Hits: 50
Evangelijski kristjan, ki je pomagal ukiniti suženjstvo v Britanskem imperiju (in onkraj njega).
William Wilberforce se je rodil 24. avgusta 1759 v mestu Kingston upon Hull na severu Anglije, v premožni trgovski družini. Njegov dedek je bil kar dvakrat izvoljen za mestnega župana, obogatel pa je s sodelovanjem v trgovini na Baltskem morju.
Z evangelijskim krščanstvom se je prvič seznanil v času šolanja, ko je nekaj časa preživel pri svojih sorodnikih, velikih podpornikih metodistov. Vendar pa je svoje zanimanje za krščanstvo začasno obesil na klin, ko je leta 1776, pri 17 letih, odšel na univerzo v Cambridge. Kot premožen študent se je s kartanjem, kockanjem in popivanjem pozno v noč hitro vključil v študentsko družabno življenje. A kljub temu je uspešno zaključil študij in si v tem času pridobil tudi pomembne prijatelje, kakršen je bil na primer William Pitt mlajši, kasnejši britanski ministrski predsednik.
Pitt ga je tudi spodbudil, da je pričel s politiko, in leta 1780 je bil, pri starosti 21 let, prvič izvoljen v parlament kot zastopnik domačega mesta. Ker je bil premožen, si je lahko privoščil, da je bil neodvisen in da je sodeloval z različnimi strankami pri različnih projektih, kakor se mu je pač zdelo primerno.
Wilberforce je slovel kot odličen govornik, ki je močno podpiral svojega prijatelja Pitta. A ko je ta postal ministrski predsednik, je Wilberforce raje ostal neodvisni poslanec, kot pa da bi sodeloval v vladi kot minister.
Leta 1785 je, po obsežnem popotovanju po Evropi, postal evangelijski kristjan. Njegova spreobrnitev je bila postopna. Začela se je z rednimi jutranjimi molitvami in prebiranjem Biblije, zaključila pa se je z njegovo odločitvijo, da svoje življenje in delo posveti Bogu.
Nekoliko kasneje, leta 1787, je prišel v stik z majhno skupino borcev proti trgovini s sužnji. Uspelo jim je prepričati Wilberforcea, da se je zavzel za njihov boj, in kaj kmalu je postal eden vodilnih britanskih abolicionistov. Celih dvajset let je vodil parlamentarni boj proti britanski trgovini s sužnji in leta 1807 dosegel sprejem zakona, imenovanega »Slave Trade Act«, ki je prepovedal trgovino s sužnji v Britanskem imperiju.
Pri njegovem boju proti suženjstvu ga je vodilo močno prepričanje o pomembnosti vere, morale in izobrazbe. Zato se je med drugim zavzemal tudi za izboljšanje javne morale in misijonarsko delovanje v Indiji, boril pa se je tudi proti krutosti do živali.
V kasnejših letih je podpiral boj za popolno prepoved suženjstva in z njim nadaljeval tudi po tem, ko se je zaradi slabega zdravja leta 1826 umaknil iz parlamenta. Njegovo zagrizeno delo je obrodilo sadove leta 1833, ko je bil sprejet zakon, imenovan »Slavery Abolition Act«, s katerim je bilo ukinjeno suženjstvo v večjem delu Britanskega imperija. William Wilberforce je umrl 29. julija 1833, le tri dni po prejemu novice, da je sprejetje zakona v parlamentu zagotovljeno. Pokopali so ga v Westminstrski opatiji blizu njegovega dolgoletnega prijatelja in podpornika Williama Pitta mlajšega.
Suženjstva ni ukinil humanizem niti razsvetljenstvo niti francoska revolucija. Ukinilo ga je krščanstvo s preprostim vprašanjem, s katerim je že od vsega začetka pretresalo svet.
R.