Views: 220
Sir Winston Leonard Spencer Churchill je bil britanski vojaški častnik, državnik in pisatelj.
Mladost
Winston Churchil se je rodil 30. novembra 1874 v dvorcu Blenheim v Oxfordshiru. Njegov oče, lord Randolph Churchill, poslanec v britanskem parlamentu, je bil tretji sin Johna Spencer-Churchilla, 7. vojvode Marlboroughškega in neposredni potomec prvega vojvode Marlboroughškega, enega največjih britanskih vojskovodij v zgodovini. Njegova mati, Jennie Jerome, je bila hčerka bogatega ameriškega poslovneža iz New Yorka, potomca prvih hugenotskih priseljencev v Ameriko, med drugim pa naj bi imela tudi irokeške prednike.
Njegove starše je na jadralni regati seznanil sam valižanski princ, kasnejši kralj Edward VIII., zaročila pa sta se po treh dneh poznanstva. Poroko so zavlekla pogajanja zaradi dote in Winston se je rodil slabih osem mesecev po poroki. Morebitna ugibanja, če so njegovi starši malce prehitevali s konzumacijo zakonske zveze, je pokomentiral z besedami:
»Čeprav sem bil prisoten ob rojstvu, pa se dogodkov, ki so vodili do njega, ne spominjam preveč dobro.«
Ker je bil njegov ded podkralj na Irskem, so se kasneje preselili v Dublin, kjer se je rodil Winstonov mlajši brat Jack.
Winston Churchill je bil vzgojen v skladu s takratnimi običaji visoke družbe. Sprva so ga vzgajale domače vzgojiteljice, pri sedmih letih pa so ga poslali v internat. Bil je zelo povprečen, ne preveč dober učenec, zato ga je njegov oče usmeril v vojaško šolanje v upanju, da mu malce discipline ne bo škodovalo. Leta 1893 je tako postal kadet vojaške akademije v Sandhurstu.
Vojaška kariera
Kmalu po končanem vojaškem šolanju so ga kot mladega častnika (in ob izdatni pomoči družinskih zvez) poslali na Kubo kot vojaškega opazovalca v vojni za neodvisnost. Churchill se je tudi osebno udeležil nekaterih spopadov med špansko vojsko in uporniki. Nekaj časa je nato preživel v New Yorku, kjer ga je prevzelo mladostniško navdušenje nad domovino svoje matere, navdušenje, ki ga ni zapustilo do konca življenja. Oktobra 1896 je bil premeščen v Indijo, kjer je preživel naslednjih 19 mesecev in se udeležil vojaških ekspedicij v Hyderabad in na severozahodno mejo.
V Indiji je pričel obsežno samoizobraževanje z branjem številnih knjig, od Platona do Darwina, obenem pa tudi svojo novinarsko in pisateljsko pot. Oktobra 1897 je v Bangaloreju napisal svojo prvo knjigo The Story of Malakand Field Force: An Episode of Frontier War (Zgodba o vojaški enoti v Malakandu: dogodek v obmejni vojni) o spopadih za severozahodno mejo, ki je bila zelo dobro sprejeta. V Indiji pa je napisal tudi svoje edino fiktivno delo, romantični roman z naslovom Savrola.
Leta 1898 je bil premeščen v Sudan, kjer se je pridružil enotam generala Kitchenerja v boju proti tamkajšnjem Mahdiju. Po končani vojni je opisal svoje spomine v delu The River War (Rečna vojna), obenem pa se je odločil, da bo vojaško kariero poskusil zamenjati za politično.
Politična kariera
Junija 1899 se je neuspešno potegoval za sedež poslanca v Oldhamu.
Ker je pričakoval izbruh nove burske vojne, se je nato kot novinar Morning Posta napotil v Južno Afriko. Na poti na bojišče oktobra 1899 so njegov vlak obstreljevali Buri. Vlak je iztiril in Churchill je postal vojni ujetnik v taborišču v Pretorii. Decembra mu je uspelo pobegniti iz ujetništva v portugalsko Vzhodno Afriko (današnji Mozambik), kar mu je pri britanski javnosti prineslo kar nekaj junaškega slovesa.
Januarja 1900 se je za kratek čas ponovno pridružil vojski in sodeloval pri reševanju Ladysmitha in zavzetju Pretorie. Ves čas vojne je kritiziral protibursko razpoloženje v britanski javnosti in pozival k velikodušnemu in strpnemu ravnanju z nasprotnikom.
Po vrnitvi v London je ponovno kandidiral v Oldhamu in tokrat mu je uspelo priti do poslanskih klopi. Obenem je izdal novo knjigo, Ian Hamilton’s March (Marš Iana Hamiltona), o svojih izkušnjah iz Južne Afrike. O svojih doživetjih je imel tudi serijo predavanj v Veliki Britaniji, Kanadi in ZDA, med katerimi se je srečal tudi z Markom Twainom, predsednikom McKinleyem in podpredsednikom Rooseveltom.
Churchill je bil sprva poslanec konservativne stranke, vendar se je hitro razšel s strankino politiko in se vedno bolj povezoval z liberalci, zlasti s H. H. Asquithom.
Leta 1903 je bil že v resnem sporu s svojo stranko, zlasti zaradi svojega nasprotovanja gospodarskemu protekcionizmu, in leta 1904 je prebegnil k liberalcem.
Leta 1906 so liberalci zmagali na volitvah, Churchill pa je izdal novo delo, tokrat biografijo o politični poti svojega očeta.
V novi vladi je Churchill postal podsekretar v ministrstvu za kolonije. Kot tak je aktivno sodeloval pri oblikovanju novih ustav za Transvaal in Svobodno državo Oranje in reorganizaciji britanske oblasti v Južni Afriki, pri čemer je močno pripomogel k enakopravni obravnavi tako Britancev kot Burov. Skrbeli pa so ga tudi odnosi med evropskimi priseljenci in afriškimi domačini, pri čemer se je večkrat pritoževal nad nepravičnim ravnanjem z Afričani.
Leta 1908 je postal ministrski predsednik njegov dobri prijatelj Asquith, ki je Churchilla imenoval na položaj gospodarskega ministra.
Istega leta se je Churchill poročil s Clementine Hozier in naslednje leto se jima je rodil prvi otrok, hčerka Diana.
Kot minister je uspešno posredoval v pogajanjih med delavci in delodajalci in zagovarjal številne družbene reforme. Uvedel je osemurni delovnik za rudarje in zakonodajo, ki je omogočila sodno preganjaje izkoriščevalskih delodajalcev. Uzakonil je tudi minimalno plačo in pravico delavcev do malice.
Februarja 1910 je postal notranji minister. Nemudoma se je lotil reforme zaporov, obenem pa je uvedel razloček med kazenskimi in političnimi zaporniki, pri čemer je močno olajšal položaj dotedanjih političnih zapornikov. Omejil je tudi uporabo samice in ukinil večino zapornih kazni za mladoletne prestopnike.
Najpomembnejše vprašanje njegovega ministrovanja je bila ženska volilna pravica. Churchill je žensko volilno pravico sicer podpiral, a ker mu ni uspelo doseči širšega soglasja, je vprašanje ostalo nerešeno.
Leta 1911 je skupaj z Lloydom Georgeem uvedel prvo zakonodajo o zdravstvenem zavarovanju in zavarovanju za čas brezposelnosti. Istega leta se je Churchillu rodil drugi otrok, sin Randolph.
Med Agadirsko krizo aprila 1911 je predlagal zavezništvo s Francijo in Rusijo, ki naj bi se zoperstavilo nemškemu ekspanzionizmu.
Oktobra istega leta je bil imenovan za prvega lorda admiralitete in se lotil pospešenega posodabljanja britanske mornarice. Nemčijo je sprva pozval k skupnemu prenehanju oboroževalne tekme, a ga je Nemčija zavrnila. Churchill je zagovarjal boljše plače za mornariško osebje, spodbujal gradnjo podmornic in podprl prve poskuse uporabe letal za pomorsko vojskovanje.
Kot minister je zagovarjal tudi večjo avtonomijo Irske znotraj britanskega imperija. Predlagal je preureditev Velike Britanije v zvezno državo, a njegov predlog so sprte strani zavrnile.
Ob začetku 1. svetovne vojne je Churchill postal poveljnik mornarice v vojni. Istega leta se mu je rodil tretji otrok, hčerka Sarah.
Kot vojni minister je bil velik zagovornik uporabe novih orožij, zlasti tanka, leta 1915 pa se je lotil podviga, ki je potem še dolga leta strašil njegovo politično kariero. V poskusu, da bi razbremenil carsko Rusijo, ki se je borila na več frontah, je predlagal združeni anglo-francoski napad na Dardanele. Upal je, da bodo, če bo napad uspešen, morda lahko zavzeli celo Istanbul in vrgli nemško zaveznico Turčijo iz boja. A poskus odprtja nove fronte pri Galipoliju se je kljub številnim žrtvam končal s popolnim neuspehom. Churchill je kot vrhovni poveljnik postal grešni kozel za vse storjene napake in izgubil položaj.
Novembra 1915 je izstopil iz vlade in se januarja 1916 pridružil vojakom na zahodni fronti. Na svojem položaju pri belgijskem Ploegsteertu se je soočil s skoraj neprestanim trimesečnim obstreljevanjem, pri čemer se je ob neki priložnosti le za las izognil šrapnelu bližnjega izstrelka. Maja istega leta je bil odpuščen iz vojaške službe.
Ponovno v parlamentu je postal velik zagovornik vojaškega poguma, zagovarjal pa je tudi striktno uporabo jeklenih čelad za vojake.
Maja 1917 je bil ponovno imenovan za ministra, tokrat za oborožitev. Nemudoma je izpogajal končanje stavke delavcev v tovarnah municije, leta 1918 pa je tudi uspel s podporo zakonu, ki je delu žensk dal volilno pravico. Samo štiri dni po koncu vojne se mu je rodil četrti otrok, hčerka Marigold.
Januarja 1919 je postal obrambni minister. Organiziral je demobilizacijo vojske po končani vojni, obenem pa je bil eden redkih visokih politikov, ki so nasprotovali pretirano težkim ukrepom proti poraženi Nemčiji. Trdil je namreč, da bi lahko bila ravno Nemčija tista sila, ki bi lahko ustavila napredovanje boljševistične revolucije proti zahodni Evropi.
Februarja 1921 je postal minister za kolonije, istega meseca pa je imel tudi prvo razstavo svojih slik. A zadele so ga tudi osebne tragedije. Maja mu je umrla mati, avgusta pa še hči Marigold.
Kot minister za kolonije je sodeloval pri pogajanjih za ustanovitev nove irske republike ter pomagal ustoličiti kralja Faisala v Iraku in kralja Abdulaha v Jordaniji. Potoval je tudi v Palestino, kjer je kot pristaš zionizma zavrnil zahteve Arabcev po prepovedi priseljevanja Judov.
Septembra 1922 se mu je rodil peti, zadnji otrok, hči Mary. Isti mesec je kupil posestvo Chartwell v Kentu, ki je postalo njegov dokončni dom. V oktobru je moral na operacijo slepiča in medtem ko je bil v bolnišnici, je padla vlada. Churchill je kasneje zapisal, da je »ostal brez ministrstva, brez poslanskega sedeža, brez stranke in brez slepiča«.
Naslednji dve leti je preživel ob slikanju in pisanju spominov na vojna leta, ki jih je objavil pod naslovom The World Crisis (Svetovna kriza).
Leta 1924 so združeni konservativci in liberalci, ki so se – tudi na Churchillovo prigovarjanje – združili v skupnem odporu do naraščajočega socializma laburistične stranke, zmagali na volitvah in Churchill je postal finančni minister. Ponovno je vzpostavil zlati standard, znižal upokojitveno starost s 70 na 65 let, poskrbel za vdovske pokojnine, zmanjšal stroške za vojsko in uvedel davke na luksuzne izdelke.
Puščavniška leta
Konservativci so leta 1929 izgubili na volitvah in Churchill je ponovno postal poslanec. Lotil se je pisanja zgodovinskega dela – obsežne biografije svojega prednika Johna Churchilla, prvega vojvode Marlboroughškega: Marlborough: His Life and Times (Vojvoda Marlboroughški: njegov čas in življenje).
Oktobra 1930 je izdal tudi svojo avtobiografijo My Early Life (Moja mlada leta), ki se je zelo dobro prodajala in je bila prevedena v več tujih jezikov.
Leta 1931 se je sprl s svojimi konservativnimi kolegi glede Indije. Churchill je namreč nasprotoval večji avtonomiji Indije, saj se je bal, da bo to vodilo v zahteve po neodvisnosti. Še zlasti kritičen je bil do Gandhija, katerega je označil za »zapeljivega srednjetempeljskega odvetnika, ki se pretvarja, da je fakir«. Konservativci so sicer še istega leta zmagali na volitvah, a Churchillu niso podelili nobenega pomembnejšega položaja.
Razočarani Churchill se je podal na predavateljsko pot po severni Ameriki. 13. decembra ga je ob prečkanju Pete avenije v New Yorku zbil avto.
Leta 1932 se je odločil, da bo obiskal nekdanja bojišča svojega slavnega prednika, o katerem je pisal obsežno biografijo. V Münchnu se je tako srečal s Hitlerjevim prijateljem Ernstom Hanfstaenglom, ob čemer ga je prvič zaskrbelo zaradi Hitlerjevega antisemitizma. Ob obisku Blenheima je zbolel za paratifusom in pristal v bolnišnici v Salzburgu. Kmalu po vrnitvi domov se je zgrudil zaradi zapletov paratifusa in posledično preživel skoraj mesec dni v bolnišnici v Londonu.
Po Hitlerjevem prihodu na oblast leta 1933 je Churchill nemudoma opozoril na grožnjo nacističnega režima. Še zlasti ga je skrbel nagel razvoj nemške Luftwaffe (letalstva), ki bi lahko resno ogrozila Veliko Britanijo. Svoje skrbi je predstavil tudi javnosti v radijskem nagovoru, ki ga je imel novembra 1934. Kritiziral je tudi italijansko invazijo na Etiopijo.
V nasledstveni krizi leta 1936, ko je moral Edvard VIII. odstopiti zaradi poroke z ameriško ločenko Wallis Simpson, je Churchill odločno podprl kralja. Čeprav je kasneje prisegel zvestobo novemu kralju Juriju VI., pa je vseeno vztrajal, da je bil odstop »prehiter in verjetno povsem nepotreben«.
Leta 1938 je ostro nasprotoval britanskemu popuščanju Hitlerju in Mussoliniju in pozival k skupnemu nastopu evropskih držav proti nemškemu ekspanzionizmu, a zaman. Ob pritiskih na Češkoslovaško je pozval vlado, naj Nemčiji zagrozi z vojno napovedjo, a premier Chamberlain se je raje odločil za podpis Münchenskega sporazuma.
3. septembra 1939, ob britanski vojni napovedi Nemčiji, je premier Chamberlain znova vpoklical Churchilla in ga postavil za prvega lorda admiralitete. Njegovo odločno ukrepanje ob začetku vojne, še zlasti ukaz o prevzemu nemške ladje Altmark v norveških ozemeljskih vodah in rešitev 300 britanskih vojnih ujetnikov, je močno dvignilo njegov ugled v javnosti.
A nezmožnost zaveznikov, da bi preprečili nemško okupacijo Norveške, je močno zamajala vlado, napad Nemčije na Belgijo, Luksemburg in Nizozemsko pa jo je dokončno pokopal. Premier Chamberlain je odstopil in predlagal Churchilla za svojega naslednika.
Churchill je nemudoma oblikoval vojni kabinet.
Predsednik vlade
Konec maja 1940 se je moral britanski ekspedicijski korpus umakniti v Dunkirk in Francija se je znašla pred padcem. A Churchill je bil odločen nadaljevati boj kljub morebitni francoski kapitulaciji in tu so bistveno vlogo odigrale njegove govorniške sposobnosti.
Malo znano dejstvo je, da je Churchill uspel kot izjemen govornik kljub dejstvu, da je imel govorno napako in je s težavo izgovarjal črko s.
V svojem prvem govoru kot ministrski predsednik, znanem kot »blood, toil, tears and sweat« (kri, trpljenje, solze in znoj) je jasno povedal, kaj čaka državo:
»Temu domu želim povedati … da ne morem ponuditi nič drugega kot kri, trpljenje, solze in znoj. Pred seboj imamo preizkušnjo najhujše vrste. Sprašujete, kakšna je naša politika? Pravim vam: bíti vojno na morju, na zemlji in v zraku, z vso mogočnostjo, ki jo premoremo, in vso močjo, ki nam jo lahko Bog da. Biti vojno proti pošastni tiraniji, ki nima primere v temni, obžalovanja vredni zgodovini človeških zločinov. To je naša politika. Sprašujete, kakšen je naš cilj? Odgovorim vam lahko z eno besedo: to je zmaga, zmaga za vsako ceno, zmaga kljub vsej grozi, zmaga, ne glede na to, kako dolga in težka bo pot do nje, kajti brez zmage ni preživetja.«
Uspešna evakuacija 338.226 zavezniških vojakov iz Dunkirka je nekoliko dvignila moralo na Otoku in Churchill je imel svoj verjetno najbolj znan govor vseh časov:
»Šli bomo do konca. Borili se bomo v Franciji, borili se bomo na morjih in oceanih, borili se bomo z naraščajočim zaupanjem in rastočo močjo v zraku. Branili bomo svoj Otok, ne glede na ceno. Borili se bomo na obalah, borili se bomo na letališčih, borili se bomo na poljih in ulicah, borili se bomo v hribih. Nikoli se ne bomo predali. In celo če – kar ne verjamem niti za trenutek – bi bil ta Otok ali njegov velik del zavzet ali bi stradal, potem bo naš imperij onkraj morja, oborožen in zaščiten z britansko mornarico, nadaljeval z bojem, dokler, v skladu z Božjo voljo, Novi svet, z vso svojo močjo in mogočnostjo ne pride rešit in osvobodit Starega.«
Nemčija je 25. junija dokončno zavzela Francijo in postalo je očitno, da bo Hitler najverjetneje napadel in poskusil zavzeti Veliko Britanijo. Churchill je v pričakovanju takega razvoja dogodkov že 18. junija nagovoril parlament:
»Bitke za Francijo, kot jo je imenoval general Weygand, je konec. Pričakujem, da se bo vsak čas pričela bitka za Britanijo. Hitler ve, da mora zlomiti ta Otok ali pa bo izgubil vojno. Zatorej se pripravimo na svojo dolžnost in jo opravimo tako, da če bo britanski Commonwealth in imperij trajal še tisoč let, bodo ljudje še vedno rekli: To je bila njihova najboljša ura.«
Churchill je bil odločen, da se bo boril naprej, in je nemudoma ukazal pričetek ofenzive v severni Afriki proti tamkajšnjim italijanskim enotam. Ofenziva je bila sprva uspešna, dokler niso Nemci poslali Italijanom na pomoč Afriški korpus z Ervinom Rommlom na čelu. Churchill je leta 1940 tudi ukazal oblikovanje SOE (Special Operations Executive) z namenom organiziranja gverilskega vojskovanja na ozemljih, ki jih je okupirala Nemčija.
20. avgusta 1940, na vrhuncu letalske bitke za Britanijo, je Churchill ponovno nagovoril parlament z legendarno pohvalo pilotom RAF, ki so dan za dnem tvegali in žrtvovali svoja življenja:
»Na področju človeških konfliktov ni taka množica nikoli dolgovala tako veliko taki peščici.«
7. septembra 1940 je nemško letalstvo pričelo s sistematičnim bombardiranjem Londona in drugih britanskih mest, ki se je vleklo dobrih osem mesecev. Še zlasti uničujoč je bil napad na Coventry 14. novembra 1940.
A ves nemški trud je bil zaman. Britanska vojaška proizvodnja je kljub vsem težavam vztrajno naraščala in Britanci so postali samo še bolj zagrizeni v svojem odporu.
A Britanija tudi ni bila več osamljena. Novi svet je končno priskočil na pomoč, pa čeprav sprva obotavljajoče se in na skrivaj. Že septembra 1940 so ZDA poslale Britaniji petdeset rušilcev, v zameno pa so jim Britanci omogočili odprtje vojaških baz na Bermudih, v Karibih in na Novi Fundlandiji. Predsednik Roosevelt je tudi pričel s pošiljkami pomoči v obliki hrane, nafte in municije.
Nemški napad na Sovjetsko zvezo Britancev, v nasprotju s Stalinom, ni niti najmanj presenetil. Ker jim je uspelo razvozlati nemške vojaške kode, so Stalina opozorili na nevarnost napada, a Sovjeti »kapitalističnim imperialistom« niso hoteli verjeti.
Avgusta 1941 se je Churchill sestal s predsednikom Rooseveltom na Novi Fundlandiji, kjer sta podala skupno izjavo, ki je kasneje postala znana pod imenom Atlantska listina.
Velika Britanija je 8. decembra 1941, po napadu na Pearl Harbor, napovedala vojno Japonski. Churchill se je še isti mesec ponovno sestal z Rooseveltom v Washingtonu, kjer sta sprejela odločitev, da bosta dala vojni v Evropi prednost pred vojno na Tihem oceanu. Dogovorila pa sta se tudi za prvo skupno vojaško operacijo, invazijo francoske severne Afrike.
Med obiskom ZDA je doživel blag srčni infarkt, zaradi katerega so mu priporočili nekajtedenski počitek. A Churchill ni hotel upoštevati zdravniškega nasveta. Že ko je bil na na poti domov, so se vojne razmere ponovno obrnile na slabše. Osma armada v severni Afriki se je morala umakniti pred Rommlovo ofenzivo, napadi nemških podmornic na britanske ladje pa so se okrepili. A najhujši udarec ga je čakal na Daljnem vzhodu.
Japonci so nezadržno osvajali ozemlja v Aziji. Britancem so iztrgali Honkong in Malajo, 15. februarja 1942 pa je padel še Singapur. Marca 1942 so zavzeli Rangun v Burmi in se nevarno približali Indiji.
Churchill je bil obupan. Maja 1942 se je uspel sporazumeti o vojaškem sodelovanju s Sovjetsko zvezo, o čemer je z veseljem obvestil Roosevelta, a ponovni porazi britanske vojske v severni Afriki in Rommlov prodor v Egipt so ga močno razočarali.
Junija je bil ponovno v Washingtonu, kjer je z Rooseveltom dodelal podrobnosti načrtovane invazije v severni Afriki, avgusta pa je obiskal dotolčene britanske enote v Egiptu, kjer je poskušal dvigniti moralo z dobavo novih ameriških tankov in havbic.
Med 12. in 16. avgustom se je srečal s Stalinom v Moskvi. Čeprav sta se voditelja osebno dobro razumela, pa srečanje ni bilo uspešno. Obupani Stalin je prosil za pomoč obupanega Churchilla, ki mu v danih okoliščinah ni mogel prav dosti pomagati.
Preobrat v vojni
A konec leta 1942 je Churchill končno uspel dočakati preobrat, na katerega je tako zelo upal. V začetku novembra je britanski 8. armadi končno uspelo ustaviti Nemce pri El Alameinu. Churchill je naročil zvonjenje cerkvenih zvonov po celi državi.
»To ni konec. To ni niti začetek konca. A je morda konec začetka.«
Rommlov Afriški korpus je bil prisiljen v umik in ko so se 8. novembra v Maroku in Alžiriji izkrcale ameriške enote pod poveljstvom generala Eisenhowerja, je bila usoda Nemcev in Italijanov v severni Afriki zapečatena. Do preobrata pa je prišlo tudi na vzhodni fronti, ko so sovjetske enote 23. novembra sklenile obroč okoli Nemcev v Stalingradu.
Januarja 1943 se je Churchill sestal s predsednikom Rooseveltom in generalom de Gaullom v Casablanci, kjer so sklenili, da bodo od sil osi zahtevali brezpogojno vdajo – čeprav Churchill osebno ni bil preveč navdušen nad tako zahtevo. Maja in avgusta istega leta se je ponovno srečal z Rooseveltom, najprej v Washingtonu in nato v Quebecu, nato pa še s kitajskim generalom Čangkajškom v Kairu. A najpomembnejše srečanje je potekalo konec leta v Teheranu, kjer so se prvič sestali veliki trije – Churchill, Roosevelt in Stalin. Rooseveltu in Stalinu je uspelo prepričati Churchilla v odprtje druge fronte v zahodni Evropi. Pri nas ne preveč dobro poznano dejstvo je namreč, da je imel Churchill drugačen predlog – napad na »mehki trebuh Evrope«, ki bi vključeval najprej invazijo na Italijo in nato invazijo v Istri, sledil pa bi prodor preko Ljubljane proti Dunaju in naprej proti Berlinu. Churchill je kasneje še nekajkrat neuspešno poskušal prepričati Roosevelta v svoj predlog. Če bi uspel, bi bila verjetno zgodovina Evrope po 2. svetovni vojni precej drugačna, kot jo poznamo.
Med vračanjem iz Teherana se je sestal s turškim predsednikom, ki pa se ni želel pridružiti vojni na strani zaveznikov. Pot je nato nadaljeval v Tunis, kjer se je sestal z generalom Eisenhowerjem. Med srečanjem je imel ponovno hude težave s srcem, zaradi česar je moral nekaj časa počivati, sprva v Tunisu in nato v Marakešu.
9. julija 1943 se je pričela invazija na Sicilijo, ki ji je sledila kapitulacija Italije. Churchill je ves čas poskušal prepričati ameriške zaveznike v svoj načrt prodora proti Nemčiji, a močan nemški odpor v Italiji je počasi omajal njegovo prepičanje. Ob hudih težavah ob invaziji na Anzio je jezno pripomnil, da je mislil, da so na obalo vrgli podivjano mačko, namesto tega pa so dobili le nasedlega kita.
Churchill je zato bolj odločno podprl načrtovano invazijo v Normandiji. Le nekaj dni po uspešni invaziji, 12. junija 1944, je obiskal štab feldmaršala Montgomeryja v Normandiji. Ko se je zvečer vrnil v London, so Nemci poslali proti Veliki Btiraniji prve leteče bombe, znane pod imenom V-1.
Septembra se je Churchill ponovno srečal z Rooseveltom v Quebecu, oktobra pa s Stalinom v Moskvi. Srečanje s Stalinom je postalo znano kot »dogovarjanje o odstotkih«, s katerim sta se voditelja poskušala dogovoriti o razdelitvi vpliva na Balkanu.
Med 30. januarjem in 2. februarjem 1945 se je udeležil drugega srečanja velike trojke – Jaltske konference. Na konferenci so se dogovorili o ustanovitvi Organizacije združenih narodov, zahodni zavezniki pa so pristali tudi na prisilno vrnitev vseh sovjetskih državljanov na okupiranih zavezniških območjih, vključno z vojnimi ujetniki, Sovjetski zvezi. Ta politika je kasneje veljala za vse vzhodnoevropske begunce, med katerimi so bili tudi slovenski domobranci, od katerih so kasneje številni pristali v jamah na Kočevskem.
7. maja 1945 je Nemčija končno pristala na brezpogojno kapitulacijo. Naslednji dan, 8. maj, je bil razglašen za dan zmage in Churchill je nagovoril državljane.
»Naj vas vse blagoslovi Bog. To je vaša zmaga.«
Ker so se bližale splošne volitve, ki jih ni bilo že skoraj celo desetletje, in ker laburistični ministri niso več želeli sodelovati v vladi, je Churchill 23. maja odstopil s položaja ministrskega predsednika. Na kraljevo pobudo je nato ponovno oblikoval novo vlado, tokrat brez laburistov, in 28. maja ponovno prevzel njeno vodenje.
V juliju se je udeležil odprtja Potsdamske konference, a 26. julija je laburistična stranka zmagala na splošnih volitvah in Churchill je odstopil s položaja ministrskega predsednika.
Železna zavesa
Po volitvah je Churchill še naprej vodil konservativno stranko. Leta 1946 je med svojim obiskom ZDA v družbi predsednika Trumana govoril o Sovjetski zvezi in oblikovanju vzhodnega bloka:
»Od Stettina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je čez celino spustila železna zavesa. Za to črto ležijo vse prestolnice starodavnih dežel srednje in vzhodne Evrope. Varšava, Berlin, Praga, Dunaj, Budimpešta, Beograd, Bukarešta in Sofija. Vsa ta slavna mesta in prebivalstvo okoli njih ležijo v Sovjetski sferi.«
Churchill je zato ob zaostrovanju odnosov s Sovjetsko zvezo zagovarjal posebno razmerje med britanskim Commonwealthom in imperijem na eni in ZDA na drugi strani Atlantika. Obenem je tudi podprl oblikovanje Sveta Evrope leta 1949 in Evropske skupnosti za premog in jeklo leta 1951, vendar ni bil prepričan, da bi se Velika Britanija morala pridružiti tem skupnostim.
Leta 1951 so konservativci zmagali na volitvah in Churchill je ponovno postal ministrski predsednik. Na tem položaju je ostal do svojega odstopa 5. aprila 1955.
Ko je ponovno postal ministrski predsednik, je bil star že 77 let. Zaradi več blagih kapi ni bil več povsem pri močeh in mnogi so se spraševali o njegovem morebitnem odstopu. A zaradi hude bolezni kralja Jurija VI. in njegove prezgodnje smrti ter bolezni Churchillovega predvidenega naslednika Edena, se je Churchill odločil vztrajati naprej. Zvečer 23. junija 1953 je utrpel hujšo kap, zaradi katere je bil delno paraliziran na eni strani telesa, a njegove zdravstvene težave so prikrili, dokler si ni uspel povsem opomoči. Aprila 1955 se je nato dokončno umaknil s položaja.
Upokojitev
Po odstopu je vztrajal kot poslanec v parlamentu do splošnih volitev leta 1964, a je večino časa preživel na svojem domu v Chartwellu in na francoski rivieri.
Junija 1962 je ob obisku Monte Carla padel in si zlomil kolk. Po tej nesreči si ni nikoli več povsem opomogel. Leta 1963 ga je predsednik Kennedy razglasil za častnega državljana ZDA, a Churchill je bil prešibak, da bi se lahko udeležil slovesnosti.
12. januarja 1965 je utrpel zadnjo kap. Umrl je dva tedna kasneje, 24. januarja, na 70. obletnico smrti svojega očeta. Šest dni kasneje je imel pogreb z vsemi državniškimi častmi.
Umetnik, zgodovinar in pisatelj
Večina ljudi pozna Churchilla kot državnika, ki je vodil Veliko Britanijo v težkih letih med 2. svetovno vojno, ni pa toliko znano, da je bil tudi slikar, zgodovinar in pisatelj. Tekom svojega življenja je napisal roman, več biografij, tri zbirke svojih spominov in številne članke in eseje. Njegovi najbolj znani deli sta knjiga njegovih spominov v dvanajstih zvezkih The Second World War (Druga svetovna vojna) in njegova A History of the English-Speaking Peoples (Zgodovina angleško govorečih ljudstev) v štirih zvezkih. Za svoje literarno delo je leta 1953 prejel tudi Nobelovo nagrado za književnost.
Poleg pisateljevanja se je ukvarjal tudi s slikanjem. Pod psevdonimom Charles Morin je naslikal več sto slik, od katerih so mnoge razstavljene na njegovem nekdanjem posestvu Chartwell ali v številnih zasebnih zbirkah.
Bil je tudi amaterski zidar in je sam sodeloval pri gradnji manjših objektov in vrtnih ograj na svojem posestvu, poleg tega pa je bil velik ljubitelj živali. Na svojem posestvu je gojil metulje, imel pa je tudi številne domače živali, zlasti mačke, pa tudi pse, pujse, ovce, kokoši, koze in celo lisice.
Zapuščina
Churchill je bil vse svoje življenje prepričan, da je »človek usode«. Znan je bil po svojem živem zanimanju za vojaške zadeve in sodobniki so ga imeli za izredno ambicioznega in ostrega politika. Njegova ostra retorika mu je nakopala nemalo sovražnikov, a celo njegovi nasprotniki so priznavali njegovo odkritost in poštenost.
Kot vsi pomembni velikani zgodovine je bil tudi Churchill izredno kompleksna osebnost, ki jo je težko vkalupiti. Po eni strani je bil velik nasprotnik socializma, zagrizen zagovornik monarhije in veličine Britanskega imperija, prepričan, da morajo Britanci očetovsko poskrbeti za manj civilizirana ljudstva in jih povzdigniti na višjo civilizacijsko raven – lahko bi rekli, da je bil romantičen otrok 19. stoletja. Po drugi strani pa je bil napreden družbeni reformator, ki je uveljavil številne zakone in predpise v korist revnejših slojev, velik zagovornik sindikatov in ženske volilne pravice ter nasprotnik antisemitizma in oster kritik nepravičnega ravnanja z domorodnimi ljudstvi.
A kot pravi Sveto pismo: »Po njih sadovih jih boste spoznali.«
In Churchillova največja zapuščina je, da je v času, ko so vsi mislili, da svet zagrinja tema in da se nihče ne more postaviti po robu totalitarizmu, stopil pred ljudi in izrekel besede poguma in upanja, ki bodo odmevale še mnoga stoletja:
»Šli bomo do konca. Borili se bomo v Franciji, borili se bomo na morjih in oceanih, borili se bomo z naraščajočim zaupanjem in rastočo močjo v zraku. Branili bomo svoj Otok, ne glede na ceno. Borili se bomo na obalah, borili se bomo na letališčih, borili se bomo na poljih in ulicah, borili se bomo v hribih. Nikoli se ne bomo predali!«