odgovoril jim je: ›Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?‹ In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: ›Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.‹« (Evangelij po Marku 3,20–35)
Kaj se dogaja Jezusu? Množice ga oblegajo in pri njem iščejo pomoč. Jezus ozdravlja, izganja hude duhove, uči in oznanja Božje kraljestvo. Pismouki vidijo, s kakšno močjo dela, zato ga obtožijo, da je obseden, in moč pripišejo hudemu duhu. Jezusovi sorodniki razumejo, da je vedno bolj zasovražen in na slabem glasu, zato ga pridejo iskat, da ga odpeljejo domov. On pa je tudi v tem radikalen in sorodnikom pove, da ne išče zavetja v svojem domu, da zbira novo družino, kjer ne šteje kri, ampak izpolnjevanje Božje volje.
Znotraj tega dogajanja Jezus postavi zelo pomembo sporočilo. Govori o grehu zoper Svetega Duha, ki ga ni mogoče odpustiti. Gre torej za vprašanje našega večnega življenja. Ali je mogoče, da tudi mi grešimo tako, da nam niti Bog ne more odpustiti? Kaj je ta greh? V čem je?
Pismouki, ki opazujejo Jezusovo delovanje, najbrž ne morejo doumeti nekaterih stvari:
- zakaj Jezus gara do jutra do večera, ko vendar od tega nima nič,
- kako to, da ima takšno moč, če pa je običajen tesarjev sin,
- kako to, da dovoli ljudem, da ga imajo za preroka, za Božjega poslanca, hkrati pa se ne izjasni, kdo je,
- kako to, da vse, kar dela, dela mimo judovske shodnice, brez vsakih posebnih dovoljenj.
Za pismouke je torej vse sporno, nič ne teče po ustaljenih navadah. Ker je toliko motečih dejavnikov, vmes pa še gora zavisti in ljubosumja, je vse skupaj najlažje pripisati hudemu duhu. Njihov pogled se ustavi na problematičnih točkah in ne vidijo več dobrega. Tako pismouki sprevržejo vse dobro, ne vidijo ne Jezusove ljubezni, ne zavzetosti, ne množice čudežev, kaj šele učenja o Božjem kraljestvu. Ogroženost in strah pred novim jih zaslepita, da ne vidijo nič dobrega več oz. dobremu rečejo slabo. Jezus ta preobrat iz dobrega v slabo imenuje preklinjanje Svetega Duha, greh, ki ne bo odpuščen.
Kako pa to rešujejo domači? Ker slišijo, da je Jezus na slabem glasu, bi ga radi umaknili iz množice. Problem bi rešili tako, da bi se mu izognili. Jezus jih pri tem ne pohvali, ampak jim pove, da ga takšna drža niti najmanj ne zanima. Prišel je, da izpolni Božjo voljo, ne da bi življenje prebil na zapečku.
In kje smo mi? Vsak dan se moramo odločati o najrazličnejših dogodkih, stvareh in ljudeh. Presojati jih moramo in ugotavljati, ali je nekaj dobro ali slabo, ali nekdo dela to v Svetem Duhu ali s hudim duhom. Tako presojamo svoje bližnje in njihova dejanja, sosede, politiko. Jezus daje temu presojanju izredno težo. Ni vseeno, kako presojamo. Lahko obsojamo kot pismouki ali pa bežimo kot sorodniki. Jezus nam v današnjem odlomku iz evangelija nalaga izredno odgovornost. Če hočemo priti v Božje kraljestvo, če nočemo pasti v greh proti Svetemu Duhu, moramo neprestano iskati resnico.
Ni mogoče, da se ne bi motili, a Bog ne daj, da bi se USEDLI na napačno presojo! Mislim, da je močno v navadi, da ljudi predalčkamo in njihova dejanja sodimo glede na dodeljene etikete in predalčke (verni in neverni; levi in desni; prijatelji in neprijatelji; všečni in nevšečni). Tega smo že tako navajeni, da nas niti malo ni strah, da bi komu povzročili krivico. Jezus nas danes spodbuja, naj bomo v presojanju resnično pozorni in naj se bojimo, da bi dobremu rekli slabo, naj se bojimo greha proti Svetemu Duhu.
»Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo, ki grenko delajo za sladko, sladko pa za grenko.« (Izaija 5,20)
Naj bomo vedno odprti, da nas Sveti Duh razsvetljuje, da bomo prepoznavali dobro in ga zmogli vedno tako tudi poimenovati!
Molitev:
Gospod, pomagaj nam v praznini prepoznati naša hrepenenja in pomagaj nam nositi to praznino. Pomagaj nam, Gospod, spoznati, da nam praznino pošiljaš, da bi našli tebe. Gospod, naj v tebi odkrijemo mir in veselje, ki trajata. Daj mi globoko razumeti, da kljub neredu, ki me obdaja, kljub noči, ki me obdaja, kljub utrujenosti mojih dni moja prihodnost vendarle počiva v tebi. Gospod, stoj nam ob strani in nas usmerjaj, da bi zgradili trdne temelje vere, zaupanja in ljubezni do bližnjega. Gospod, naj naše življenje sloni na Božji besedi in vodstvu Svetega Duha ter zapovedih, saj to pomeni biti zvest tebi. Naj bodo naše besede prežete z življenjem, ki raste iz zavesti, da smo Božji otroci, poklicani, da izpolnjujemo tvojo voljo. Naj nas ne vodi napuh in pričakovanje koristi, ampak služenje tvojemu načrtu. Gospod, naj naši odnosi odražajo povezanost s teboj in naj se ne vrtimo okrog tega, kaj si drugi misli o nas. Gospod, naj se zavemo, da si vsakega izmed nas poklical z namenom, da nadaljuje in izpolnjuje tvoj načrt. Oče, hvala ti za tvojo ljubezen! Po Jezusu Kristusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.